1. DEL: UČENJE TEMELJEV EKONOMIJE 

Slovenski šolski sistem je soliden; ima veliko prednosti in nekaj pomanjkljivosti. Tako meni večina tujcev, ki so šolali svoje otroke v Sloveniji in s katerimi sem se imel priložnost pogovarjati. Še posebej so navdušeni nad predšolskim sistemom. V primerjavi z malčki v »bolj razvitih državah«, na primer v Italiji, Belgiji ali Franciji, naši predšolski otroci uživajo bolšje pogoje, tako glede prostorov kot programa. V Sloveniji še zdaleč ni vse slabo! 

Slovenskih šol sam nisem obiskoval, spremljal pa sem sinovo šolanje v Sloveniji. Imam tudi veliko neposrednih in posrednih izkušenj z angleškim in italijanskim sistemom. Opažanja v tem prispevku in v dveh, ki mu bodo sledili, torej niso »strokovne« narave, za kaj takega niti nisem usposobljen, temveč bolj anekdotične; izhajajo iz osebnih izkušenj in opazovanj.

V tem prispevku številnih vrlin našega šolstva ne bom našteval. Stremeti moramo k izboljšanju obstoječega šolskega sistema brez spodkopavanja njegovih pozitivnih lastnosti, seveda. Osredotočil se bom le na tri »sistemske« pomanjkljivosti, ki sem jih opazil. Če malo karikiram, naš šolski sistem boleha (vsaj) za tremi »sindromi«:

1. Sindrom »Proračun je žakelj brez dna«. Šola ne zagotavlja potrebnega znanja o temeljnih ekonomskih konceptih (to bo predmet tega prispevka).
2. Sindrom »Osamosvojitev je le (manj pomembno) obdobje naše novejše zgodovine.« Šola posveča relativno malo pozornosti slovenski osamosvojitvi, še manj pa razlogom, zaradi katerih smo se sploh odločili za samostojno državo.
3. Sindrom »Mamica se uči z menoj, da bova dobila petko«. Šolski sistem ni dovolj osredotočen na vzgojo samozavestnih, avtonomnih in kritično mislečih državljanov.

Ta pomanjkljivost ne pesti le slovenskega šolskega sistema. Kljub temu se mi zdi, da imajo odrasli Slovenci nadpovprečno veliko težav z razumevanjem nekaterih temeljnih konceptov ekonomije in delovanja (tržnega) gospodarstva. Ekonomski pojmi še zdaleč niso samoumevni, niso le stvar »kmečke pameti«. Mnogo konceptov nam mora nekdo razložiti. Na primer (seznam bi lahko bil precej daljši):

• Kaj sploh je proračun in kako deluje. Da državni proračun ni žakelj brez dna in da »zastonj kosila« ni, žal ni jasno niti nekaterim v državni upravi. Predvsem pa je mnogim tuj koncept oportunitetnih stroškov pri dodeljevanju sredstev. Preden uporabimo sredstva za določen namen, moramo preučiti tudi koristi, ki bi jih lahko uživali, če bi jih uporabili za alternativne namene. Če so sredstva na voljo za namen A, še ne pomeni, da jih ne bi bilo bolje uporabiti za namen B ali C.
• Vrste davkov in prispevkov: posredni, neposredni, progresivni, sorazmerni in regresivni, na dobiček, na dohodek … Zdi se mi, da marsikomu ni jasno, da v primeru sorazmernih davkov premožnejši državljani ne plačujejo enakega zneska kot manj premožni, temveč enak delež v odstotkih in torej višjega v absolutnih številkah. Kar seveda ne pomeni, da progresivni davki – pri katerih premožnejši plačujejo višji odstotek osnove – niso v določenih primerih upravičeni. Predvsem pa veliko ljudem ni jasno, da je potrebno najprej nekaj ustvariti (in od tega pobrati davke), preden se lahko karkoli »pravično« porazdeli.
• Zakaj profit ni zlo. Presenetljivo veliko ljudi v Sloveniji se ne strinja s tem, da mora biti cilj gospodarskih subjektov ustvarjanje dobička, ne pa »pozitivna nula«. Veliko jih meni, da je tržno gospodarstvo v najboljšem primeru »neizbežna in nepravična nadlega«, v najslabšem pa »absolutno zlo«. Nič čudnega, saj je egalitarizem povzdignjen skoraj na raven religije. O bankrotu socializma se niso učili. V šoli je namreč še danes kritično mišljenje o družbi uperjeno predvsem v negativne plati potrošništva, trga in kapitalizma. Na primer preko branja in skupnega komentiranja člankov Mladine. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi se spodbujalo kritično mišljenje tudi do socializma in egalitarizma. Kadar »antikapitalisti« prodajajo avto ali stanovanje (ali ga dajejo v najem) si kljub vsemu prizadevajo, da bi iztržili čim več, ko ga sami kupujejo ali najemajo, pa da bi seveda plačali čim manj. Takrat jim »tržna vrednost«, »ponudba in povpraševanje« in celo »profit« nenadoma niso več tuji in predvsem odvratni koncepti.

• Kako delujejo posojila, obresti, delnice, obveznice, bančni sistem, zavarovalnice … Šola nas nezadostno pripravi na tovrstne praktične izzive. Res pa je, da nas tudi ekonomska izobrazba ne varuje pred nepremišljenimi odločitvami. Marsikdo, ki je najel posojila v švicarskih frankih, je dobro vedel, da predstavlja zadolževanje v tuji valuti dodatno tveganje zaradi morebitne neugodne spremembe menjalnega tečaja. »Ah, če bo šlo kaj narobe, bo že poskrbela mama država …« In tudi je.
• Zakaj mednarodno trgovanje ni zlo, ampak v večini primerov – in z nekaj pomembnimi izjemami – koristi vsem udeležencem. Seveda obstajajo tudi ekscesi in temne plati globalizacije (ki je seveda več kot le trgovanje). O njih naši šolarji veliko zvedo, o pozitivnih plateh pa bistveno manj.

Da ne bo pomote: z nekaterimi od zgoraj navedenih tem se šolarji soočijo, a predvsem po iniciativi in zaslugi posameznih učiteljic in učiteljev. Ne pa dovolj sistemsko.

Ekonomski pojmi so izredno pomembni, z njimi se v življenju nenehno ukvarjamo, če to želimo ali ne. Veliko bolj kot z razcepnimi enačbami, kotnimi in kvadratnimi funkcijami, glasoslovjem, besedotvorjem, besedoslovjem in oblikoslovjem.