Studio Biskvit prvič odkrijem, ko za prijateljico načrtujem dekliščino. Ko pošljem povpraševanje, če bi lahko za nas organizirali samostojno delavnico ustvarjanja z glino, previdno dodam opombo, da gre za skupino »šestih mirnih punc«. Da se razume, da ne bomo delale galame. In da ne nameravamo izdelovati keramike kočljivih oblik. Odgovor prileti praktično takoj. Seveda lahko pridemo! Seveda smo dobrodošle, čeprav nimamo nobenih izkušenj!

Studio Biskvit je ustvarjalna oaza sredi Šiške. Je atelje za učenje ustvarjanja z glino in trgovina z izdelki slovenskih oblikovalcev keramike. Je prostor, ki ga v pritličju nekega povsem običajno sivega šišenskega bloka ne bi pričakovali: svetel, mladosten, zračen. V katerem ob vsaki bujni lončnici, domačnem kotičku za kavo in skrbno obešeni sliki vidiš, koliko ljubezni in truda je nekdo vložil v najmanjše detajle. Biskvit je prostor, kjer veš, da lahko kaj tudi popackaš, pa ti nihče ne bo nič rekel. O njem se pogovarjam z direktorico studia Janžo Dolinšek.

JE V ŠIŠKI ŠE KAJ ODPRTEGA?

Križevniška je hitro postala premajhna in Janža je začela z iskanjem novega, večjega prostora. »Seveda so me ob tem obhajali dvomi … Kaj pa, če najamem večji studio in potem nihče ne pride?« Primeren prostor je našla v Šiški, čeprav ob prvem obisku ni deloval preveč obetavno. Tla so bila pokrita s cenenim laminatom, na oranžno-modrih stenah pa so na sumljivi višini visela ogledala. »Zgodovina tega prostora nam še danes ni čisto jasna. Slšali smo že vse možno: da je bila notri pisarna pa studio za pilates in celo delavnice tantričnega seksa.«

V najem jih je prepričala neverjetna prijaznost lastnikov, ki so jim dovolili, da za čas prenove prostora dva meseca ne plačujejo najemnine. »Res so želeli, da pridemo sem. Zdelo se jim je, da bo naša dejavnost lepo poživila lokalno skupnost.« Da je Biskvit zaživel, je bila ključna prav moč skupnosti. Poleg Janže in Hane sta soustanoviteljici studia namreč še Daša Kogoj in Sanja Rejc. S pomočjo zainteresiranih entuziastov – nekateri so kasneje postali stalni člani ekipe – so poleti 2020 vložile na stotine ur dela v prostor na Celovški 149, dokler ni po tleh zasijal originalni rožnati teraco in so stene zablestele v čisti beli barvi. Takrat se je rodil Biskvit.

»AMPAK KAKO SE PA FINANCIRATE?«
»Pogosto dobimo začudena vprašanja, od kod nam denar. Ljudje so pre- senečeni, ko izvejo, da kot kreativni zavod nismo odvisni od javnih sredstev.« Za financiranje prenove je Janža s soustanovitelji vložila 4000 evrov in s pomočjo donatorskih prošenj nabrala še slabega tisočaka. Od takrat naprej je njihovo delovanje povsem avtonomno in odvisno le od tržnega povpraševanja. »Tako nihče ne more zapreti naše pipe financiranja. Če nas ugasne trg sam, bo to dobra povratna informacija, da moramo pač spremeniti ponudbo.«

Osnove preudarnega vodenja storitvenega podjetja je Janža pridobila v času, ko je delala v plezalnem centru. »Ponudba Biskvita je zasnovana podobno kot ponudba plezalnega centra. Čez dan imajo bolj izkušeni plezalci na voljo vso opremo za samostojno plezanje, ob večerih pa so organizirane vodene vadbe: takšne, ki trajajo nekaj ur, in takšne, ki potekajo več mesecev.« Ker je promet v Biskvitu po dveh letih delovanja skoraj dvakrat višji od pričakovanega, so poleg zavoda odprli še d.o.o. Njihova dejavnost se tako širi v dve smeri: tržno kot d.o.o. ter vzgojno-izobraževalno kot zavod.

VAREN PROSTOR ZA MLADE OBLIKOVALCE KERAMIKE
V stalni ekipi Biskvita trenutno deluje šest srčnih sodelavk – Janža, Anja, Živa, Erika, Karin in Daša – ter njihova zunanja sodelavca Maruša in Vid. Poleg rednih delavnic in tečajev so v njihovi ponudbi še delavnice za zaprte skupine, počitniško varstvo za otroke in samostojni najem ateljejskega prostora. Redno organizirajo delavnice za otroke in z namenom decentralizacije ponudbe potujejo po Sloveniji. Pomemben del ponudbe je tudi trgovina, v kateri predstavljajo slovenske oblikovalce keramike. »Za mlade oblikovalce smo želeli ustvariti varen prostor, kjer lahko svoje izdelke prvič predstavijo javnosti.« Hkrati jim pomagajo s praktičnimi in birokratskimi zadevami, s katerimi se srečujejo ob vstopu na trg: od tega, kako se napiše dobavnica, pa do tega, kako se izda račun.

Med publiko Studia Biskvit prednjačijo mladi do 35. leta starosti. Večina jih za studio izve preko Instagrama ali pa od ust do ust. Janžo vprašam, če se ji zdi, da popularnost keramike tudi v Sloveniji raste. V tujih prestolnicah so namreč delavnice ustvarjanja z glino včasih zasedene po več mesecev vnaprej. Ponosno prikima. »Keramika je bila še pred nekaj leti videna kot čebelarjenje ali pa gobarjenje. Nek zastarel hobi pač. Sama ob svojih začetkih nisem zares našla prostora, ki bi nagovarjal mlajšo publiko. Zato sem vesela, da je Biskvit tako dobro zajahal val povečanega zanimanja za glino in hkrati odlično zapolnil vrzel na slovenskem trgu.«

5 VPRAŠANJ ZA
JANŽO DOLINŠEK
Poklic: direktorica Studia Biskvit in oblikovalka keramike (Studio JNŽ)
Letnica rojstva: 1993
Lokacija: okolica Grosuplja

1. Idejo za Biskvit sem prvič dobila … vsaj štiri leta preden smo studio dejansko odprli. V tem obdobju sem govorila z ogromno ljudmi, se povezovala in svoje ideje testirala v manjšem studiu na Križevniški. Tako je trg spoznal mene in jaz trg.
2. Najbolj sem ponosna … da sem vztrajala kljub temu, da je bilo veliko ljudi skeptičnih. Takrat sem sledila svoji intuiciji, ki mi je govorila, da je Biskvit pravilna odločitev.
3. Če bi v slovenskem podjetniškem sektorju lahko spremenila eno stvar, bi … se seveda znebila birokracije. Grozno se mi zdi tudi, da v šolah recimo nismo zares podučeni, kako delujejo podjetja.
4. Napaka, ki smo jo naredili … polno jih je bilo. Od napačno postavljenih cen delavnic do slabo zasnovane razporeditve prostora. Ampak iz prav vsake smo se nekaj naučili.
5. Nasvet, ki bi ga dala nekomu s kreativno idejo, je … da moraš včasih kakšno stvar preprosto samo narediti! Ljudje preveč razmišljamo o vseh mo- gočih scenarijih in planih B, namesto da bi enostavno samo začeli.