Kate Wagner prvič srečam v Chicagu. Pred tem sem o njej kot o kakšnem mističnem bitju slišala le govorice. Da se je v Slovenijo začasno preselila neka mlada arhitekturna kritičarka iz Chicaga. Da je njen viralni arhitekturni blog prava internetna senzacija. Da se je naučila slovensko, ker obožuje slovenske kolesarje. »Lahko se pogovarjava v slovenščini,« reče Kate, ko se srečava v nepretenciozni čikaški restavraciji. Eni tistih, kjer ti kosilo postrežejo ob šanku, medtem ko ti natakar, ki ima čez ramo vrženo kuhinjsko krpo, v skodelico nenehno doliva filter kavo.
Če bi bilo življenje Kate Wagner Vennov diagram, bi izgledalo kot presek samih nišnih množic. Čeprav je stara komaj 31 let, je živela že toliko življenj, da včasih pozabim, da sva praktično enake starosti. Kate Wagner je arhitekturna kritičarka, pa tudi kolesarska novinarka. Je ustanoviteljica satiričnega arhitekturnega bloga McMansions Hell, pa tudi predavateljica arhitekture na oddelku za umetnostno zgodovino univerze v Chicagu. Je marljiva učenka slovenščine, ponosna imetnica tatuja ptujskega gradu, ljubiteljica Ormoža, Franca Miheliča in gospodov Ptujskih. Kate Wagner je fenomen. Njeno življenje ima le dve konstanti: pisanje in spremembe.
SPREMEMBA, PRVIČ: OD VIOLINISTKE DO AKUSTIČARKE
Kate je odraščala v Severni Karolini in kot otrok oboževala dvoje: klasično glasbo in pisanje. »Ker sem od sedmega leta igrala violino, sem bila prepričana, da bom postala glasbenica. Toda kasneje sem morala violino zaradi sindroma karpalnega kanala opustiti,« odgovori Kate, ko jo vprašam, katera zgodnja sprememba je najbolj zaznamovala njeno življenje. Za arhitekturo se je začela zanimati v srednji šoli. »Zelo sem si želela postati arhitektka. Potem pa mi je pri osemnajstih karierni svetovalec v šoli rekel, naj se raje odločim za kakšen drug poklic, ker nisem imela najboljše ocene pri algebri.«
Kate se je tako namesto na študij arhitekture vpisala na študij glasbene kompozicije. »Tega sicer ne obžalujem, je pa hitro postalo jasno, da sem bila bolj talentirana za pisanje o glasbi kot pa za skladanje ali izvajanje glasbe.« Ker je zanimanje za arhitekturo v času glasbenega študija vztrajalo, je Kate svoje glasbene veščine izkoristila za to, da se je približala arhitekturi. »Začela sem delati v snemalnem studiu, kjer sem bila med drugim zadolžena za postavitev mikrofonov v koncertnih dvoranah. Zelo me je frustriralo, kako slabo akustiko so imele določene dvorane. Včasih noben inženirski trik ni pomagal.«
To jo je gnalo, da se je vpisala na podiplomski študij arhitekturne akustike na inštitutu Johna Hopkinsa v Marylandu. V svoji magistrski nalogi je raziskovala koncertne dvorane in zgodovino akustične znanosti ter v povezavi s tem med drugim pisala tudi o Cankarjevem domu. »Problem se je pojavil šele, ko sem ugotovila, da me ponovno bolj kot arhitektura sama vleče pisanje o arhitekturi,« se zasmeji Kate, ko pojasnjuje, kako je prvič začela stopati po karierni poti arhitekturne kritičarke.
SPREMEMBA, DRUGIČ: OD ŠTUDENTKE BREZ KLIME DO TED-TALK-A V ŠTIRIH MESECIH
Še v času študija je Kate začela McMansions Hell – blog, ki duhovito kritizira velikanske bajturine v ameriških predmestjih. Takšnim hišam je v večini skupno dvoje: slab arhitekturni okus in premožni lastniki. Njen blog ima danes na družbenih omrežjih več kot 180 tisoč sledilcev in uspešno krmari med sofisticiranim jezikom arhitekturne kritike, dostopnim pedagoškim pristopom in satiričnim pop formatom družbenih omrežij. »Še zdaj ne razumem zares, kako je blog praktično čez noč postal tako viralen. Vse skupaj je bilo skoraj strašljivo,« pripoveduje Kate. »V štirih mesecih sem iz neke nepoznane študentke, ki se je potila v stanovanju brez klime, postala govornica na TedTalk odru.«
Uspeh bloga McMansions Hell je izkoristila za to, da je lansirala svojo kariero publicistke in arhitekturne kritičarke. Njeni arhitekturni zapisi so se med drugim pojavili v revijah Curbed, The Atlantic in Architectural Digest. Lani poleti jo je revija The Nation, ena izmed vodilnih ameriških publikacij na področju progresivne politike in kulture, imenovala za svojo arhitekturno dopisnico. »Ko so to najavili v objavi za javnost, sem se res počutila ponosno. Še posebej zato, ker sem v tej poziciji nasledila pokojnega Michaela Sorkina, enega izmed največjih ameriških arhitekturnih kritikov. To je bila potrditev, da sem tudi uradno postala del te intelektualne tradicije.« Ponos je bil na mestu: v Združenih državah Amerike ima le sedem tiskanih revij v svojem uredništvu tudi arhitekturne kritike, Kate pa je od preostalih šestih kar dve desetletji mlajša.
SPREMEMBA, TRETJIČ: OD ARHITEKTURNE KRITIČARKE DO KOLESARSKE NOVINARKE
Kljub vsem dosežkom njena karierna pot ni bila vedno rožnata. Na začetku pandemije je po spletu nesrečnih okoliščin – od menjav urednikov do političnih neskladij – izgubila vse tri službe, ki jih je imela kot samozaposlena kolumnistka pri treh različnih ameriških revijah. V istem obdobju se je spopadala tudi z izgorelostjo. »Izgorelost je prišla, ko sem izvedla pomembno predavanje na univerzi Yale, ki so ga v preteklosti imeli le najpomembnejši arhitekturni kritiki. Počutila sem se, kot da je ‚to zdaj to‘. Kot ljudje, ki zmagajo na olimpijskih igrah.«
Na poti okrevanja po izgorelosti ji je pomagalo kolesarjenje. »Mož je amaterski kolesar in ker med korono tako ali tako ni bilo dosti stvari, ki bi jih lahko počela, sva začela redno hoditi na 50-kilometrske vožnje s kolesi. Postala sva zelo fit,« se zasmeji Kate. Takšna predanost rednemu kolesarjenju na dolgi rok seveda ni bila vzdržljiva, je pa privedla do tega, da je Kate tisto leto pozorno spremljala kolesarsko dirko Tour de France. »To je bilo leto, ko je Roglič vodil za minuto in pol, potem pa ga je na odločilnem kronometru šokantno prehitel Pogačar.« Kate je bila ob gledanju te drame tako razburjena, da je iz nje takoj privrel esej, ki ga je objavila revija Bicycling Magazine.
Če se je Kateino življenje pred pandemijo vrtelo okoli arhitekture, je bilo od tega trenutka naprej v ospredju pisanje o kolesarstvu. Kot enega izmed glavnih dosežkov v tem obdobju izpostavi objavo svojega prvega profila Primoža Rogliča. »Roglič mi je bil vedno blizu, ker ima na nek način podobno osebno pot kot jaz. Je iz delavske družine, pozna poraz. Tako kot sem jaz glasbeno kariero zamenjala za arhitekturno, je on zamenjal kariero smučarskega skakalca za kolesarja.« Kate ob misli na ta prvi profil postane nerodno. »Zdi se mi tako sentimentalen, napisala sem ga preveč osebno. Toda v tistem obdobju je doživel zelo topel sprejem, kar je bilo pomembno. Še posebej zato, ker je bil prvi intervju, ki sem ga imela z Rogličem, res slab. Bila sem kot v transu. Spraševala sem ga sama butasta vprašanja.«
SPREMEMBA, ČETRTIČ: OD TOUR DE FRANCE DO KNJIŽNEGA PRVENCA
Kot kolesarska novinarka je Kate v zadnjih treh letih pokrivala Tour de France in številne druge pomembne kolesarske dirke. Za različne publikacije je napisala več osebnih profilov Rogliča, Pogačarja, Mohoriča in drugih mednarodnih kolesarjev ter večino časa v tem obdobju preživela v Sloveniji. »Če ne bi bilo slovenskih kolesarjev, me kolesarstvo ne bi tako zanimalo,« trdi Kate, ko mi po Zoomu pokaže kolesarski dres s podpisi vseh velikih imen slovenske kolesarske reprezentance, ki visi na steni njenega čikaškega stanovanja.
Kljub uspešni vzporedni karieri kolesarske novinarke se je letos odločila, da si od kolesarstva vzame premor. Zaradi številnih negativnih okoliščin je v zadnjem obdobju namreč izgubila nekaj veselja in radovednosti, ki ga je prej čutila v kolesarskem svetu. »Od dopinških škandalov pa do tragične smrti 26-letnega švicarskega kolesarja Gina Mädera, ki mi je bil od vseh kolesarjev, s katerimi sem sodelovala, daleč najbližji. Trenutno se počutim, kot da okrevam po slabem razpadu zveze.«
Kate se zato zaenkrat vrača k arhitekturi. Z njo se pogovarjam le nekaj dni po novici, da je založba Liveright na dražbi odkupila njeno idejo za knjigo, s katero nadaljuje delo, ki ga je začela z blogom McMansions Hell. »Knjiga bo izšla predvidoma leta 2026. Ker se v ameriških šolah ne učimo o arhitekturi, bo knjiga poskusila opolnomočiti javnost in jim približati način, kako lahko vsak posameznik postane arhitekturni kritik. Upam, da bom s tem vsaj delno zapolnila vrzel v znanju, ki jo opažam pri ljudeh glede arhitekture, oblikovanja in urbanizma.«
PISANJE KOT IMPULZ, OBSESIJA, NAGON
S Kate govorim tik pred njenim odhodom v Slovenijo, kjer bo obiskovala intenzivni tečaj slovenščine. »Vsako leto nekaj mesecev do pol leta preživim v Sloveniji. Slovenija mi je res prirasla k srcu in postala moj drugi dom. V Ameriki čutim ogromno pritiska, polno je prekarnosti, stresa. V Sloveniji se zato počutim veliko bolj sproščeno kot v Chicagu.« Čeprav v Sloveniji nima nobenih družinskih vezi, je tukaj spletla ozek krog prijateljev, ki so ji zelo blizu. »V mesecih, ki jih vsako leto preživim v Sloveniji, sem ponavadi sama, ker mož pride na obisk le za kakšen teden ali dva. Tako da je čas, ki ga preživim v Sloveniji, zame vedno tudi čas introspekcije in refleksije.«
Čeprav se ji slovenščina zdi težka, pri učenju vztraja iz ljubezni do jezika, države in ljudi. Podobno zavzeto se ukvarja tudi z drugimi elementi slovenske kulture, ki jo fascinirajo. Na roki ima med drugim tatu ptujskega gradu, na steni svojega stanovanja v Chicagu pa dve grafiki Franceta Miheliča, ki je njen najljubši slovenski umetnik. Zadnjih šest mesecev je raziskovala srednji vek na Štajerskem, čeprav za to ni imela nobenega posebnega razloga. »Tematika me enostavno izjemno zanima. Še posebej zgodovina Ptuja, Ormoža in gospodov Ptujskih. Ne vem, zakaj me ti kraji tako vznemirjajo. Mogoče zato, ker sem iz države, ki nima tako dolge zgodovine. Saj vsi poznamo tisto šalo: za Američane je 100 let dolgo obdobje, za Evropejce pa je 100 kilometrov dolga razdalja.«
Ne glede na tematiko, s katero se ukvarja – pa naj gre za glasbo, arhitekturo, kolesarjenje ali štajerski srednji vek – Kate vedno žene radovednost. »Fascinacija, navdušenje, vzhičenost – to iščem v vsem, kar počnem. Ko čutim, da me nekaj žene, ne morem, da o tem ne bi razmišljala in pisala. Ne glede na to, kaj delam, zase vem, da sem najprej in predvsem nekdo, za kogar je pisanje prvinski nagon.«
5 VPRAŠANJ ZA KATE WAGNER
Letnica rojstva: 1993 Kraj: Chicago/Ljubljana
1. Slovensko sem se začela učiti …
ker sem bila prepričana, da bom tako imela dostop do skrivnih sporočil slovenskih kolesarjev, ko govorijo v slovenščini. Na koncu sem ugotovila, da Roglič in drugi na tiskovnih konferencah v angleščini povedo popolnoma iste stvari kot v slovenščini. Šport je sedaj sicer na stranskem tiru, slovenščina in Slovenija pa ostajata dve veliki ljubezni.
2. Kot Američanka v Sloveniji …
predvsem nočem biti stereotipna tujka, ki ne govori jezika. Nočem tudi fetišizirati Slovenije kot eksotične turistične destinacije. To se mi zdi zelo dolgočasen kliše.
3. Če bi se kdaj za stalno preselila v Slovenijo …
bi se verjetno preselila v Celje. Štajerska mi je res všeč, sploh če bi kdaj imela otroke. Trenutno enostavno ne vidim poti, kako bi lahko v Ameriki enkrat imela otroke in živela življenje, ki bi bilo dobro zame in zanje. Varstvo otrok v moji soseski stane 1800 dolarjev na mesec, polog za stanovanje, kjer živim, bi bil več kot 100.000 dolarjev. Izobraževalni sistem v Ameriki je slab, da o nasilju s strelnim orožjem sploh ne govorim.
4. V Sloveniji opažam …
veliko antiamerikanizma, še posebej v levih krogih. Ta antiamerikanizem se mi zdi zaslužen. Zdi se mi, da so vsi slovenski problemi ameriški uvoz: politične mahinacije, privatizacija zdravstva in izobrazbe. Na neki način se zaradi tega počutim krivo. Tudi sama sem konec koncev ameriški uvoz v Slovenijo.
5. Med prvo uro slovenščine …
sem v razredu, kjer me nihče ni poznal, na glas prebrala tekst, ki sem ga napisala o Rogliču. Kar naprej sem govorila »kolesarske drke«. Učiteljica me je nenehno popravljala in govorila »kolesarske dirke«, jaz pa nikakor nisem slišala razlike. Ko sem izvedela pomen besede, sem se od sramu skoraj zjokala.
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
