Esej o iskanju materinščine v tujini

»Scat moram!« se zadere ena izmed moških postav pred nami. Proti polnoči gre. Sredi severa Amsterdama smo, v delu mesta, kamor turisti redko zaidejo že čez dan, kaj šele ob takšni uri, ko okoli nas brije leden novembrski veter. »A je bila tole slučajno slovenščina?« se na moji levi proti meni v angleščini obrne moj mož. Kakšnih 20 metrov pred nami se spotika skupina sedmih, mogoče osmih vidno okajenih moških. Čeprav S. ne govori slovensko, Slovence vseeno vedno zavoha na daleč. »Svašta, po moje je to tista skupina tipov, ki je bila na istem avionu z Brnika kot jaz,« na moji desni nejeverno pripomni prijatelj iz Ljubljane, ki je trenutno na obisku pri nama v Amsterdamu.

Z vsakim preteklim letom, ko ne živim več v Sloveniji, svoje mešane občutke do domovine vse bolj merim po trenutkih, ko me v najbolj neverjetnih in najmanj pričakovanih tujih okoljih zadene košček Slovenije ali pa drobec slovenščine.

Recimo enkrat, ko sem v obdobju groznega domotožja med še posebej temno škotsko zimo na meniju neke hipsterske restavracije v Glasgowu našla vino iz Goriških Brd. Pa takrat, sredi strogega koronskega zaprtja, ko sem bila prepričana, da očitno nikoli več ne bova prišla do Slovenije in se je na najini ulici sredi glasgowskega predmestja čez noč pojavil rdeč avto z ljubljansko registracijo. Ali pa zdaj, ko mi je ob prizoru teh v bunde zavitih Slovencev, ki se opotekajo proti nočnim klubom industrijskega severa, medtem ko mimo njih na kolesih brzijo elegantni Nizozemci, precej nerodno – hkrati pa me preveva tudi neka čudna, nostalgična nežnost.

****

Na prste ene roke sicer lahko preštejem, kolikokrat se mi je kaj podobnega zgodilo med brskanjem po tujih knjigarnah. Niti to ne: roman slovenskega avtorja sem v skoraj šestih letih v tujini namreč našla le dvakrat. Slovenskega avtorja sem na polici tuje knjigarne prvič našla v knjigarni Waterstones v središču Glasgowa. Tamkajšnja ulica Sauchiehall slovi po kičastih trgovinah, depresivni arhitekturi in običaju, da se ponoči spremeni v Sodomo in Gomoro premalo oblečenih – in preveč umetno porjavelih – Britancev in Britank. Nad vsem tem razvratom se dviguje največja knjigarna na Škotskem, ki ima pet nadstropij, dve kavarni, en bar in en cel oddelek, spremenjen v Bradavičarko.

Med Waterstonsove knjižne police sem več let hodila vsak dan med službenim odmorom za kosilo. Kljub dobro založenemu oddelku z evropsko literaturo v njej nikoli nisem našla nobenega Slovenca, kaj šele Slovenke. Na Vojnovićevo Figo v prevodu Olivie Hellewell sem na eni izmed polic ob Vonnegutovem Zajtrku prvakov naletela šele veliko kasneje, ko sem se v knjigarno vrnila že kot vikend turistka in ne več lokalna prebivalka. Naredila sem fotko, jo z več klicaji (!!!!!!) in osuplimi emojiji poslala prijateljici v Slovenijo ter prvič razumela, kako drugačna mora biti izkušnja življenja v tujini, če si Italijan, Francoz, Skandinavec, Nemec, Japonec, Rus. Skoraj kdorkoli, le Slovenec ne. Knjige svojih sonarodnjakov lahko najdeš v knjigarnah praktično kjerkoli na svetu. Vsakič, ko vstopiš v knjigarno, si doma.

****

Drugič sem slovensko knjigo na polici tuje knjigarne našla nedavno, za noč čarovnic v New Yorku. Najdba je bila rezultat načrtnega iskanja. Ker se S. nenehno pritožuje, da trpim za agresivno obliko fenomena, ki mu Japonci pravijo tsundoku,* je bil izgovor, da v imenu tega prispevka prečešem vse knjigarne Manhattna in Brooklyna, dokler ne najdem vsaj enega slovenskega romana, še posebej priročen.

New York ima filmsko čarobne knjigarne in neverjetno je, da jih je bilo včasih še veliko več kot danes. Neodvisna knjigarna Strand, ki Newyorčane zalaga z novimi in rabljenimi knjigami že skoraj celo stoletje, se je včasih nahajala na tako imenovani knjižni aveniji – polkilometrskem delu četrte avenije, kjer je bilo nekoč kar 48 (!) knjigarn. Strand, ki je danes kultna newyorška inštitucija, je med vsemi temi knjigarnami edina, ki je preživela do danes. Zaposluje več kot 230 ljudi, v preteklosti pa je v njej delal tudi marsikateri slavni Newyorčan, med drugim celo Patti Smith.

Slovenskega avtorja nisem našla v sicer dobro založenem Strandu, sem ga pa našla v knjigarni številka 6 na svoji knjižni odisejadi: v knjigarni McNally Jackson sredi SoHa. V delu knjigarne z oznako »Vzhodna in srednjeevropska literatura« sem med Kafko in Kundero naletela na drugi del Prišlekov Lojzeta Kovačiča v prevodu Michaela Bigginsa z naslovnico, ki je spominjala na barvo luže. Roman je bil kot kakšna sirota nesrečno stisnjen med druge pozabljene knjige na najnižji knjižni polici. Tisti, kjer se moraš praktično usesti na tla, da lahko pobrskaš med naslovi. Na drugem koncu knjigarne sem takoj poiskala S.-a, da bi z njim delila svoje odkritje. »Ta roman smo morali vsi prebrati na gimnaziji,« sem mu pojasnila. »Kovačiča takrat resnično nisem prenesla.« S. je ošvrknil sivo-rjavo knjigo, s privzdignjenimi obrvmi izjavil, da »izgleda depresivno«, in se vrnil k brskanju knjig pred sabo.

****

S.-ov prvi stik s slovensko knjižno bero je bil precej travmatičen. Na začetku najine zveze, med prvim skupnim obiskom Slovenije, se je s Trubarjeve – po priporočilu prodajalke v eni izmed tamkajšnjih knjigarn – vrnil z dvema knjigama v angleščini: Slovenologijo Noaha Charneya in Alamutom Vladimirja Bartola. Čeprav relativno veliko bere in je njegov okus precej raznolik, je ob Alamutu naglo obupal. Po več desetih straneh je knjigo po hitrem postopku označil za »creepy sexual book« in se namesto tega lotil Slovenologije.

Kot Škot v razmerju s Slovenko je v zgodnji fazi spoznavanja slovenske kulture Charneya z veseljem prebral. Vseeno mu je branje knjige o »najboljši državi na svetu« ostalo v spominu iz povsem drugega razloga. Neko jesensko popoldne je Slovenologijo namreč prebiral v kavarni v centru Ljubljane. Med branjem je knjigo odložil in zamišljeno komentiral, da enostavno ne more doumeti, kako zelo majhna je Slovenija. »Vedno sem bil prepričan, da je Škotska majhna država. Pa nas je Škotov vseeno skoraj trikrat več kot vas, Slovencev!« Zavetnik slovenske majhnosti, sveti Ironij, je poskrbel, da se je v tistem trenutku mimo naju sprehodil nihče drug kot – avtor knjige, Noah Charney.

****

Naj se torej vrnem v knjigarno McNally Jackson sredi New Yorka, kjer sem turobno izdajo Kovačičevih Prišlekov pospravila nazaj na polico in se pri tem spraševala, če bi bila moja bralska izkušnja sedaj, več kot desetletje po koncu gimnazije, ko sem tudi sama prišlek v tuji državi, kaj drugačna. Ob izhodu iz knjigarne sem se ponovno ustavila pred izložbenim oknom. V njem so se pod velikim napisom »NEW & RECOMMENDED FICTION« svetili kupi novih knjig, ob katerih so se ustavljali mimoidoči sprehajalci. Med številnimi pisanimi #BookTok romani je moj pogled pritegnila lična knjiga s črno-belo naslovnico. Na njej je bila estetska ilustracija velikanskega slona, ki je humorno stopal po travniku z majhnimi puhastimi ovčicami, in besede:

Miroslav Krleža, On the Edge of Reason.

Kot prava Slovenka se seveda nikoli ne bi primerjala s sosedi …

Ampak če uspe celo več kot 40 let pokojnemu Hrvatu priti v izložbo ene izmed največjih newyorških knjigarn, mar res ne more uspeti niti enemu – po možnosti živemu – Slovencu?

—

*Tsundoku (積ん読) – nenehno kupovanje knjig, ki se v kupih nabirajo na mizah, nočnih omaricah, policah in drugih površinah najinega stanovanja in velikokrat ostanejo neprebrane. V zagovor obolelim za to motnjo: številne raziskave dokazujejo, da so otroci, ki doma odraščajo obdani s knjigami, veliko bolj bralno, numerično in informacijsko pismeni.