Univerzalni temeljni dohodek je na področju socialne politike nekaj takšnega, kot je pri davkih enotna davčna stopnja. Pri enotni davčni stopnji točno veš, koliko boš plačal, ne glede na vire dohodka, status ter odvečna preračunavanja in birokracijo. Množica davčnih uradnikov, pravnikov, svetovalcev, ki danes gnjavijo ali rešujejo zavezance, postane odveč, ker ni več kaj komplicirati glede davkov.

Pri UTD tudi točno veš, koliko dobiš, in to redno in zagotovo, ne glede na svoj siceršnji dohodek ali status, brez izpolnjevanja nepotrebnih papirjev in ne da bi moral vedeti, kako in kje se lahko prosi za kakšno pomoč. Množica socialnih uradnikov, družbenih aktivistov, populističnih politikov postane odveč, ker ni več kaj komplicirati glede socialne varnosti.

Ta družbeno revolucionarni potencial UTD je razlog, da mi je ideja zanimiva in vredna resne razprave. Drugi razlog je potencial osvobajanja od nenehne prisile, da je treba nekaj zaslužiti tudi za najbolj osnovno preživetje. Če nam seveda temeljnega dohodka tudi v odraslih letih ne zagotavljajo ljubeči starši ali prebogata socialna država s številnimi možnostmi kopičenja prejemkov – in nam s tem kot ljudem oboji škodijo bolj, kot bodo kdaj sposobni razumeti.

Odkar smo pred davnimi leti pri Krtu prevedli zbornik o UTD, me kot ideji naklonjenega ekonomista občasno vabijo na kakšne razprave. V teh razpravah se pogosto izkaže, da se njegovi najbolj goreči zagovorniki, običajno socialno usmerjeni družboslovci, niti ne zavedajo, kaj v resnici zagovarjajo.

Pri tem je še najmanjši problem, da bi UTD prejemali tudi recimo ljudje, ki se vozijo naokrog z luksuznimi jahtami ali skrivajo denar v davčnih oazah. S to lekcijo so se zagovorniki že sprijaznili in običajno samo kislo skomignejo z rameni, češ, to je pač cena te čudovite ideje.

Bolj zanimivo postane, ko začnem pojasnjevati, zakaj se ne strinjam z običajnimi argumenti ekonomistov proti UTD. Ne strinjam se recimo, da za uvedbo UTD ni dovolj denarja. Bilo bi ga dovolj, če bi hkrati ukinili vse druge socialne pomoči, nadomestila in davčne olajšave, pa tudi izdatke, ki po imenu plačujejo vsebino, v resnici pa imajo predvsem socialno funkcijo, kot recimo večina podpor za umetnike in študente. Če bi bil UTD hkrati tudi edina od države zagotovljena pokojnina, ostalo pa bi bilo prepuščeno zasebnim zavarovanjem, bi bilo denarja še več. Ko razprava krene v to smer, se izkaže, da si mnogi zagovorniki dejansko predstavljajo, da bo UTD nekaj za zraven in ne namesto že obstoječe sociale. To pa se finančno res ne izide.

Ne strinjam se niti z običajnim ugovorom, da bi ljudje zaradi UTD delali manj, ker bi nek dohodek že imeli zagotovljen. Višina UTD namreč nikakor ne bi mogla biti takšna, da bi zagotavljala dostojno preživetje na dolgi rok, temveč samo premostitev obdobja, ko ni drugih dohodkov. Današnji sistem socialne politike ljudi veliko bolj odvrača od dela, kot bi jih takšen UTD.

Bolj kot to se mi zdi realno pričakovati, da bi ljudje UTD sproti zapravili in potem, ko bi ga potrebovali, res ne bi imeli več kot tistih tristo ali štiristo evrov sprotnega nakazila. Vendar sem hkrati dovolj liberalnega ekonomista, da ne razumem, zakaj bi morala država ščititi ljudi pred njihovo lastno neumnostjo. Tipični zagovorniki UTD pa seveda svojo življenjsko inspiracijo in ideologijo črpajo ravno iz nenehne skrbi za uboge druge ljudi.

Zaradi vsega tega seveda nisem proti sami ideji UTD v njeni izvirni obliki, sem pa vedno bolj prepričan, da tega filma ne bomo videli, ne na Netflixu (kljub vsej njegovi družbeni progresivnosti), še manj pa v teatru Slovenija. Razlog je preprost. Večina njegovih najbolj gorečih zagovornikov intimno ne sprejema tistega, kar UTD res pomeni in prinaša s seboj. Zato nam kot UTD tudi vedno bolj ponujajo nekaj, kar to ni – bodisi ni univerzalno, ampak samo za določene skupine, bodisi ni dolgoročno, ampak začasni eksperiment. Takšne rešitve, ki niso pravi UTD, ostajajo v okviru sedanjega koncepta socialne države in niso njena alternativa.

Piše: Janez Šušteršič, nekdanji finančni minister
Slika: Peter Paul Robens, Andrijci, Bakanalije
vir slike: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bakanalije#/media/Slika:Peter_Paul_Rubens_-_The_Andrians_-_Google_Art_Project.jpg