Družinsko podjetje.

Blaž Demšar je podjetje prevzel od svojega strica Vilima, ki je vrhunska lesena godala izdeloval od svojega 12. do 79. leta, priučil pa se ga je od svojega očeta Blaža, ki je leta 1927 ustanovil Goslarstvo Demšar. »Tudi sam sem pri 12 letih začel hoditi v delavnico k stricu in mu pomagal. Toda prvo violino sem v celoti izdelal šele pri svojih 17 letih,« pove Blaž, ko ga s fotografom obiščeva v delavnici. Po končani srednji lesarski šoli se je vpisal na Biotehniško fakulteto in se zavzeto lotil študija. »Takrat me je delo v lesni industriji zelo zanimalo, a v tistem času, 2004, so številna večja lesna podjetja propadala.« Tako se je po diplomi, za katero je prejel študentsko Prešernovo nagrado, odločil, da vpraša strica, če ga vzame za stalno. Od takrat Blaž nadaljuje žlahtno družinsko tradicijo. Godala Demšar se tako iz roda v rod prenašajo tri generacije, že skoraj stoletje. 

Največja težava je bila ob prevzemu podjetja leta 2015, ko mu je stric prepustil vodenje. Blaža je namreč skrbelo, ali bo zmogel dovolj dobro prevzeti posle, saj je bilo podjetje že vzpostavljeno kot sinonim za kakovost. Izraz »demšarica« med glasbeniki veliko pomeni. Izkazalo se je, da je predaja poslov odlično stekla in danes je največja težava, ki se jo Blaž spomni, da je naročil toliko, da jih komaj dohaja. »Če bi danes zaključil s sprejemanjem novega dela, bi potreboval dve leti, da izpolnim vsa naročila.« 

English Summary:

Ročno delo

Godala pri Demšarju v celoti izdelajo ročno, strojnega dela je le nekaj minut. »Violina zahteva vsaj 150 ur, viola vsaj 180 ur, violončelo pa od 350 ur ročnega dela naprej,« pojasni Blaž. Vse od leta 1550, ko je Andrea Amati izdelal prvo violino, se princip izdela ve pravzaprav ni spremenil, še doda. V delavnici uporabljajo le slovenski les. »Sam tudi izberem hlod, iz katerega bom naredil glasbilo,« pove Blaž. »Za vrh instrumentov uporabljam smrekovino iz Jelovice, poizkusil sem tudi že les s Pokljuke ali Pohorja, za ostale dele – pod, obod, ter vrat s polžkom – pa javor rebraš, ki raste povsod po Sloveniji. Pomembno je, da drevesa rastejo na dovolj visoki nadmorski višini zaradi gostote branik.« Za violino potrebuje 4 m dolg hlod premera 50 cm, za violončelo pa mora biti premer vsaj 65 cm. 

Poslanstvo

Najlepši del procesa je takrat, ko inštrument prvič zapoje, pove Blaž. »Kot je rekel moj stric – ko zapojejo misli, ne violina, takrat veš, da si naredil dobro.« Pa se kdaj tudi zmoti? Niti ne, je pa dedek zažgal vsaj 70 violin, ker niso dobro zvenele, pojasni mojster. Lepo je tudi, ko se prvič loti izdelave novega inštrumenta. Čeprav obrt popolnoma obvlada, je v procesu izdelave veliko detajlov, ki jih ne moreš zagotovo predvideti vnaprej; odvisne so od mikrolastnosti lesa, zraka, vlage in postopka. 

To je ena redkih obrti, ki je pojav umetne inteligence ne bo ogrozil, pripomnim. »Bolj je problematična že obstoječa industrijska izdelava,« pojasni Blaž. Violino lahko skupaj z lokom dobiš iz Kitajske za 100 evrov. Seveda pa je po kakovosti to nekaj popolnoma drugega. V Sloveniji je sedem delavnic podobnega tipa, kjer ročno izdelujejo odlična godala, vendar pri 67 glasbenih šolah in številnih orkestrih povpraševanje presega ponudbo. Demšarco je moč dobiti za ceno od 3.200,00 eur naprej. 

Stranke Demšar pridobiva brez načrtnega trženja, oglasijo se na podlagi priporočil in že dolgo vzpostavljenih sodelovanj. Poleg izdelave inštrumentov se v delavnici ukvarja tudi s popravili: to predstavlja približno polovico posla. Zgodilo se je tudi, da ga je obiskal kak turist in navdušen nemudoma kupil inštrument zase. Gre za stranke z vsega sveta – nazadnje je violino na tak način kupil navdušeni turist iz Japonske. 

Je kot obrtnik zadovoljen s slovenskim okoljem, še vprašam. Načeloma da, moti ga le, da se pojavljajo številne goljufije; stari industrijsko izdelani inštrumenti iz Češke ali Nemčije se prodajajo kot ročno izdelani kosi, celo po priporočilih nekaterih učiteljev iz glasbenih šol. Učitelji so največji promotorji, saj jim starši popolnoma zaupajo. 

Generacije

S svojo izbiro poklica je Blaž zelo zadovoljen, kar se bere z obraza, prostora in izdelkov. »Oba sinova igrata violončelo«, pove. Če bo tudi kdo izmed njiju želel nadaljevati družinsko tradicijo, pa še ne ve – zaenkrat je bolj pomembno, da imata lepo in zdravo otroštvo. Goslarstvo je tradicija, ki je sodobnost ne ogroža.