MESTNI ODMIK – PRVI DEL
Pred leti sem načrtoval arhitekturo starejše hiše. Po prvih mesecih, ki so sloneli na introspektivnem pristopu oblikovanja, je stranka nejevoljno pripomnila: »To nikamor ne pelje, kako si pa ti sploh predstavljaš, da bo vse to narejeno?« Odvrnil sem: »Ničesar si ne predstavljam! Ravno v tem je (moja) kvaliteta,« in nadaljeval: »Ustrezne predstave pridejo sproti. Človek delo pogosto začne s predstavami, ki temeljijo na prevzetih hrepenenjih in zastarelih izkušnjah. Naloga iskrenega arhitekta pa je, da v miru prisostvuje pri tem, kamor ga napeljujejo misli in ideje. Na tak način se vrača k sami srčiki arhitekture.« Stranka je odgovor doumela, zato sva proces v tem duhu lahko nadaljevala. Način ustvarjanja, ki se ga poslužujem, namreč izhaja iz razumevanja, zakaj nekaj (sploh) ustvarjamo. Govorim o notranji refleksiji, ki se ob ustvarjanju poraja – samoizpraševanju, ki je v mojem ustvarjanju temelj, na katerem gradim ali oblikujem.
Naši predniki niso živeli v materialni blaginji, ki smo ji lahko priča danes, zato so prvotno bili primorani graditi za zadovoljevanje svojih primarnih (fizičnih) potreb. Nastajala je domačinska (vernakularna) arhitektura, ki je v osnovi izvirala iz potrebe po preživetju. Večina njenih elementov je zreduciranih na funkcijo in ravno v tem se skriva njena iskrenost in pristnost. Danes živimo v času in prostoru, kjer se je splošna blaginja povzdignila do te mere, da golo preživetje že dolgo ni več na prvem mestu. Običajen človek, ki ima dostop do množice informacij in materialnih dobrin, je ob tem postal zmedeno bitje. Namesto da bi se obrnil k višjim idealom in k sebi, svojo notranjo zmedenost materializira v zunanjosti. Opazujemo lahko podobo sodobnega sveta – na eni strani degradirano kulturno okolje, na drugi pa estetiko, ki pogosto izvira iz analitičnega uma, ali kot se pogovorno radi izrazimo – estetiko, ki »nima duše«.
Odmik od ustaljenih vzorcev delovanja ter ustvarjanje bivalnega prostora, ki bo človeka globlje nagovoril, je zato bolj kot kadarkoli prej poglavitnega pomena. V tem duhu se je začel ustvarjalni proces gradnje prostora, ki sem ga poimenoval Mestni odmik. Vogalno okno je samo po sebi ponudilo prostor za delo in glasbo. Ostalo je le še vprašanje, katere naravne materiale izbrati in kako jih stkati v celoto, da bo novi prostor lahko vir lepote in navdiha.
Se nadaljuje …
Tadej Juran, arhitekt