Ob vsakem ekstremnem vremenskem dogodku pridejo na plan pozivi, da moramo nujno ukrepati glede klimatskih sprememb: drastično zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida, in to takoj, saj bodo ukrepi, ki bodo učinkovali šele čez desetletje, enostavno prepozni. Pogosti so tudi pozivi k odrasti (slovenski prevod besede de-growth), kar pomeni ukinjanje energetsko intenzivne industrije, nadomeščanje osebnega transporta z javnim ali kolesi, ukinjanje letalskega transporta, zamenjava betona s trajnostnimi materiali in seveda prehod na obnovljive vire. Nemalo podpornikov odrasti tudi ne verjame v tehnološke rešitve, torej ne vidi rešitve v bolj učinkoviti rabi energije, ampak zahteva nujno (tudi) zamenjavo družbeno-političnega sistema. Dvom v učinkovitost katerega koli ukrepa za izboljšanje podnebja pa nemalokrat privede k oznaki podnebnega zanikovalca.

Satelitski podatki povprečne temperature morja kažejo, da se podnebje spreminja. Seveda pa je podnebje statistična lastnost daljšega časa. Obstaja sicer verjetnost podnebnih sprememb tudi zaradi kakšnega daljšega vremenskega cikla, ki ga še ne poznamo. Naš planet mora preko sevanja dobiti enako količino energije iz sonca, kolikor jo odda nazaj v vesolje. Če oddajanje sevanja otežimo s povečevanjem koncentracije CO2, se bo temperatura Zemlje povprečno seveda dvignila. Da CO2 in praktično katerakoli molekula s kovalentnimi vezmi absorbira infrardeče sevanje, pa lahko zlahka izmerimo v laboratoriju.

Pojav, da CO2 v atmosferi spremeni ravnotežje oddane in prejete energije Zemlje, je le končni rezultat. Kaj vse se bo zgodilo vmes, torej kakšne spremembe točno se bodo dogajale, pa so le ugibanje. Vemo zgolj, da bo do njih prišlo. Različne povratne zanke atmosfere, oceanov in površja pa so izjemno zapletene in ni tako trivialno napovedati za specifično lokacijo, kaj vse se bo tam zgodilo. Že če primerjamo lansko in letošnje leto, vidimo, da smo iz suše prešli na poplave. To je tudi razlog, zakaj se je prešlo iz besedne zveze »globalno segrevanje« na »klimatske spremembe«, saj so si ljudje zmotno predstavljali, da bo samo malo bolj toplo.

Ob doživljanju neobičajnih vremenskih dogodkov in stalnem poudarjanju klimatskih sprememb je razumljivo, da ima vedno vec ljudi, predvsem mladih, t. i. klimatsko anksioznost. Mladi se počutijo zapostavljene in obenem hitreje vidijo enostavne rešitve, ki jih pogosto ponujajo razni mnenjski voditelji, organizacije ter gibanja. Čutijo, da morajo nekaj narediti zdaj in takoj. Potrebujejo občutek nadzora nad tem dogajanjem.

A instant rešitve niso nujno najboljše. Marsikateri ukrep za nižanje CO2 prinese negativne posledice, ki jih ne želimo. Najpogosteje se omenja slabšo ekonomsko rast ali celo odrast, ki pa privede do tega, da imamo vedno manj finančnih in materialnih sredstev ter energije za spopadanje z neizogibnimi spremembami zaradi klimatskih sprememb. Te bodo nedvomno prišle tudi do nas, in to ne glede na naš lokalno vloženi trud k znižanju CO2. Zelo nazoren primer tega je ravno občina Luče, ki je vlagala v energetsko samooskrbo z obnovljivimi viri, torej v lokalno nižanje emisij CO2, a hkrati iz nekega razloga ni (dovolj) vlagala v protipoplavno zaščito.

Emisije CO2 imajo namreč, za razliko od drugega onesnaževanja, globalen efekt in ne samo lokalnega. Četudi poskrbimo, da ga lokalno ne oddajamo več, nas to ne obvaruje pred posledicami, ko se na drugem koncu sveta ne ozirajo na prekomeren izpust CO2 (glej sliko 1).

Zamenjava fosilnih goriv žal ni tako enostavna, kot je bila menjava CFC plinov v boju proti ozonski luknji, saj tako dobrega nadomestka vira energije nimamo. Elektrika je odlična zamenjava, vendar jo težje hranimo in je tudi ne moremo črpati ali kopati, temveč jo moramo proizvesti iz drugih virov energije. Ironično najpogosteje iz fosilnih virov.

Zamenjava avtomobilov na fosilna goriva za električna vozila se ponuja kot ena od instant rešitev, ki pa v resnici še ni univerzalno primerna. Če npr. zamenjamo popularen majhen avto Renault Clio na dizelski pogon z električno verzijo (Renault Zoe), v nekaterih državah sploh ne bomo znižali CO2/km, temvec bomo emisije celo povečali (glej sliko 2)!

Instant rešitev zamenjave fosilnih goriv je tudi prehod za obnovljive vire, ki pa so, z izjemo geotermalne energije, biomase in plimovanja, zelo odvisna od vremena. Postati bolj odvisen od vremena v času, ko se vreme spreminja, pa je tvegano. Če ne drugo, težje napovemo proizvodnjo, ki pa mora biti na energetskem omrežju v vsakem trenutku vedno enaka porabi.

V negativni luči so tudi materiali, ki so energetsko intenzivni za pridobivanje, kot sta npr. beton in aluminij, a predvsem zaradi vira energije. Aluminij je v resnici idealen super način sezonskega »shranjevanja« viškov električne energije. Primer je Islandija, ki na ta način shranjuje viške iz vodnih elektrarn in geotermalnih. Pri proizvodnji betona pa se sprošča CO2 kot posledica žganja apnenca ter tudi iz vira toplote, ki je pogosto premog ali plin. A če bi ga proizvajali s pomočjo nizkoogljične energije in zajeli CO2 izpuste pri žganju apnenca, bi beton ne samo postal ogljično nevtralen, ampak celo poceni način za zajetje CO2 (t. i. carbon capture), saj za strjevanje veže CO2 iz zraka.

Industrijo moramo narediti dolgoročno bolj učinkovito, manj potratno in manj škodljivo. O tem ni dvoma, a antitehnološka odrast ni rešitev, kakor tudi ni rešitev prenehanje uporabe fosilnih virov čez noč. Človeštvo je zelo prilagodljivo in zmoremo se prilagoditi na vse klimatske spremembe, ki nas čakajo. Tudi prenehati uporabljati fosilna goriva. A za dosego vsega tega morajo biti spremembe premišljene in postopne. Take, ki ohranijo dosežen standard in nas ne pahnejo v revščino. Za začetek lahko razogljičimo elektroenergetski sistem. Ko bo dovolj nizkoogljične električne energije, pa lahko sledi ostalo.