Ko se nekaj minut pred osmo zvečer namestim pred računalnik, se skozi okno že dela tema. Na drugi strani sveta, v Koloradu, je ura poldne. Anja se priklopi na Zoom iz sončnega Aspna, kjer preživlja poletne počitnice. Obrne kamero, da mi pokaže, kdo ji dela družbo: kuža, ki se, navajen življenja z ilustratorko, med najinim pogovorom potrpežljivo igra na tleh. Čeprav je Anjin dom že skoraj deset let v Brooklynu, ima tudi Aspen v njenem življenju posebno mesto. Med drugim je tam preživela večino pandemije. »Aspen je zame kot kakšna Gorenjska,« se zasmeji, ko jo vprašam, kaj ji je tam najbolj všeč. »Gore, jezera in krasna narava.«

Anja Šlibar je slovenska ilustratorka, ki od leta 2014 živi in ustvarja v New Yorku. Njene minimalistične ilustracije se redno pojavljajo v revijah, kot so The New Yorker, The New York Times, The Washington Post in Refinery 29, pa v videospotih, na naslovnicah knjig, majicah in drugih izdelkih priznanih blagovnih znamk. Svoj (digitalni) ustvarjalni proces opisuje kot odvzemanje. Začne z relativno podrobnimi in realističnimi skicami, ki jim tako dolgo odvzema detajle, dokler ne pride do končnega izdelka.

POT IZ LJUBLJANE V NEW YORK

»Nihče od mojih ne zna risati,« se namuzne Anja, ko jo vprašam, če je iz umetniške družine. Kot otrok je rada risala Disneyjeve princese in kmalu spoznala, da prav v risanju najbolj uživa. Vseeno je imela kot petletna deklica povsem drugačno predstavo o tem, kaj bo postala, ko bo velika. »Tajnica v New Yorku,« odgovori brez obotavljanja in smeje nadaljuje: »Zakaj prav tajnica, še zdaj ne vem. Verjetno sem to pobrala iz kakšnega filma. Ampak očitno me je New York podzavestno vedno klical.«

New York jo je v stilu 21. stoletja fizično poklical kar preko Instagrama. Po študiju grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), kjer je en semester preživela na prestižni umetniški univerzi Aalto na Finskem, se je Anja v Ljubljani zaposlila v oglaševalski agenciji in vmes na Instagramu občasno objavila kakšno svojo ilustracijo. V njena zasebna sporočila je nekega dne priletelo povpraševanje, ki je za vedno spremenilo tok njenega življenja. »Lastnica neke newyorške trgovine me je kontaktirala, če lahko naredim dizajn za majice.« Kmalu je sledilo še več naročil in nato ponudba, naj pride delat k njej v New York.

Odločitev ni bila lahka. Anja je imela v Ljubljani udobno življenje z dobro plačo, zanesljivo službo in domačnim stanovanjem. Kot prizemljena realistka se je zavedala, da je New York drag, proces pridobivanja ameriške vize pa zapleten. Vseeno je šla: najprej za eno poletje, potem za tri leta, zdaj pa je New York njen dom že skoraj celo desetletje

KO POKLIČE THE NEW YORK TIMES
Nekaj let po selitvi je sledil še en skok v neznano: Anja je dala odpoved in svojo karierno pot v New Yorku nadaljevala kot freelance ilustratorka. Skok v freelancerstvo je bil na začetku strašljiv. »V Evropi smo navajeni na stabilnost. Iz Slovenije sem poznala vzorec, da pač delaš celo življenje v isti službi. Prvi mesec sem tako ves čas razmišljala, ali sem sprejela najslabšo odločitev vseh časov,« pojasni smeje.

Nagrada za pogum je prišla že čez nekaj mesecev, ko jo je preko Instagrama kontaktiral umetniški vodja The New York Timesa. Ko se je njeno ime prvič pojavilo ob ilustracijah v tej prestižni reviji, so naročila začela prihajati tudi s strani drugih uglednih medijev. Sedaj približno 70 % vseh naročil dobi od stalnih naročnikov, okoli 30 % pa jih proaktivno najde sama – ali pa oni najdejo njo.

»Še zdaj ne vem, kako bi se odvila moja pot, če ne bi po srečnem naključju dobila tega ključnega naročila,« skromno razmišlja Anja – kot da njen unikaten slog in delavnost pri tem nista imela nič. Tudi ko počitnikuje, ima vedno s seboj tablico in digitalni svinčnik. Navajena, da je ilustratorske konkurence (in to izvrstne konkurence!) v Ameriki več kot dovolj, jemlje to, da je naročnikom vedno na voljo, resno. »Če me kontaktira katera izmed revij z novim projektom, vedno rečem ja. Tudi če sem sredi dopusta in to pomeni, da moram nekaj ur preživeti v hotelski sobi in risati.«

Ko pokliče naročnik, kot je The New York Times, je čas namreč ključnega pomena. Od začetnega povpraševanja do oddaje končne ilustracije navadno minejo le štirje dnevi. »Nikoli ne dobim celotne vsebine teksta, ki ga ilustriram. Z mano delijo le nekaj osnovnih podatkov, tako da je prvi korak vedno raziskovanje tematike.« Za oddajo štirih do petih skic ima približno dva dni časa. Naročnik nato izbere skico, ki mu je najbolj všeč, čemur sledita še dva dneva za izdelavo končne ilustracije. Anjin ritem vsakdana tako narekujejo naročila, ki se jim je navajena prilagoditi, tudi če to kdaj pomeni kakšno uro spanca manj.

ANJA, KI V VZPOREDNEM SVETU ŠE VEDNO ŽIVI V SLOVENIJI
Ko jo vprašam, če si v vzporednem svetu predstavlja Anjo, ki še vedno živi v Ljubljani, odgovori premišljeno. »Mislim, da bi bila tista Anja bolj resna in nekako bolj zaspana. Pa precej bolj omejena z idejo, kako mora izgledati njeno življenje.« V New Yorku se počuti mlajšo in svobodnejšo. Ko je letos po več kot treh letih prvič po pandemiji spet prišla na obisk v Slovenijo, se ji je zdelo, da so bili ljudje še bolj zaprti in nezadovoljni kot po navadi – in to kljub temu, da je življenje v naši zeleni deželici v primerjavi s številnimi težavami, ki jih ima Amerika, objektivno boljše. »Američani so v primerjavi s Slovenci res pozitiv- ni, prijazni, optimistični. Kljub temu da gre kdaj za fejk pozitivnost, mi to vzdušje ustreza.«

V Sloveniji se zato zaenkrat ne vidi. Čeprav bi kot ilustratorka lahko delala od kjerkoli, se ji zdi glavna prednost bivanja v New Yorku predvsem v tem, da je bolj v stiku z aktualnimi trendi. Navdih črpa iz energije mesta in številnih nadarjenih umetnikov, ki prav tako ustvarjajo tam. Je življenje v New Yorku torej res kot v filmih in serijah, jo vprašam za konec. »Dokler ne živiš tukaj, seveda ne vidiš brezdomcev, revščine, neenakosti,« odgovori in nato nadaljuje: »Ampak ko greva s kužkom zjutraj na sprehod po Brooklynu, se mi tudi po desetih letih še vedno zdi, da je življenje v New Yorku res kot v filmu.«