Kot bruc na Fakulteti za računalništvo sem na prvi šolski dan poslušal dekana, ki se je pohvalil: »Poglejte svojega soseda na levi, potem še soseda na desni. V drugem letniku enega od njiju ne boste več gledali.« Do drugega letnika sem še prilezel, v tretjem me res ni bilo več. Dekan je imel navsezadnje prav. Mi je pa še danes to neverjetno čuden uvodni pozdrav in sprejem. Namesto motivacijskega govora, kako lahko, če bomo trdo delali, dosežemo svoje sanje, ustanovimo novi Google (ravno takrat se je po faksu začel širiti za tiste čase revolucionaren Gmail, Facebook še ni ušel iz okvirov ameriških fakultet), poslušamo, kako imamo 50 % statistične možnosti uspeha priti v drugi letnik. Kaj to pove o pedagoških sposobnostih ustanove, ki ji dekan predseduje?

English Summary:

Takrat se temu nisem mogel načuditi, danes vem, da je to pač del slovenske narave. Z enakim uvodnim nagovorom se začne vsaka podjetniška pot v Sloveniji. »Pustil boš redno in varno zaposlitev za tole? Če si že toliko ambiciozen, a se ne bi raje zaposlil v kakšni multinacionalki? Dobra plača, varnost, možnost dela v tujini za leto ali dve,« so besede vzpodbude bližnje in daljne okolice.

Če zbereš dovolj odločnosti, skočiš v vodo in začneš plavati proti toku antipodjetniške mentalitete slovenske družbe, te čakajo tragikomične ovire in zapleti. To še posebej velja, če se vržeš v segment B2C, kjer imaš opravka z raznimi zakoni, ki na vse pretege ščitijo potrošnika, še največkrat pred njim samim.

Vsak evro je na začetku dragocen in zato si na svoji poti pomagaš z orodji, ki ti pomagajo biti maksimalno učinkovit. Svojo spletno stran z nekaj kliki postaviš na Shopifyju, globalnem velikanu za ecommerce. Prevodov za slovenščino nimajo, lahko bi jih dodal sam, vendar ne želiš prodajati le Slovencem, zato obdržiš angleški jezik. Ne mine prav dolgo časa, ko te v nabiralniku pričaka več strani dolg dopis tržne inšpekcije, kjer si je nekdo vzel čas, v celoti preklikal tvojo spletno stran in zapisal kršitve. Imaš pet dni časa, da jih odpraviš. Pregled se ni zgodil zaradi prijave stranke – te so z izdelki in storitvijo zadovoljne. Zgodil se je na lastno pobudo. Ker očitno večjih problemov, kot je tvoja angleška spletna stran, ta država nima. Ugotovitve pa birokratsko dlakocepljenje. Namesto »Zaključi nakup« bi moralo pisati »Zaključek nakupa z obveznostjo plačila« ali pa manjkajoči tekst, da se stroški dostave obračunajo šele ob zaključku nakupa. In pa seveda, da celotna stran ni tudi v slovenščini, ker je za slovenske firme to obvezno. Namesto da bi energijo porabljal za stvari, ki ustvarjajo dodano vrednost, se en teden kot nor ukvarjaš z bizarnimi zahtevami od realnega sveta in predvsem od spletne prodaje odtujenih birokratov, ki jim nikoli ni bilo potrebno na trgu prodajati svojih storitev.

Neizbežno zagrizeš tudi v goro obveznih mesečnih poročil. Od poročanja, koliko papirne embalaže si vsak mesec porabil, vodenja evidence o fotokopiranih gradivih na svojem multifunkcijskem printerju, na katerem lahko potencialno nelegalno fotokopiraš avtorsko zaščitena dela, do beleženja in kategorizacije vsakega iz tujine uvoženega kosa materiala. In če mislite, da teh poročil nihče ne bere, vam ne zamerim. Tudi sam sem mislil enako. Zato je bil klic uradnika, ki je prebral poročilo in ugotovil, da smo neke nalepke vpisali pod napačno kategorijo, še toliko bolj presenetljiv. Zadevo je bilo treba popraviti in ponovno poslati. O skozi okno vrženi energiji in času za ukvarjanje s temi neumnostmi na obeh straneh raje ne razmišljaš.

Naučiš se tudi, da moraš za vsak izdelek, ki ga prodajaš, voditi evidenco cene. Ob primeru inšpekcijskega nadzora moraš biti sposoben za katerikoli dan pokazati, po kakšni ceni se je izdelek prodajal. Če so bili včasih popusti in akcije vezani na datume, v dobi interneta to več ne velja. Ecommerce ponuja raznorazne možnosti pospeševanja prodaje: 20 % popusta, če kupiš dva izdelka, koda za 15 % popust, če pustiš svoj e-naslov … Izdelki se zato dnevno prodajajo po različnih cenah. Evidenca o ceni je nemogoča in nesmiselna. Kličeš na inšpektorat, razlagaš težavo in poslušaš, kako iskreno presenečeni so nad povedanim. Da še niso imeli takšnega problema, da trenutno nimajo rešitve in da predlagajo, naj delamo, kot se nam zdi prav. Morebitne kršitve pa se bodo ugotavljale, ko/če nas obišče inšpektor. 

Vsa ta birokracija je zoprna, ubija voljo do življenja, neposredno zmanjšuje dodano vrednost podjetij in je v precejšnji meri sama sebi namen. Ampak birokracija je hitro rešljiva. S spremembo zakonodaje, če je politična volja, ali pa s selitvijo podjetja v Estonijo. Birokracija je le simptom globlje težave slovenske družbe. 

Ta družba podjetništvo dojema kot parazitstvo, dobičke pa kot nategovanje kupcev, ki bi lahko namesto dobička kupovali po nižji ceni, ali pa izkoriščanje zaposlenih, ki bi lahko namesto dobička imeli višje plače. Dokler dobička ne bomo videli kot preprostega indikatorja, da ustvarimo več, kot porabimo, v Sloveniji ne bo nikoli bolje in pod nosom se lahko obrišemo za višji življenjski standard. Uravnilovka in prerazporejanje lahko nekomu nekaj data na račun tega, da drugemu vzameta. Samo podjetništvo pa je tisto, ki ustvarja več za vse, četudi za nekatere bistveno več kot za druge.