Milanka, tvoja dela so polna domišljije, zdi se, da znaš seči globoko v podzavest in vedno najti nekaj novega, rdeča nit pa sta nenavadnost in pozitiven pogled na svet. Kako izbiraš svoje teme?

Zavestno izbiram pozitivne zgodbe. Mislim, da je zanje potrebno prav toliko poguma kot za težke, ker se ti pri lahkotnem pristopu lahko zelo hitro očita, da si osladen ali naiven.

 Zakaj?

Živimo v okolju, ki je zelo pod vplivom nemškega ekspresionizma, ki temelji na težkem in brutalnem pristopu. In morda potem avtorji z drugačnim pristopom lahko veljamo za plehke in neizobražene. A moj pogled na svet je stvar odločitve in ne nezmožnosti. Zgraditi dobro pozitivno zgodbo je izredno težko. In vsi rabimo malo plaže za sprostitev, lepoto, optimizem in sentimentalnost, hkrati pa želimo biti močnejši kot to. Ampak moč je tudi, da pokažeš svojo mehko notranjost. In ko se odpreš, si ranljiv, lahko te kdo prizadene. Ali pa tudi razveseli. Težke in lepe zgodbe pa so si v tem podobne – vse te dobijo v trenutku ranljivosti.

Zato vztrajaš pri tem pristopu?

Svet lahko vidim kot izredno lep, kljub temu da seveda greš kot odrasla oseba v življenju tudi čez zelo težke stvari. Da se ukvarjam z lepimi zgodbami, me zelo veseli.

In ker pot od ideje do realizacije animiranega filma traja približno tri leta, ne bi rada toliko časa secirala kakšne svoje travme. Zdi se mi nesmiselno, da bi se z negativnostmi ukvarjala vsak dan, dan za dnem, teden za tednom. In zdi se mi, da prek humorja, komičnosti in lahkotnosti lahko še vedno zelo dobro govoriš o globokih temah.

Intervju preberite v tiskani reviji El Normal#01