Solidarnost s šibkejšimi je hvalevredna, a kadar odločanje o tem, kdo velja za revnega ali ranljivega, prepustimo oblasti, ki jo zanimajo predvsem potencialni volivci, interesne skupine in dober vtis, ki ga skrb za druge naredi v javnosti, je rezultat razvejan, prepleten in nepregleden sistem, v katerem se nekateri odlično znajdejo (in z raznimi pomočmi »zaslužijo« več, kot bi s poštenim delom), drugi, pogosto pomoči najbolj potrebni, pa so v njem povsem izgubljeni in ne znajo dobiti tistega, kar jim pripada. Prav takšen sistem smo skozi dolga leta ustvarili tudi pri nas.

Poglejmo si v grobem zgolj nekatere socialne pomoči. Najbolj univerzalna je denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, in je v letu 2023 znašala največ 465 evrov na mesec. Najnižja možna pokojnina znaša 310 evrov. Hkrati obstaja še vrsta drugih pomoči, od subvencioniranih najemnin, (do)plačevanja zdravstvenih storitev do vrste »otroških« prejemkov: otroških dodatkov, dodatka za veliko družino, subvencij za vrtec, šolsko prehrano, državne štipendije. Jasno je, da je tega ogromno in – kar je v bistvu pomembneje – pravila za določanje posamezne oblike in višine pomoči oz. transferja so različna. Za vse takšne pomoči smo leta 2022 namenili skoraj 4 milijarde evrov.

A sistemska zmeda ne obstaja zgolj na strani, ko ti država nekaj da, temveč tudi na strani, ko ti jemlje. Pri obdavčitvi z dohodnino imamo poleg splošne olajšave še vrsto olajšav, ki posameznikom na osnovi drugih okoliščin znižujejo osnovo za dohodnino: za vzdrževane družinske člane, za kulturnike, novinarje in športnike, za študentsko delo in za starejše. Iz podatkov se da na grobo oceniti, da skupni znesek vseh olajšav presega milijardo in pol evrov.

In kaj bi bila veliko preprostejša in socialno pravičnejša rešitev? Odgovor je na dlani: univerzalni temeljni dohodek (UTD). Zamisel se je porodila že v starih Atenah, danes pa jo tako ali drugače preizkušajo v posameznih državah. Naj čisto na kratko predstavim osnovno zamisel: vsaka oseba – član skupnosti (državljan/prebivalec/davčni rezident) dobi iz skupne blagajne skupnosti (države) nek (redni mesečni) znesek denarja, ki mu omogoča (osnovno) preživetje, ne glede na kar koli drugega – ali kaj dela ali ne, kakšen je njegov status itd. Vsak član skupnosti nekaj prispeva k njeni raznolikosti in bogastvu, sodobne družbe pa so dovolj bogate, da lahko vsakemu svojemu članu brezpogojno zagotovijo osnovno eksistenco.

Uvedba univerzalnega temeljnega dohodka bi torej rešila številne zagate sedanjega davčnega in socialnega sistema. Doreči bi bilo treba vrsto tehnikalij in temeljito preusmeriti javne izdatke, a bi te dileme lahko rešili, če bi predlog vzeli resno in o njem temeljito razmislili. Že če seštejemo samo pomoči in nepobrano dohodnino, pristanemo nekje pri 300 evrih UTD na človeka.

Vendar pa se zdi, da prave volje za takšen razmislek sploh ni.

In kaj je v bistvu ključni problem? Da nobena od vplivnih skupin nima interesa, da bi se ga zares uvedlo, saj bi se posameznik, če bi vedel, da njegovo osnovno preživetje ni ogroženo, veliko lažje svobodno odločal, kako bo ravnal.

Potrebe oblasti za uvajanje takšnih in drugačnih dodatnih socialnih transferjev (ali pa računalnikov) za »revne« bi praktično izpuhtele, zato bi bil manevrski prostor za poceni nabiranje političnih točk bistveno ožji in bi se bilo treba ukvarjati z veliko tehtnejšimi vprašanji, če bi hoteli ostati na oblasti. Delodajalci bi bili hitro prisiljeni v dobro gospodarjenje ali pa bi morali zapreti vrata, saj delavec, ki bi vedel, da ima zagotovljen nek minimalni dohodek, ne bi bil pripravljen delati za kakršno koli plačo kar koli že, kaj šele mesece in mesece zastonj. Sindikati bi morali poskrbeti za vse kaj drugega kot višje plače. In še bi lahko naštevali …

Uvedba UTD bi spodrezala moč oblasti. Namesto prerazdeljevanja tistega, kar imamo, bi od njih zahtevali odgovorno ravnanje in strategijo, usmerjeno v prihodnost, ki bi vodila do tega, da bi nam bilo vsem bolje.

A kdo bi pristal na takšno prerazdelitev moči?

Piše: Snežana Šušteršič, davčna svetovalka
Naslovna slika: Di Raffaello Sanzio di Urbino
vir: https://it.wikipedia.org/wiki/Scuola_di_Atene#/media/File:%22The_School_of_Athens%22_by_Raffaello_Sanzio_da_Urbino.jpg