Marko, začniva nekje na začetku tvoje umetniške poti, z anekdoto, ki si mi jo povedal enkrat pred mnogimi leti: Kot 19-letni fant si se nekega dne pojavil v New Yorku, naravnost z letališča, brez načrta, kje boš spal, z 200 dolarji v žepu in z eno samo telefonsko, ki si jo znal na pamet. Na križišču Broadwaya in Houstona si prišel na plano s podzemne in vrgel kovanec v govorilnico. Na drugi strani se je oglasila umetnica Paula Court, ki je nisi nikoli prej spoznal, si pa leto pred tem videl njeno razstavo fotografij v Zagrebu. Rekla ti je: Pridi na obisk. In potem si cel mesec spal na njenem kavču oz. kmalu pri njenem odsotnem sosedu v zgornjem nadstropju, vmes pa spoznal praktično vso newyorško avantgardno gledališko sceno.

Trenutno se v Sloveniji posveča prihodnosti in rasti podjetja C-ASTRAL, v ZDA pa vodi laboratorij Systemics. Leta 2025 je bil povabljen da v  sklopu Kulturne Prestolnice Evrope GO! 2025 vzpostavi dolgoročni projekt ISOLABS.

Tako nekako je bilo, ja. Paula me je sprejela v svoj svet, kot ena izmed temeljnih dokumentaristk je bila povezana s celotno newyorško avantgardo. Živi v Sohu in takrat je bil New York takšen, vse se je odvijalo zelo hitro.

Zanima me, na kakšen način si takrat razmišljal.

Kot mlad umetnik sem vedno izkoristil vsako možnost, da sem spoznal starejše in bolj izkušene kolege. Na otvoritvi razstave Lovers sem leta 1989 srečal Marino Abramović, z Emilom Hrvatinom sva na domu obiskala Panamarenka, leta smo se družili z gledališčniki Fabrove ekipe Troubleyn, preko režiserja Roberta Wilsona smo spoznali skladatelja Louisa Andriessena. Takrat sem s temi ljudmi naredil tudi kakšen intervju, objavljen v revijah Teleks in Maska. Pisateljica in radijska urednica Djurdja Otržan mi je v času festivala Eurokaz, kjer je gostovala ameriška gledališka avantgarda vključno z Johnom Jesurunom, ki ga tudi ti zdaj poznaš, dala Paulin kontakt. In ko sem prišel v New York, sem prav preko Paule večino teh ljudi spoznal na zelo neformalen način, tudi pri njih doma. Razmišljal sem o študiju na programu Whitney, delal pa sem kot t. i. usher oz. »pobiralec kart«, tako pri Wooster Group kot pri Richardu Foremanu, in sodeloval na vajah. To so bila divja poletja v New Yorku. Na metroju sem celo srečal pianista Philipa Glassa, pa svojega najstniškega idola, pisatelja in slikarja Williama Burroughsa, takrat je bil še živ.

Zanima me, na kakšen način si takrat razmišljal.

Politika, kjer pogosto prevladujejo osebni interesi, prijateljstva in osebne zamere, je najbolj očiten primer klientelizma in negativne selekcije; mreže segajo v vse pore družbe. Razdelitev na »naše« in »vaše« dodatno zmanjšuje naš omejen človeški kapital, bazen, iz katerega se črpajo sposobni kadri. 

Vendar majhnost ni le problem politike, temveč celotne družbe. Državo prepletajo sorodstvene in druge vezi; na določenih področjih se vsi, ki kaj štejejo, osebno poznajo. Za »incestoidne« povezave javnost pogosto sploh ne ve. Svetovalka ministra je žena »neodvisnega« TV urednika (ki je v naslednjem mandatu že poslanec), župan, obtožen korupcije, je poročna priča kriminalista, sodnik je bivši partner sestre osumljenca (primeri so izmišljeni). In tako v nedogled, tudi v zasebnem sektorju. Konflikti interesov se pojavljajo na vseh področjih in se pogosto vpletenim sploh ne zdijo sporni. V Sloveniji koruptivna (ali vsaj sporna) dejanja bolje simbolizira stavek »se slišiva« kot pa modra kuverta.

So ti vse te izkušnje pomagale tudi pri oblikovanju lastne umetniške vizije? Kako si jo sploh našel, kdaj je preskočilo?

Ogromno stvari me je pripeljalo do sem, kjer sem zdaj. In ne ravno povezanih z umetnostjo. Že od otroštva sem bil radioamater. Možnost, da se po radiu pogovarjam z ljudmi s celega sveta, v 80., v Jugoslaviji, vsak večer, je bila formativna. Možnost, da lahko sam zgradim svoj sprejemnik, oddajnik, sprogramiram svoj dekoder, izdelam antene … – to je bilo ključno za moje razumevanje sveta in kaj je vse možno. V srednji šoli sem se zbudil in si lahko pogledal posnetek zemlje iz satelita Meteosat. Taka zaobljena, črno-bela slika. To je v meni nekaj premaknilo. Dostop in zavedanje, da je vse to lahko dostopno, če se potrudiš in razumeš, je bilo ključno.

V 80. se je v kulturnem smislu v Jugoslaviji marsikaj pripravljalo, čutilo se je, da prihajajo velike družbene spremembe. Bil je čas tranzicije, ustavnih sprememb, močan vpliv name je imel naš alternativni klub CRMK v zakljonišču v Šempetru, kjer smo organizirali koncerte, imeli tematske filmske večere, vabili punk in hardcore glasbenike s celega sveta. Tudi tam sem npr. za sezname bodočih dogodkov sprogramiral grafiko na računalniku Sinclair ZX Spectrum. CRMK je bil v nekem določenem času neverjetna skupnost posameznikov. Tam se je marsikaj inkubiralo. Računalnik pa sva z očetom v stoenki pretihotapila iz Italije … kot orodje za bodočnost. Eno izmed prvih knjig o programiranju mi je dal prav on, naslov je bil nekaj v smislu Računalniško vodeno odločanje …

Kakšne vrste pa je bil potem tvoj prvi umetniški poskus? Kaj te je najbolj navdahnilo?

V srednji šoli sem bil izredno fasciniran nad Integrali Srečka Kosovela, ta zbirka je bila za vse nas v tistem času kot biblija, imeli smo stik z Avgustom Černigojem, ki je bil tudi takrat še živ. Spoznal sem, da je en lep del slovenske avantgarde deloval prav na Goriškem in Primorskem: Delak, Kogoj, Černigoj, Kosovel …, takšna lepa povezava. In potem sem nekega dne pri slovenščini namesto spisa napisal dramo. To je bil moj prvi umetniški poskus. Imeli smo zelo razsvetljeno učiteljico slovenskega jezika in literature, Marijo Mercina. Ona nam je odprla glave, omogočila, da smo se razvijali. Postavila je pogoje za tisto delikatno obdobje, ko si prvič v življenju sploh sposoben nekaj začutiti in lahko razumeš samo, ko si najstnik, prej ne  … Sedaj smo na pragu neke povsem nove dobe, ki jo je začela oblikovati umetna inteligenca.

K umetni inteligenci se še vrneva. Zakaj si se odločil prav za študij gledališke režije na AGRFT?

Od nekdaj me je zanimalo razumevanje sveta, procesov, kaj je realnost …, v bistvu kibernetični problemi. In zato sem šel študirat gledališko režijo, v gledališču moraš ustvariti nekaj podobnega resničnosti, vzporedni svet, sistem. Vzpostavljanje paralelnih svetov in potencialov zanje pa je še vedno stalnica vseh mojih umetniških del. AGRFT je bil zelo pomemben zame, klasična izobrazba, ki je imela izreden dolgoročen efekt, modernistični profesor Mile Korun in neverjetna generacija sošolk in sošolcev, kolegov, prijateljev. Šugman, Matjašec, Šalehar, Recer, Šelih, Govc, Anja Medved, s katero sva sicer bila skupaj že v vrtcu in je bolj moja tretja sestra. Takrat sem dosti delal tudi na Radiu Študent … Nori časi … Zatem sem si zelo želel študirati še performativne umetnosti v ZDA, šel sem na Art Institute v Chicago, na Northwestern, University of Chicago, pa se mi je zdel študij izredno drag … Obiskal sem tudi kolege skupine Survival Research Laboratories v San Franciscu, programerja Marka Paulina, in se zelo hitro odločil, da začnem delati svojo lastno umetnost.

Kako si se tega lotil?

Leta 1992 sem ustanovil Projekt Atol kot platformo za svoje raziskave. Vmes sem sicer dobil še službo na kontroli letenja, ker sem hotel imeti nekakšno racionalno stabilnost, pa so mi hitro povedali, da ne morem imeti fleksibilnega urnika, saj sem že leta 1993 prvič gostoval v tujini, na Finskem, s svojim performansom …Tako da se je tista kariera hitro končala. No, znanje iz aeronavtike in interes zanjo pa se nikdar nista umaknila iz mojega življenja.

S čim si se ukvarjal v svojem prvem umetniškem delu znotraj Projekta Atol?

To so bili Egoritmi, v Moderni galeriji. Tam sem dejansko želel vzpostaviti vzporedni ekosistem, instalacija je vsebovala rastline, polje pšenice, velik akvarij z ribami, zelo velik čebelji panj, skozi katerega so obiskovalci vstopali. Prostor je bil temperaturno uravnavan, ustvarjali smo umeten veter. Egoritem 1 je bil moj manifest, soloperformans, drugi je bil dialog, v katerem je sodelovala Nataša Matjašec, ki je nosila posebno senzorsko obleko, ki smo jo razvili skupaj z inženirji na Fakulteti za elektrotehniko, nekakšen kontaktni signalni generator. Del projekta so bile tudi računalniške animacije. Tretji Egoritem je bil dogodek z naslovom Poslovneži in artisti, kjer sem soočil nekaj bankirjev, poslovnežev in umetnikov, da so se pogovarjali o ustvarjanju kapitala v umetnosti. Zelo manifestativno. Leto 1992 je bil začetek nove države, začetek nove družbene ureditve, tranzicije, ki jo je danes še vedno potrebno reflektirati.

Pri Egoritmih mi je s te časovne dimenzije najbolj zanimivo to, da so bili po svoji strukturi nekakšno nadaljevanje raziskav kolektiva »Experiments in art and technology« in serije dogodkov newyorške avantgarde 9 večerov: Gledališče in tehnologija, ki so jo leta 1966 uprizorili v Armoryju. To je bil eden izmed ključnih dogodkov medijske umetnosti in tehnološke umetniške avantgarde v 20. stoletju. In to, kar sem jaz naredil s svojimi sodelavci v Ljubljani, je imelo direkten stik s temi gibanji, ampak tega jaz takrat še nisem vedel. Ko pa sem kasneje ta gibanja študiral in odkril, kam spada moje delo, kje so moje zgodovinske povezave, sem se sprostil.

Z Makrolabom si zelo uspešno prodrl na mednarodno umetniško sceno. Kaj je bil ključni moment, ki je Makrolabu prinesel tako prepoznavnost?

Moja prva ideja je bila narediti samozadosten stroj za bivanje in delo umetnikov, znanstvenikov in inženirjev v pogojih izolacije, nekakšen gledališki mobil, porodila pa se je, ko sem z zdaj pokojno umetnico in prijateljico Ivano Popović preživljal zimo na Krku in smo se nekega dne odpravili, ne da bi vedeli, kaj bomo odkrili, v pokrajino, ki ji domačini pravijo Mjesec, nad Baško. Potem sem te ideje delil s svojim dragim prijateljem in sodelavcem Jurijem Krpanom in tako so nastali prvi idejni zametki tega, kar naj bi bil Makrolab konceptualno (shema, ki je zdaj na ogled v Moderni galeriji), in tudi vizualni del, skice, je nekega večera zrisal Jurij. Ostalo je zares zgodovina.

Kaj se ti zdi največja sprememba, če primerjaš današnji čas in tistega, v katerem si začel ustvarjati? Kako se je spremenil npr. svet umetnosti?

Mislim, da se je najbolj izgubila zavest o skupnosti. Jaz sem si vedno želel ustvarjati kot del skupnosti in za skupnost.

Sedaj je umetniški trg vezan na mite o velikem umetniku. Pojavil se je fenomen velikanskih umetniških studiev, vodijo jih tudi nekateri kolegi in prijatelji iz moje generacije, npr. Olafur Eliasson, Thomas Saraceno, tam dela po sto ljudi, podoben princip si je v New Yorku omislil enfant terrible umetniškega trga, no, zdaj malo bivši do neke mere, Jeff Koons, tudi nekaj mojih študentov je delalo pri njem, bolj v sužnjelastniški obliki. To dostikrat niso ne vem kako lepe zgodbe.

Iz enega izmed tvojih umetniških projektov je pred dobrim desetletjem nastalo tudi uspešno slovensko podjetje brezpilotnih letalnikov C-Astral, s sedežem v Ajdovščini. Kako je prišlo do tega preskoka?

Leta 2000 je bil Makrolab postavljen na otoku Rottnest v Indijskem oceanu, na obali zahodne Avstralije. Tam je v sklopu projekta delovala skupina znanstvenikov, ki so raziskovali migracije kitov grbavcev. Po nekaj pogovorih o njihovi metodologiji daljinskega zaznavanja in statističnih metodah sem začel razmišljati in raziskovati avtonomne, robotske letalske sisteme. Šel sem precej globoko, iz tega dela sta nastala dva sklopa projektov. En je bil povezan s t. i. »konverzijo« vojaške tehnologije na osnovi evropske vodene rakete Storm Shadow, drugi pa je bil System 77, Civil Counter Reconnaissance, ki pa je načrtoval dejansko gradnjo brezpilotnega sistema za t. i. »civilno protiobveščevalno dejavnost«. Projekt je še vedno arhiviran na spletu kot system77.org. Leta 2004 je bil predstavljen na Dunaju, vse se je odvijalo zelo hitro, spoznal sem dva mlada fanta iz Ajdovščine, Nejca Trošta in njegovega kolega Sama Stoparja, ki sta mi pomagala izdelati maketo tega sistema. No, iz makete smo se leta 2005 preselili na izdelavo in polet prvega slovenskega brezpilotnega sistema. Avioniko sem poleti tistega leta prinesel iz ZDA in Kanade. Projekt je nekaj časa živel v umetniškem kontekstu, bil je dejanski rezultat prave raziskovalne umetnosti, istočasno pa je Javna Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije skupaj z Ministrstvom za obrambo objavila razpise CRP in glej, ena izmed tem so bili brezpilotni letalniki. Napisal sem prijavo, ki je bila izbrana, zbral okrog projekta pravo koalicijo raziskovalnih institucij in sodelavcev, vse pa smo vodili preko Projekta Atol kot gostje na Univerzi v Novi Gorici. Tam nam je pomagal in vrata odprl moj kolega, fizik, prof. Gvido Bratina, ki nam je dal tudi prostore. Sestanke na IJS in še nekaj drugih institucijah pa mi je pomagal organizirati Ivo Boscarol, z njim sva šla od vrat do vrat in so nas seveda čudno gledali. Prvi kapital za podjetje je nastal iz prodaje umetniškega projekta zbirki Moderne galerije. Takratni župan Ajdovščine Marjan Poljšak nam je dal na uporabo garažo za tanke v bivši kasarni v Palah, obnovili smo jo in tam je nastal C-Astral. Ostalo je res zgodovina. Danes ima podjetje 28 zaposlenih in prisotnost v 72 državah sveta.

Pred 20 leti si postal profesor na univerzi v Santa Barbari in sedaj že dve desetletji živiš in delaš razpet med Slovenijo in ZDA. Kako je sočasno živeti v dveh tako različnih krajih? In kje se trenutno nahajaš?

: Naporno. Pred tremi dnevi sem iz Slovenije priletel v Santa Barbaro, na obalo Pacifika, 150 km severno od Los Angelesa. 8 ur nazaj sem, nisem se še čisto privadil. Imel sem telekonference sredi noči za C-Astral s partnerji iz Indije, pripravljamo raziskovalno razstavo s študenti tukaj na univerzi, imam sestanke za projekt Isolabs, sestanke z industrijskimi in raziskovalnimi partnerji, dogovarjam se za nekaj predstavitev naših sistemov po ZDA in Mehiki. Čez nekaj tednov bomo tam. Skušam čim več opraviti naenkrat, vse dam na kup, ker je življenje kratko in skušam biti čim več doma z otroki.

Moji prijatelji pravijo, da je LA najtežje mesto za življenje v smislu socialnih stikov.

To je dejstvo. Mesto je odtujeno. Transakcijsko. Kaj lahko ti narediš zame, kaj lahko jaz naredim zate. In vse gre zelo hitro. Zelo so cenjeni površinski odnosi. New York je podoben, vendar imaš lahko tam močnejše socialne stike. Los Angeles, ko ga zares spoznaš, ima to le na nekih zelo mikro nivojih, moraš res uspeti priti do tja. Je pa to neverjetno mesto, čisti talilni lonec. Ljudje s celega planeta gravitirajo sem z različnimi ambicijami, eni smo prišli popolnoma slučajno, kot jaz, nekateri zelo namenoma. Američani itak samo hodijo proti zahodu in potem pridejo do roba in se tukaj ustavijo, nekateri celo zataknejo.

Si ob vsej tej odtujenosti našel kaj zares »svojega«?

Zame je bilo izredno pomembno, ko sem po naključju v nekem antikvariatu v Santa Monici odkril knjižico Luisa Adamiča Resnica o Los Angelesu iz leta 1927. Takrat sem si rekel: »Uau, to je moj steber! Moja zgodovinska povezava na to noro urbano aglomeracijo, v kateri sem se znašel. Nisem sam …« Luis Adamič je pred skoraj sto leti razmišljal o Los Angelesu zelo podobno kot jaz. Ne enako, ker je bil Adamič kot Evropejec še vedno privilegiran in ima v tej knjigi nekaj bolj čudnih opazk glede mehiškega in domorodskega prebivalstva Kalifornije. Medtem se je v ZDA seveda marsikaj zgodilo. Na drugi strani pa je to izredno natančen opis Los Angelesa v dvajsetih, ko je bil tukaj velik razcvet, neizmeren razvoj, gospodarski zaradi nafte, saj je mesto zraslo na naftnih poljih, in kreativni zaradi kinematografije. Pa kriminala ni manjkalo … To je bilo zame neverjetno odkritje, ki je veliko stvari postavilo na svoje mesto. Ponovno odkritje Adamiča me je tako zaznamovalo, da sem se odločil, da bi knjigo prevedli in izdali v Sloveniji. Odkritje sem hotel podeliti s slovenskim kulturnim prostorom, zdelo se mi je neizmerno pomembno. Naključje je spet hotelo, da se je istočasno z Adamičem ukvarjala tudi moja prijateljica Alenka Pirman, nekaj pogovorov je bilo dovolj, da smo se odločili, da naredimo izdajo. Jaz sem napisal uvod, Alenka svojega, našega Aleša Debeljaka sem prepričal, da jo prevede v slovenščino in nastala je prva knjižna izdaja zbirke Re-Lax, ki ima podnaslov Od Trsta do Vladivostoka čez Pacifik in nazaj. Mogoče se jo najde kje v kakšnem antikvariatu … In seveda v knjižnicah.

Nad čim si bil pa v zadnjem času navdušen?

V zadnjem času me je izredno navdušil in mi dal veliko upanja za prihodnost program, ki ga produciramo s skrajnimi napori mojega kolega Uroša Vebra v sklopu Projekta Atol in platforme konS. Projekti Saše Spačal, Ericha Bergerja, Andya Gracieja, tudi ves izobraževalni program, ki ga pri nas koordinira Rea Vogrinčič, sodelovanja z ekipo Šum in s kustosinjo Tjašo Pogačar, pa seveda to, kar delamo na PIFcamp v dolini Soče vsako poletje, glasbena založba rx:tx. Zdaj prihaja še program Isolabs v sklopu kulturne prestolnice, pa razstava konSekvence v Cukrarni, evropska programa Rewilding Cultures ter More-Than-Planet …

Zadnjih 12 mesecev je bilo posebnih, nekatere stvari so kulminirale in sem zelo vesel, navkljub vsem izzivom, da smo po tolikih letih ustvarili ekipo, ki lahko kljub temu, da je premajhna in da so vsi še vedno preobremenjeni do skrajnosti, deluje. Projekt Atol sem ustanovil, da bi ustvaril pogoje za svoja sodelovanja v raziskovalni umetnosti, zdaj pa je to preraslo v eno izmed ključnih organizacij, ki skrbi za njen razvoj in refleksijo. Kljub temu da je celotna situacija finančno še vedno prekarna, je to, kar smo uspeli ustvariti na osmo/zi v Ljubljani in na platformi konS, izredno pomembno.

V svoji umetnosti se ukvarjaš s pogledom na zemljo od zgoraj, kartiranjem različnih ekosistemov. Na kakšne načine tvoja umetnost pomaga pri ekoloških izzivih, pred katerimi se je znašlo človeštvo? Kako izgleda prihodnost našega planeta skozi tvoje oči?

Res je, ena izmed osnovnih tem, s katero se je ukvarjal Makrolab, je bilo kartiranje globalnih sistemov, telekomunikacij, migracij in klime. To delo ima ogromno odvodov, od mojega sodelovanja pri ustanovitvi Centra odličnosti Vesolje, kjer smo izdelali in lansirali prvi slovenski satelit za daljinsko zaznavanje NEMO-HD, ki od leta 2020 opazuje zemljo iz orbite, do že omenjenega programa Isolabs, ki ga pripravljam v sklopu kulturne prestolnice Evrope GO 2025 in je posvečen porečju in sistemu reke Soče, od izvira do izliva.

Daljinsko zaznavanje je za razumevanje sedanje globalne situacije ključno in vsi ti projekti ga vključujejo. Podatki, ki jih pridobivamo s pomočjo tega zaznavanja, so centralni element izdelave klimatskih modelov. Pogled od zgoraj je bil zame vedno konceptualno in filozofsko pomemben. Zato se z njim ukvarjam. Ljudje smo poslali v vesolje na tisoče satelitov, ki opazujejo zemljo z namenom, da kot človeštvo razumemo, kaj se zares dogaja, kaj je velika slika. In vedno več vemo, še vedno pa premalo naredimo. Podobno je seveda v vojaških konstelacijah. Tudi tam je ta pogled ključen.

Jasno je, da smo v konstantni krizi in antropocen je žal realnost, ki je ne dojemamo najbolje. Trenutno stanje ni vzdržno, sodobna družba negativno posega v najbolj fundamentalne planetarne sisteme. Glede tega sem izredno pesimističen, sploh ko v ta pogled dodamo še genocidno agresijo Ruske federacije nad Ukrajino, pa kar se dogaja na Kitajskem v provinci Xinjiang, v Myanmaru, v podsaharski Afriki … Post- in neoimperialistične tendence pospešeno uničujejo planet in njegove kulture.

Kaj meniš, imamo kot človeštvo vgrajen nek avtodestruktivni čip, ki je del samouravnave zemljinega ekosistema? Prav nelogični smo. Kje je po tvoje vzrok za to samodestruktivnost?

Ne vem … Civilizacijska ignoranca je izredno žalostna. Ljudje se ne trudimo več biti izobraženi, ne ceni se več intelektualna investicija, ne bere se knjig, ne gleda se izvornih člankov, vse je instantno. Gre za neko nelogično akumulacijo, povezano s potrošništvom. Imamo napačno projekcijo, ki pa je pač povezana s sistemom vrednot, v katerem večina sveta deluje.

Vidiš kakšne rešitve?

Edini izhod morda obstaja v mikroekonomijah, kooperativah, sodelovanju, vzajemnosti itd., kjer se izpostavljajo skupni cilji in vrednote, tukaj je gotovo potencial. To vidimo marsikje v družbi, obstaja vedno več vzajemnih mehanizmov in sistemov. Tudi takih, ki jih omogočajo nove mrežne povezave. Kapital so ljudje. Ni in ne sme biti abstrakten.

Kaj pa umetnost? Kaj predlagaš npr. svojim študentom na začetku umetniške poti?

V umetnosti, zares tudi drugje, je potrebno veliko samorefleksije, zavedanja, da ta pot ni nikoli zaključena. Ko se s tem sprijazniš, je dosti lažje iti naprej. Zelo pomembno je ustvarjati prostor za kreativnost, za napake, za poraze, iz katerih se učimo in gremo naprej. Svojim študentom vedno samo omogočam, da raziskujejo v smereh, kamor jih vodi radovednost, smereh, ki odpirajo popolnoma nova področja. Naš program je transdisciplinaren, mi discipline tako rekoč na novo izumljamo. In to je še kar neverjetno okolje, rezultati so zelo spodbudni.

Super. Kaj se ti zdi najbolj spodbudno?

98 % naših študentov je zaposlenih v najbolj eminentnih korporacijah novih tehnologij ali pa postanejo akademiki in ustanavljajo podobne programe na drugih univerzah v ZDA in tujini, kar nekaj jih je iz tega, kar so počeli v času študija, ustanovilo uspešna podjetja. Cycling 74, kjer razvijajo program Max, je eden izmed primerov, kjer smo imeli veliko prstov zraven, delajo pa prav povsod, na Meti, Applu, IBM-ju, Snapu, Googlu, Microsoftu …Upam, da so vsaj nekateri tam generatorji sprememb.

Vrniva se še k temi, ki si jo omenil na začetku: Kako bo po tvojem mnenju moderna tehnologija, predvsem umetna inteligenca, oblikovala svet v naslednjih letih oz. desetletjih?

Trenutno doživljamo revolucijo, kakršna je bila pred tem uvedba osebnega računalnika in kasneje vzpostavitev globalnega interneta. Pred njima še izum tranzistorja in na začetku 20. stoletja izum radijskih povezav. Vse se bo spremenilo. Refleksija je spet ključnega pomena. Ignoranca pa nas bo tokrat, definitivno, lahko dobesedno ukinila. In če se vrnem v 80. leta prejšnjega stoletja – namesto glav moramo imeti radar!