Jugoslovanski jedrski program se sliši kot še ena od teorij zarote. Mnoge ta besedna zveza spominja na izmišljeni jugoslovanski raketni program, ki ga je Žiga Virc predstavil v celovečerni dokudrami Houston, we have a problem (Houston, imamo problem), a v tem primeru ni tako. Program je dejansko obstajal in bil skrbno načrtovan tako, da bi spodbudil različne teorije zarote glede obsega programa. Bil je zavit v tančico skrivnosti in razbit v mnogotere podprojekte, od splošno znanih (Nuklearna elektrarna Krško – NEK) do strogo tajnih.

Pogosto pretirana tajnost določenih podprojektov ni bila smiselna, saj je obravnavala tehnologijo, ki ni bila nič kaj posebnega. Marsikateri podprojekt tudi ni imel smisla brez nekega drugega podprojekta, za katerega se ni vedelo, ali obstaja ali ne, ter če ne obstaja, ali ne obstaja zaradi nesposobnosti nadrejenih ali je njihovo delo samo ustvarjanje Potemkinove vasi celotnega programa. Vendar je bilo to, kot že rečeno, načrtno, saj je bil cilj, da razen peščice nihče ne pozna realnega obsega celotnega jugoslovanskega jedrskega programa in bi tudi morebitno uhajanje informacij o določenih bolj kočljivih delih programa bilo predstavljeno kot zarota. Še danes ne vemo docela, do kakšnega obsega razvoja jedrskih tehnologij je Jugoslaviji zares uspelo priti. Določen del programa pa je bil predstavljen v nedavni dokumentarni seriji Jedna i jedina (Ena in edina) na hrvaški nacionalni televiziji HRT.

A pojdimo od začetka.

Po 2. svetovni vojni je bilo v Jugoslaviji ustvarjenih več raziskovalnih inštitutov, v podobnem duhu kot ameriški projekt Manhattan, ki je obsegal mrežo raziskovalnih inštitutov po ZDA s ciljem izdelati jedrsko orožje. Tako je nastal Institut Jožef Stefan (IJS) v Sloveniji, ki je sprva nosil kratico NIJS (»N« kot nuklearni), Ruđer Bošković v Zagrebu in Vinča v Srbiji. Tudi v Jugoslaviji je bil glavni cilj teh inštitutov priti do jedrskega orožja. V sklopu tega je bil s pomočjo Sovjetske zveze zgrajen jedrski reaktor v Vinči, ki je bil oplodnega tipa in s katerim bi lahko proizvajali plutonij. S časom pa je postal poudarek na vojaškem delu programa vse manjši, saj ni bilo ne denarja, z ustanovitvijo gibanja neuvrščenih pa tudi ne več pretirane politične potrebe.
Po odmevnejši jedrski nesreči v Vinči (prikazani v nedavno posnetem filmu Varuhi formule) in počasnem opuščanju vojaškega dela programa je postala želja Slovenije, kot tedaj najbolj visokotehnološke republike, oz. njenih znanstvenikov izgradnja lastnega reaktorja. Sprva je obstajala ideja o lastnem dizajnu, a v šestdesetih je Jugoslavija začela tesneje sodelovati z ZDA, ZDA pa je tekmovala s Sovjetsko zvezo in se hotela dokazati. Tako smo leta 1966 pri Brinju pri Ljubljani dobili ameriški raziskovalni jedrski reaktor Triga v kompletu z vročo celico, v kateri bi lahko izločali plutonij iz obsevanega goriva.

Vzporedno je Slovenija v šestdesetih hlastala tudi po električni energiji. Ljudstvo je nasprotovalo zajezitvi ostalih rek poleg Drave, višek pa je nasprotovanje doseglo s planom zajezitve reke Soče oz. Bovške kotline z izgradnjo ogromne hidroelektrarne, ki bi imela sposobnost sezonskega hranjenja energije (glej sliko 1). Ker Slovenija drugih virov ni imela, uvoza iz tujine takrat še ni bilo in je bila relativno oddaljena od ostalih republik, je sklenila, da je edina smiselna pot jedrska pot. Nastal je kompromis z okoljevarstveniki. V zameno za zakon o Soči, ki bi preprečil posege v zgornji del reke Soče, se je podprlo manjše zlo – izgradnjo jedrske elektrarne.

Predstavljene so bile tri možne lokacije (glej sliko 2), od katere je bila izbrana Krško. Elektrarna je bila zamišljena kot dvojček, drugo večjo elektrarno bi zgradili na Hrvaškem pri Zadru. Kasneje so si Hrvati glede lokacije premislili in lokacija druge je postala Prevlaka, ki se nahaja med Zagrebom in Siskom. Ta potem ni bila zgrajena, saj jo je ustavil val neodobravanja po černobilski nesreči.

A vojaški program je imel več valov, veter v krila pa je dobil po uspešnem preizkusu jedrskega orožja Indije leta 1974. Takrat so dobili zagon tudi civilni deli programa.

Osnovni cilj raziskovalnih projektov je bil obvladovati celoten jedrski cikel, torej kopanje urana, njegovo predelavo, izotopsko bogatenje, izdelavo jedrskega goriva in njegovo predelavo. A Jugoslavija je imela poleg teh tudi bolj velikopotezne cilje. Želela je postati vodilna in navdih jedrski prihodnosti med neuvrščenimi državami: izdelovati medicinske in industrijske izotope za neuvrščene, izobraževati ostale o jedrskih tehnologijah, pretvoriti svojo trgovsko mornarico oz. tovorne ladje na jedrski pogon, proizvajati elektriko v nekaj deset planiranih jedrskih elektrarnah … Vendar ambicije Jugoslavije niso bile omejene zgolj na jedrsko fisijo. Razvijati je želela tudi fuzijo in tako kandidirala za izgradnjo mednarodnega fuzijskega projekta ITER, ki ga zdaj gradijo v Franciji. Seveda pa si je poleg vsega tega jugoslovansko vodstvo predvsem želelo atomsko orožje, ki bi zares zacementiralo suverenost in moč znotraj neuvrščenih držav pred državami NATO na eni strani in tistimi iz Varšavskega pakta na drugi.

Tako je bilo veliko podprojektov dvojne narave. Imeli so smiselno razlago za civilno rabo jedrske energije, vendar bi seveda lahko bili koristni tudi za vojaški del jedrskega programa. Ta se je sestavljal zunaj raziskovalnih inštitutov, verjetno na vojaško-tehničnem inštitutu VTI v Beogradu, a posamezne dele so bolj ali manj zavestno do dvojne narave dela izvajali v raziskovalnih inštitutih.
V Jugoslaviji se je obenem na veliko iskala radioaktivna ruda, iskali so jo tudi lovci in pohodniki s posebej za to razvitimi merilci radioaktivnosti. Najbogatejša z njo se je izkazala ravno Slovenija. Najbolj raziskano je bilo nahajališče okoli Žirovskega vrha, kjer so tudi odprli rudnik urana, a nahajališč je po Sloveniji kar nekaj (glej sliko 3). Poleg urana so ponekod našli tudi precej torija, predvsem v okolici Jesenic, ki pa takrat še ni bil zanimiv.

Rudnik je v sodelovanju z IJS razvil poseben in unikaten postopek rafiniranja urana, ki je bil precej ekološki, saj je deloval po principu zaprtega kroga, tako je načeloma izhajala ven samo jalovina, torej izkopane kamnine z odstranjeno večino urana. Eksponati rafinirane rude so na voljo za ogled v sklopu glavne razstave Informacijskega centra jedrskih tehnologij (ICJT) v Brinju pri Ljubljani.

Poleg rudnika je bil vzporedno postavljen tudi pilotni obrat za izdelavo jedrskega goriva. Uspešno so pilotno proizvajali gorivne tabletke iz urana in bili sredi razvoja pilotne proizvodnje gorivnih palic, v katero pridejo gorivne tabletke. Načrtoval se je tudi obrat za bogatenje urana, t. i. centrifuge. A vmes je prišel razpad Jugoslavije, piko na i pa je dalo močno gibanje zelenih v začetku 90., ki je uspešno ustavilo skoraj celoten jedrski program, tako kot skoraj tudi oba reaktorja: raziskovalnega in NEK.

Tako smo sveže odprt rudnik, v katerem se je že izkopalo in rafiniralo dovolj urana za dve celotni sredici JE Krško oz. približno šest let obratovanja, zaprli za vedno. Uradno zaradi ekonomskih razlogov (v 90. je cena urana močno padla, ker so uničevali staro jedrsko orožje), a če bi bilo to res, bi bilo zaprtje zgolj začasno. Obratu za proizvodnjo jedrskega goriva se je zgodil podoben konec, v ostalih republikah pa je bilo še slabše. Tako je danes Slovenija edina nekdanja jugoslovanska republika, ki ji je uspelo ohraniti vsaj del programa.

Novembra je Slovenija zaprosila za polno članstvo v Evropski vesoljski agenciji (ESA) in izdala predlog Resolucije o miroljubni rabi jedrske energije, ki bi na formalni ravni deklarirala, da je državi v interesu ohraniti status jedrske države. Oba programa sta navdih in simbol visokotehnološkosti naše družbe. Kažeta aspiracijo po prekoračenju meja naše majhnosti. Naj se zgodba nadaljuje.