Borut Kokalj in Tom Ločniškar, po izobrazbi biolog in ekonomist, sta na pot ovčjereje in kozjereje stopila iz ljubezni do živali in narave. Pot ju je iz Gabrovice pri Komnu pripeljala v vas Pedrovo, ki leži na vzpetini med Krasom in Vipavsko dolino, kjer sta si na dediščinski domačiji Čilčevi ustvarila dom ter zagnala ekološko kmetijo in sirarno. V intervjuju sta spregovorila o tem, kako sta zajadrala v kmetijstvo, o skrbi za živali, podnebnih spremembah in poklicu sodobnega kmeta. 

Nobeden od vaju ni odraščal na kmetiji. Kaj vaju je pripeljalo na pot kmetijstva oziroma – se sploh imata za kmeta?

T: Ja (smeh).

B: Ja (smeh). Mislim, da če imaš živali in rastline, s katerimi delaš in s tem nekaj ustvarjaš, potem si kmet. Mene je narava od nekdaj fascinirala, že od majhnega sem se navduševal nad živalmi, rastlinami, delom na vrtu, nisem pa kot otrok ali najstnik imel vizije, da bom živel na kmetiji. Vendar mi je bilo to od nekdaj všeč, čeprav sem iz mesta, iz Idrije. Z družino smo veliko hodili na kmetije sorodnikov in prijateljev in nekoč, ko sem bil majhen, so me za nekaj časa pustili na eni od kmetij. Ostal sem kar za deset dni in komaj so me prepričali, da sem šel domov. Tom, ti pa si bolj s podeželja.

T: Drži. Mi smo sicer doma imeli eno kozo in par kokošk, ampak se s kmetovanjem nismo zares ukvarjali, sem pa od otroštva zavidal drugim družinam na vasi, ki so imele kmetijo. Veliko časa sem preživel v hlevu pri drugih, vendar si tudi še kasneje v življenju nisem predstavljal, da bom kmet. Tudi ko sem delal izpit za avto, sem imel možnost, da bi brezplačno naredil še izpit za traktor, in sem takrat rekel, da ga ne bom potreboval. No, zdaj ga seveda imam … (smeh).

Meni, ki sem meščanka, se zdi prehod v tak poklic zelo zahteven, ker potrebuješ znanja oziroma veščine, ki jih ljudje, ki odraščajo na kmetiji, dobijo zelo spontano. Kako sta vidva zapolnila vrzeli v znanju?

B: Po moje je to dvorezen meč. Po eni strani ti pomanjkanje izkušenj in znanja da več zaleta, ker nimaš privzgojenih predsodkov. Otroci s kmetij so pogosto trdno odločeni, da ne bodo kmetje, ker so že v otroštvu izkusili vse, kar kmetijstvo prinese za sabo. Kdor take izkušnje nima, stopi morda bolj naivno na to pot in kot odrasel lažje sprejmeš določene preizkušnje. Pri nekaterih stvareh si malo manj obremenjen. Ti pa vsekakor manjkajo določena znanja, ki jih otroci s kmetije dobijo med odraščanjem. Midva sva vrzeli v znanju zapolnila z branjem, iskanjem informacij, tudi na spletu, kdaj pogledaš kak video na Youtubu … Recimo pri prvi molži: najprej poskusiš in ne gre, takrat sta na pomoč prišli Tomova nona in mama (smeh) … Potem pa osvojiš in pridobivaš izkušnje sproti. Kot biologu so mi nekatere stvari morda lažje razumljive. Opravila sva tudi tečaj, ki je bil pogoj za status kmeta.

Kako pa so vaju podprli doma?

B: Tomova nona, ki je s kmetije, je nasprotovala (smeh). Vsi so bili malo v strahu, v kaj se spuščava, ko pa so videli, da gre, so naju začeli bolj podpirati.

Kako pa sta prešla od črede živali do ukvarjanja
s sirarstvom?

B: Začelo se je s štirimi ovcami, ki so se jim kasneje pridružile še štiri koze, nato dva osla, nato še en osel … Tako da se je v enem poletju čreda kar povečala. Ko sva imela trideset živali, sva spoznala, da je to tako, kot da bi imela trideset psov ali mačk in da gre ves denar, ki ga zaslužiš, za živali (smeh). Tako je začela zoreti ideja, da bi iz tega tudi nekaj naredila. Ena spodbuda, da najino sanjarjenje ni čisto utopično, je prišla tudi s strani sosedov, bil je to starejši par iz Ljubljane, ki se je preselil na podeželje in se vrgel v kmetijstvo, in takrat sva si rekla, da sva še mlada in imava še veliko časa, da se vsega naučiva. Hiša v Gabrovici je postala premajhna za kmetijsko dejavnost in tako sva si poiskala prostor, kjer sva ta načrt lahko uresničila.

Ko vaju spremljam, se mi zdi, da je sirarstvo najbolj vitalen del vajinega dela.

B: Vsekakor. Sirarstvo, predelava mleka, je res skrivnostno, zanimivo, ker delaš z mikroorganizmi, z mlekom, ki je vsakič malo drugačno, ker so to pašne živali. To niso živali iz velike hlevske reje, kjer imajo ves čas enake pogoje in so v okolju ves čas enaki mikroorganizmi. Pri nas na vsakem pašniku dobiš drugačno mleko, lahko je vreme drugačno, lahko so rastline drugačne … Nikoli zares ne veš, kako se bo odzivalo na recept, po katerem delaš določen izdelek. Vedno je prisoten magičen moment, kaj bo na koncu nastalo, kakšen bo okus, tekstura … Je zelo lepo delo in ko vidiš izdelek, ki je nastal iz dolgega procesa, ki vključuje pripravo pašnikov, delo z mladički, doživiš zadovoljstvo. Vidiš, da so izdelki dobri, zanimivi, posebno zadoščenje pa je, ko se potem ljudje v Pedrovo pripeljejo po nekaj jogurtov in sir.

T: Zanimivo je, ko zdaj gledaš svoje prve izdelke, in vidiš, kako so se spremenili.

B: Ja, ko gledaš fotografije in si rečeš: »Ojoj, a taki so zgledali prvi siri …« (smeh).

Pridelava izdelkov iz mleka zahteva tudi ustrezno opremo. Kako je potekalo opremljanje prostorov, nakup opreme, strojev … Je to zahteven proces?

B: To je bil kar stresen proces, ker ne veš, kaj boš potreboval, ker še nimaš prakse. Vsaka knjiga ti da drugačen nasvet, potem so še zakonske določbe, ki jih moraš upoštevati, in si res malo v strahu, kako bi se tega sploh lotil. Nato sva si nekako zarisala, kaj bi imela, no, ko začneš delati, ugotoviš, kaj vse bi lahko bilo boljše in kaj vse manjka (smeh). Ti stroji so tudi precejšen finančni zalogaj. Pri naju je bilo še to, da se je, ko sva opremila sirarno, začel lockdown. Na hitro sva morala dokončati sirarno, preden so se trgovine s tehničnimi pripomočki zaprle. To je bil tudi čas, ko nismo vedeli, koliko časa bo zaprtje trajalo, in sva se spraševala, kako bova izdelke sploh prodajala. Potem pa se je izkazalo, da je bil to eden boljših trenutkov za zagon, ker so bili ljudje doma in so imeli čas raziskovati, kaj je v njihovi okolici. Tudi interes za domače izdelke je v tistem času precej narasel.

Je bil na vajini poti kakšen korak, ki ga obžalujeta?

T: Veliko bi lahko naredila drugače, ampak boljše je, da ne gledaš nazaj.

B: Res je, v tistem trenutku narediš najboljše, kar lahko. Morda danes zgleda, da bi lahko takrat ravnal drugače, ampak vprašanje, ali bi res.

T: Recimo ena taka stvar je, da na začetku nisva začela z drežniško kozo. Kmalu sva ugotovila, da je najin način kmetovanja tak, da so živali večino časa zunaj, in za ta namen je najboljša drežniška koza.

B: Ene stvari se ti pokažejo sproti. Tudi najina pot ni šla vedno samo navzgor, večkrat se je zgodilo, da sva že skoraj začela, pa je prišlo nekaj vmes, na primer, ko sem jaz dobil službo. Odločitev, kdaj začeti zares, je bil pravzaprav eden težjih korakov; iti na samostojno pot, sploh v kmetijstvu, z naravo, ki je pod udarom vseh sprememb, je z dvema službama v javnem sektorju, ki nudita neko varnost, precej drzno.

Kako pa na vajino delo vplivajo nagle spremembe vremena?

B: Podnebne spremembe so izziv, da ne rečemo problem, ker so zelo nepredvidljive. Lani smo imeli ekstremno sušo in nedaleč tudi požare, letos je bilo obilno deževje. Govori se, da se je treba podnebnim spremembam prilagajati, vendar se težko prilagajamo, ker je vsako leto, vsak dan vreme drugačno. So pa tradicionalni načini kmetovanja, sploh živinoreja in paša, malo bolj imuni na podnebne spremembe, razen v primeru požara. Problem požarov je v tem, da krajina ni vzdrževana. Dolga leta je bila raba pašnikov opuščena in se je Kras zarasel in taka gošča prej ali slej zagori. Tega bo vedno več, če ne bo jasne politike o vzdrževanju krajine, ker je vzdrževana krajina odporna na podnebne spremembe, preprečuje požare, zagotavlja senco za travo. V Sloveniji manjka regijsko načrtovanje razvoja prostora, ker zakoni, ki so pisani za celo Slovenijo, ne morejo delovati na tako različnih pokrajinah, kot jih ima Slovenija. Tudi mediji lahko delajo škodo, na primer s tem, ko prikazujejo pogozdovanje kot ultimativno rešitev. Pogozdovanje je v svetovnem merilu zelo zaželeno in nujno potrebno za prilagajanje podnebnim spremembam, toda na Krasu to predstavlja veliko škodo za naravno okolje, ker so tako ogrožene rastlinske in živalske vrste travišč. Suha kraška travišča so najbogatejši življenjski prostor v Sloveniji in eden najbogatejših življenjskih prostorov v Evropi. S pogozdovanjem, širjenjem gozda na Krasu ta življenjski prostor, naš »koralni greben«, naš »tropski deževni gozd«, uničujemo. Presplošna osveščenost o podnebnih spremembah in varovanju narave je lahko problematična, ker ima vsaka regija svoje specifike. Manjka nam regijsko načrtovanje, ki bi pripomoglo pri boju s podnebnimi spremembami. Občine so premajhne, država pa prevelika.

T: Pri podnebnih spremembah vidiš, kako nemočen si v primerjavi z naravo. V kmetijstvu delaš z naravo, si odvisen od vremena, živali so na prostem. Lani ob požaru in letos ob nalivih se čutiš res nemočnega.

Je Slovenija sicer prijazno okolje za malega kmeta?

B: Mogoče so se stvari v zadnjem času malo normalizirale, k čemur je pripomogla skupna zakonodaja Evropske unije, sploh za sirarstvo. Ko sva midva začenjala, so slovenske smernice – ki so bile zelo rigorozne; kot da bi bile Ljubljanske mlekarne standard za vsako kmečko sirarno – veljale za dobro higiensko prakso. Potem pa so prišle v veljavo evropske smernice, ki so jih delali Francozi in Italijani, ki imajo v Evropi največ majhnega kmečkega sirarstva, in so te zadeve poenostavili, da ne zahtevajo več industrijskih načinov v proizvodnji.

T: Si pa potem sam odgovoren za svoje delo in moraš bolj paziti, kaj delaš. Večkrat je problem, da ne veš, na koga bi se obrnil z vprašanji, ni svetovalcev, ni ene osebe, ki bi ti povedala, kaj potrebuješ za živali, kaj za sadno drevje …

B: Res je. Šele ko pride inšpektor in gre skozi dokumente, prvič dobiš povratno informacijo. Sicer so, če vidijo, da so stvari urejene, prijazni, ampak res manjka nekdo, ki bi ti že prej povedal, ali si na pravi poti.

T: Pa ne samo pridelava, ampak tudi druga vprašanja, na primer, kako voditi računovodstvo … Dobro bi bilo, če bi bilo na državni ravni več take podpore.

B: Je pa imeti majhno kmetijo v Sloveniji prednost, ker so majhne kmetije tu od nekdaj tradicionalen način kmetovanja in so ljudje bolj navajeni kupovati na majhnih kmetijah. V Nemčiji, kjer so kmetije večje, bi bilo dosti težje. V Sloveniji lokalno in samooskrbno res nekaj pomeni.

Pri vajinem delu z živalmi vidim, da sta do njih zelo človeška, ljubeča, verjamem pa, da pride tudi do težkih situacij, kot so bolezni, poškodbe. Kako se soočata s tem?

T: Mislim, da se mali kmetje vedno navežejo na žival, medtem ko so na velikih kmetijah živali bolj samo številke.

B: Ja, ta del je kar težek, ker bolezni, poškodbe, pogini itak pridejo in moraš to predelati, razumeti, da je to del življenjskega cikla in da si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči. V Sloveniji sta kozjereja in ovčjereja tako majhni panogi, da ni močne podpore z zdravili, niti veterinarjev, ki bi bili specializirani prav za te živali.

T: Za mlečne koze v Sloveniji na primer skoraj ni registriranih zdravil.

B: Ja, majhen trg smo, ne splača se registrirati veliko zdravil zanje. Včasih se čutiš res nemočnega. Ta vidik te kdaj potre, zlasti ko pride do bolezni pri kozličkih. Po drugi strani pa čutiš zadoščenje, ko veš, da so imeli vseeno lepo življenje.

T: Težko je tudi, ko imaš starejše živali in ne veš, ali bi jih dal stran ali ne. Parkrat sva že objavila oglas, ampak sva zainteresiranim rekla, da jih za volkove ne bova dala …

Kakšni pa sta vajini vlogi na domačiji, sta oba odgovorna za vse?

T: Borut skrbi za stike z javnostjo (smeh).

B: Tom je več z živalmi, ker jaz med tednom hodim v službo. Pri zahtevnih operacijah, kot je dajanje zdravil, sodelujeva oba. Jaz skrbim za birokracijo, marketing, čeprav sem biolog (smeh). S siri se več ukvarja Tom, če pa nastane kak problem, se posvetujeva.

Imata pa večkrat tudi zunanjo pomoč.

B: Na kmetiji v času sezone, pri molži, pomaga Tomova sestra. Poleg tega imava večkrat tudi pomočnike, ki k nama pridejo prek WWOOF-a (World Wide Opportunities on Organic Farms), nekaj jih pride tudi preko platforme Workaway. To so večinoma mladi, ki iščejo delovne izkušnje, življenjske izkušnje, nekateri se iščejo, drugi pridejo na reset, zelo različno, in glede na svoj razlog odnesejo tudi zelo različne izkušnje. Tisti, ki pridejo z namenom, da bi se spoznali z delom na kmetiji, ker si v prihodnosti želijo imeti svojo kmetijo, so večinoma navdušeni, nekateri pa si tudi premislijo (smeh). Nekateri dobijo potrditev, da je to to, kar želijo delati, nekaterim pa to predstavlja sprostitev od zahtevnega pisarniškega dela. Tisti, ki se iščejo, so po navadi manj navdušeni, ker je dela na kmetiji veliko in ni toliko časa za razmišljanje.

T: So tudi taki, ki se ustavijo na poti, ko grejo na primer z avtodomom po tem delu Evrope, in niso najbolj zadovoljni, ker pridejo brez izkušenj in se morajo še veliko priučiti. Tako da sva sklenila, da bova odslej sprejemala samo tiste, ki se res želijo ukvarjati s kmetijstvom.

Za sodobnega človeka, ki živi v mestu, se vajino življenje lahko zdi sanjsko. Se strinjata?

B: Ja, na zunaj zgleda res lepo, zlasti na socialnih omrežjih (smeh). Hitro si predstavljaš, da je vedno samo sončno, toda molsti je treba tudi v dežju, mrazu, vetru, pride do bolezni, poginov, poškodb, v sirarni se ti kdaj izdelek ne posreči. Ni samo lepo, je tudi, kot pri vsaki stvari, veliko skrbi in stresa. Je pa stres na kmetiji drugačen, je bolj pristen, stvaren, ni tak kot v službi, kjer si ga pogosto narediš sam. Tudi utrujen si na drugačen način.

T: Je pa tudi res, da se težje izključiš, v delo na kmetiji si vedno vpet. Težko si vzameš prosto, dopust. Zlasti pri ovcah in kozah je glavna sezona poleti in ko so drugi na dopustu, ti molzeš (smeh).

B: Izdelki, ki nastanejo in so dobri, lepi in jih imajo ljudje radi, pa te potem navdajo z zadovoljstvom. Pa ko z robidami in grmovjem zaraščen pašnik preoblikuješ v lepo kultivirano krajino, ki ima večstoletno, tisočletno zgodovino, in ko vidiš, da se na te pašnike vračajo rastline in ptice, ti tudi to da zadoščenje. In ko vidiš, da so koze vesele.

T: Ja. In ko delaš tisto, kar imaš rad.

Vajina domačija v Pedrovem je odprta za obiskovalce, kupce, ki lahko pridejo in tukaj tudi kaj poskusijo. Kaj ponujata in kdo so ljudje, ki prihajajo?

B: Naša vrata so odprta čez vikende, tudi čez teden kdaj, sploh v sezoni, ki traja od aprila do srede novembra. Stranke so različne, veliko jih je iz okolice, nekaj pa tudi takih, ki pridejo od daleč, iz Trsta, Ljubljane, Gorice … Nekateri kupci iščejo zdrave, ekološke izdelke iz pašne reje, drugi pa drugačne, posebne, prestižne sire. So tudi taki, ki pridejo iz zdravstvenih razlogov, na primer intolerance na kravje mleko, saj so izdelki iz ovčjega in kozjega mleka lažje prebavljivi.

V sezoni prodajamo mleko in sveže sire, jogurte, zorjeni sir je mogoče kupiti do konca leta, pozimi pa je obdobje treh mesecev, ko izdelkov ni. Naprodaj so tudi jajca, marmelade, suho sadje. Mogoče je priti na spoznavne degustacije, kjer lahko obiskovalci spoznavajo spajanje okusov sirov v kombinaciji z marmeladami, zelišči. To so majhne skupine, do osem ljudi, večje skupine do dvajset ljudi pa sprejemamo v poletnih mesecih.

Naše izdelke se da kupiti tudi na tržnicah, na pokriti tržnici v Idriji enkrat na mesec, na tržnici v Ajdovščini. Mogoče nas je najti tudi v kakšnih restavracijah, pri vinarjih v Brdih, Vipavski dolini za degustacije ob vinu …

Za naju je prodaja v Pedrovem zelo dragocena, ker je to najbolj pristen način prodaje – kupcu lahko tudi svetuješ, kako naj hrani sir, mu kaj pojasniš, takoj tudi dobiš povratno informacijo.

Kaj bi svetovala nekomu, ki sanjari
o nečem podobnem?

T: Naj gre na kakšno kmetijo, na primer prek WWOOF-a ali Workawaya, in preveri, ali je to res zanj (smeh). Naj si vzame dva, tri mesece časa za to in naj preizkusi različne kmetije, da vidi, kaj bi mu bilo všeč in na kakšen način.

B: In naj ne obupa, ker na začetku zagotovo ne gre samo navzgor, ampak se zgodijo tudi težke in slabe stvari. Naj sledi svojim željam, ker kmalu postane lažje. Ko delaš nekaj, kar imaš rad, je lažje in skoraj ne potrebuješ dopusta (smeh).