Genialni režiser in genialna pisateljica

V svoji mentalni zbirki seznamov hranim seznam z najljubšimi filmskimi prizori. Med njimi je prizor iz filma italijanskega režiserja Paola Sorrentina, Božja roka. Fabio, petnajstletni režiserjev alter ego, in njegov prijatelj Armando, se po tem, ko Armando pretepe angleškega turista, zatečeta v pristanišče in se z ladjo odpeljeta na Capri. Že ko se z mopedom približata pristanišču, v ozadju zaslišimo Molitev iz cikla Iz judovskega življenja v izvedbi argentinske čelistke Sol Gabette. Še preden vidimo pogled na mesto, Fabietto, že kot najstnik občutljiv za neskončno lepoto, reče, kako lep je s te perspektive Neapelj.

Razgled, o katerem govori bodoči režiser, zagledamo šele čez nekaj minut. Pred očmi gledalca se izriše veduta pristaniškega mesta s tisoč lučkami. To je bil trenutek, ko sem se kot najstnica, ki se zagleda v čednega igralca, zaljubila v mesto na zaslonu. Fabio tik pred tem Armandu zaupa, da se bo morda posvetil sedmi umetnosti, toda samo mi, ki zremo v ekran, vemo, da mu je uspelo; postal bo eden največjih sodobnih režiserjev.

Tistega večera, ko sem si ogledala Božjo roko, sicer avtobiografsko dramo o obsedenosti z Maradono in izkušnji osirotelosti, nisem mogla zaspati. Bil je božični večer, na ljubljanske ulice se je spustila tišina, jaz pa sem sanjarila o razgretem, glasnem, neukrotljivem mestu v Kampaniji. Bila sem kot pijana; rada bi se naučila italijansko, si naročila espresso, šla na Capri in Ischio, vse, samo tu ne bi bila, v majhni garsonjeri v tem dolgočasnem mestu. Nič čudnega, da je Tatjana Tolstoj v svojem eseju Dim in sence zapisala, da je »ljubezen […] čudna stvar. Ljubiti je mogoče karkoli in kogarkoli. Nekoč sem ljubila zapestnico v izložbi zlatarne, predrago, da bi si jo lahko privoščila […]. Nisem si mogla kupiti zapestnice in si je tudi nisem, a sem jo ljubila, mislila nanjo, ko sem zvečer ležala v postelji, jo pogrešala in jokala.«^⁠1 Tistega večera sem kot pisateljica zapestnico jaz ljubila Neapelj.

Morda me je tako silovito zadelo, ker se je želja, da bi obiskala tretje največje mesto v Italiji, v meni razraščala že od prvega stika z veliko neapeljsko pisateljico, ki ustvarja pod psevdonimom Elena Ferrante. Ko sem poleti pred več leti v španski Kantabriji obiskala svojo starejšo sestro, sem s sabo vzela Dneve zavrženosti in jih prebrala že med čakanjem na letališču. Knjigo sem potem posodila sestri. Zjutraj je prišla iz svoje spalnice in jo jezno (k sreči je šlo za mehko vezavo) zalučala na kavč, kjer sem sedela, z besedami: »Na, imej to prekleto knjigo! Brala sem jo celo noč.«

Da je romane Elene Ferrante nemogoče odložiti, sem še enkrat spoznala ob Neapeljskem ciklu. Genialno prijateljico sem prebrala na dolgih vožnjah z metrojem med Rjazanskim in Leninskim prospektom. Bil je marec, v Moskvi je še vedno vztrajal sneg – ko se je začel taliti, ga je kmalu prekril nov. Toda jaz sem bila z Eleno in Lilo v prašni in revni neapeljski četrti, v ruski prestolnici sem bila prisotna le fizično.

Drugi del Neapeljskega cikla O novem priimku sem prebrala na obisku pri starejši sestri v Malagi. Tokrat sem bila jaz tista, ki je zaradi knjige prekrokala noč. S tistim romanom se je v meni nekaj spremenilo. Po eni strani sem se otresla še zadnjih na pol dekliško idealiziranih predstav o odnosih, družbi, moških, ženskah, usodi. Po drugi strani pa sem razumela, da hočem pisati. Da moram pisati. Ker če ima literatura takšno moč, potem je to edina moč, ki jo sploh hočem imeti.

Neapeljski cikel je zame mojstrovina stoletja in njegova avtorica častitljiv misterij – toda ne zgolj zaradi dejstva, da je avtoričina osebnost neznanka, toda ker kljub naturalistični naravi romanov večina vprašanj ostane odprtih in podvrženih bralčevi interpretaciji. Proza Elene Ferrante je seveda feministična, toda takšna oznaka romanom tudi nekaj odvzame. Ker ta literatura ni samo feministična, ampak je univerzalno človeška, kot so univerzalno človeške feministične teme, pa tudi revščina, zaznamovanost z okoljem, spolnost in bolečina. Četudi se nam ob branju Elene Ferrante kdaj zazdi, da gre v njenih delih za kritiko večrazredne in patriarhalne družbe, se med vrsticami nahaja tudi posmeh človeški naravi, pri čemer je avtorica enako neusmiljena tako do moških kot do ženskih likov. Na koncu življenja gleda Elena Greco, prvoosebna pripovedovalka, na svojo preteklost predvsem z odporom. Konec Neapeljskega cikla je neizprosen: življenje odteče in z njim vse, kar nam je bilo pomembno. Na koncu stvari propadejo. Propadejo mesta, ljudje, domovi, razpadejo prijateljstva, odnosi, zakoni, družine, sistemi. Pasqualov komunizem in Ninov socializem sta bila morda obetavna, a nista mogla rešiti revščine, ki vlada generacijam. Tudi Elenin feminizem je obljubljal, a še vedno je bila vse življenje (čustveno) odvisna od moških. Izobrazba morda nekaj velja, toda nikoli se ne znebiš neapeljskega narečja. Morda lahko izrineš nasilje, ne moreš pa izriniti spominov in travm, ki jih je pozročilo. Lila, Elenina genialna prijateljica, bi morda v nekem drugem svetu dobila Nobelovo nagrado, toda ni nujno, da se ji kljub temu ne bi zmešalo.

Neapeljski cikel je bil k sreči ekraniziran, in to izjemno. Glasbo za serijo v štirih sezonah (četrto še čakamo) je napisal nemško-britanski skladatelj in pianist Max Richter, ki je v serijo spretno vkomponiral Vivaldijeve štiri letne čase, in tako ima poročni video šestnajstletne Lile in osemnajstletnega Stefana spremljavo Vivaldijeve Jeseni. Ob tej glasbi je nemogoče pomisliti, v kako nesrečno smer bo zašel ta zakon. Dosti bolj povedna je skladba Elena & Lila, ki se v seriji navadno pojavi ob najbolj srhljivih, temačnih prizorih, recimo ko se obesi Pasqualova in Carmelina mama.

Sorrentinova Božja roka in Neapeljski cikel sta me vlekla v Neapelj. Razumljivo je bilo, da sem se naposled tja tudi odpravila.

Knjiga z žigom v obliki metulja

Toda Neapelj ni bilo prvo mesto, kamor sem odpotovala zaradi literature.

V četrtem letniku gimnazije sem za svoje prve pesniške poskuse prejela nagrado za najboljšo gimnazijsko pesnico. Del nagrade je bila tudi knjiga, roman turškega Nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka Muzej nedolžnosti. V tistem poletju po maturi je to postal moj drugi najljubši roman. Še zdaj se spominjam, kako se roman začne:

To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja, vendar tega nisem vedel. Bi to srečo, če bi to vedel, lahko obvaroval? Bi se vse razvilo čisto drugače? Da, če bi se zavedal, da je to najsrečnejši trenutek mojega življenja, ne bi nikoli dovolil, da mi ta sreča spolzi med prsti. Ta čudovit zlat trenutek, ki me je popolnoma prežel z globokim mirom, je morda trajal le nekaj sekund, vendar se je zdelo, da bo sreča, ki me je navdala ob njem, trajala še dolge ure in leta.^⁠2

Gre za opis ljubljenja med prvoosebnim pripovedovalcem romana Kemalom in njegovo daljno revno sorodnico Füsun, ki ga popolnoma obsede – tako zelo, da iz njenih predmetov, cigaret, obarvanih z rdečo šminko, oblek in kozmetičnih pripomočkov postavi muzej. Za osemnajstletnico (z izmišljeno Füsun sva bili, ko sem roman prvič prebrala, enako stari) je bila pripoved o strasti, nori zaljubljenosti in prepovedani ljubezni izjemno privlačna.

Posebnost tega več kot petsto strani dolgega romana, ki me je najbolj prevzela, je na strani 543. V poglavju Sreča se Kemal pogovarja s turškim pisateljem Orhanom Pamukom ter mu zaupa zgodbo o sebi in Füsun. Napove, da bo odprl Muzej nedolžnosti, v katerem bo razstavil njene predmete. Reče: »Muzeji, pripravljeni s poetičnim zanosom in vzgibom srca, nam ne nudijo utehe zato, ker si lahko v njih ogledamo stare predmete, ki so nam pri srcu, temveč ker med njimi izgubimo občutek za Čas.«^⁠3 Nato doda še: »Tisti, ki bodo prebrali knjigo, bodo gotovo hoteli priti sem, da bi videli Füsunine lase, oblačila in vse drugo, …«^⁠4

Kako zelo prav je imel avtor, ko je zapisal te besede. Na isti strani najde bralec romana vstopnico v Muzej nedolžnosti, kamor naj bi uslužbenec muzeja ob obisku pritisnil poseben žig. Tista vstopnica me je dolgo časa vznemirjala in Istanbul je postal kraj, kamor bom morala iti. Navsezadnje je bila knjiga moja, vstopnica je pripadala meni.

V Istanbul sva odpotovali z mamo, najbrž edino osebo, ki je takrat razumela, da hoče nekdo v neko mesto zaradi romana. Šli sva januarja, ko v Istanbul ne potuje nihče, toda mene to ni motilo. Tudi sam Pamuk v svojih spominih na mesto zapiše: »In zaradi te privlačnosti senčnega sveta sem imel vedno raje istanbulsko zimo kakor poletje.«^⁠5

Prvo srečanje z Istanbulom je zaznamoval dež, veliko dežja. S sabo sem na potovanje poleg Muzeja nedolžnosti vzela tudi Pamukov Istanbul, v katerem celo poglavje posveti hüzünu, turški besedi za melanholijo. Ta naj bi izhajala iz Korana, in sicer gre za občutje, ko pretiravamo s posvetnimi užitki. Za sufije hüzün predstavlja duhovno tesnobo, ki jo občutijo, ko se zavejo, da na tem svetu ne morejo narediti dovolj za Alaha. Ker je človekovo dojemanje boga proti božji veličini tako neznantno, ga človek občuti kot tesnobo.

Naposled pisatelj besedo razloži skozi svoje oči. Hüzün ga je prvič preplavil, ko je kot otrok strmel skozi orošeno okno. Toda hüzün ni melanholija posameznika, temveč razpoloženje, ki si ga deli na milijone ljudi. To razpoloženje preveva tudi mesto Istanbul.

Curljanje vode po ulicah, potepuške mačke in psi, nenavadne hiše v četrti Fatih, turški moški, ki so postavali pred hišami in kadili, mujezinov klic k molitvi – hüzün sem začela čutiti po vsem telesu.

Muzej nedolžnosti se nahaja v turški četrti Çukurcuma, kamor naj bi se Füsun s svojo družino preselila, da bi se umaknila pred zaljubljenim Kemalom. Kljub temu da je od četrti Nişantaşı, središča Kemalovega sveta premožnih, oddaljena le nekaj ulic, gre za revno sosesko. Tu je Orhan Pamuk leta 1999 nedaleč od svoje pisarne v stranski ulici kupil staro in obrabljeno štirinadstropno hišo iz 19. stoletja. Pisatelj je takrat zbral že večino stvari, ki jih bo kasneje razstavil v muzeju. Do tega, da je začel zbirati vsakdanje predmete, ga je vodilo spoznanje, ki ga izrazi v svojem eseju o muzeju. Zapiše, da je »samo v majhnih muzejih […] lahko našel ranljive zgodovine zasebnih človeških bitij, da bi izkusil radosti globine pomena, ki nastane iz povezave med predmeti in osebnimi dramami, in začutil metafizično občutje časa, ki ga morajo znati posredovati muzeji«^⁠6. To ga je vodilo, da je z boljših trgov in od prijateljev začel odnašati naključne predmete iz šestdesetih in sedemdesetih let. Ko je kupil omenjeno hišo, si je začel zamišljati zgodbo, ki pristoji ulici, soseščini in najdenim predmetom. V osmih letih je zgodba prerasla v roman, ki je izšel leta 2008.

Toda ko sem muzej obiskala jaz, nisem poznala Pamukove zgodbe, temveč le Kemalovo in Füsunino. Na vhodu v muzej sem iz torbe potegnila težko knjigo, ki sem jo pripeljala iz Ljubljane. Na mesto, kjer je v romanu natisnjena vstopnica, so mi pritisnili žig v obliki metulja. Žig posnema uhan, ki ga je mogoče videti v muzeju; uhan, ki Füsun med ljubljenjem na začetku romana pade iz ušesa, kmalu po trenutku, ki ga Kemal opisuje kot »najsrečnejši trenutek svojega življenja«.

Poleg uhana je v muzeju še nesrečna torbica, ki jo je Kemalova zaročenka Sibel želela vrniti in s tem povzročila, da sta se Kemal in Füsun ponovno srečala. Pa odrezek iz časopisa s fotografijami Füsun na lepotnem tekmovanju. Steklenice turške sodavice Meltem. Fotografije deklet, ki so s svojimi fanti spale pred poroko. Anatomija bolečine, ki je mučila Kemala, ko v ogromnem mestu ni našel ljubljene Füsun. Poletna obleka, ki jo je Füsun nosila, ko je opravljala izpit za avto. Na vrhu muzeja se nahaja sobica, v kateri naj bi po Füsunini smrti živel Kemal in Pamuku pripovedoval svojo zgodbo. Kemal Basmacı, piše na steni, je v tej sobi živel med letoma 2000 in 2007 ter umrl 12. aprila 2007. Ob tem zapisu je z večjimi črkami napisan zadnji stavek iz romana: »Vsi naj vedo, da sem živel zelo srečno življenje.«

Toda Muzej nedolžnosti ni samo roman o blazni ljubezni, temveč portretira tudi turško zgodovino, razkol med Vzhodom in Zahodom, vpliv Zahoda na istanbulsko družbo in globoko vkoreninjena pričakovanja družbe do žensk. Tudi posesiven odnos Kemala do Füsun meji na zlorabo, ki Füsun nazadnje uniči, pomembno vlogo pa igrata tudi izguba deviškosti (za ženske) in poligamija moških.

Velik del romana pa se posveča tudi turški kinematografiji. Tega takrat, ko sem ga brala prvič, še nisem vedela, toda turški film je kasneje napravil močan vtis tudi name. Le dva meseca pred obiskom Istanbula sem na Liffu gledala film Zimsko spanje. Skoraj tri ure in pol trajajočo filmsko mojstrovino, posneto po motivih novel Čehova, je posnel turški režiser Nuri Bilge Ceylan in si z njo prislužil zlato palmo. Prizori v zimo ujete pokrajine in Schubertova klavirska sonata ustvarjajo melanholično atmosfero – tudi ta film prežema hüzün. Lirični prizori prekinjajo dolge, naporne dialoge med odtujenimi ljudmi, ki se ne trudijo razumeti drug drugega. Prizor, ko protagonist filma iz svojega hleva izpusti divjega konja, ki ga je držal v ujetništvu, in ta izgine v noč, me je zbližal s človekom, s katerim sem se kasneje poročila. Morda se zato kdaj podava v Kapadokijo, gorato zaledje Anatolije.

Pogovori z milenijci

Le da naju je umetnost najprej vodila na Irsko.

Kljub Joyceju in Beckettu sem si na Irsko najbolj želela zaradi milenijske pisateljice, ki je s svojim prvencem, Pogovori s prijatelji, in romanom Normalni ljudje, ki je prvemu sledil le leto dni pozneje, osvojila tako rekoč ves svet, predvsem pa generacijo milenijcev. Sally Rooney je od mene starejša samo dve leti, svoj prvi roman pa je napisala pri rosnih šestindvajsetih. Najprej sem prebrala Normalne ljudi, njeno drugo knjigo. Vznemirljivo razmerje med Marianne in Connellom je poletje po poroki napolnilo s čustvi in sladko nostalgijo (pri petindvajsetih letih se začnejo romance z gimnazijskih hodnikov zdeti kot oddaljene sanje).

Do literature Sally Rooney imam danes, po prebranih vseh treh romanih, ambivalenten odnos. Vse tri njene knjige imam v domači knjižnici v slovenskem prevodu na izbranem mestu, v originalu pa tudi Normalne ljudi in Kje si, prelepi svet?, njen zadnji roman. Vse tri knjige sem prebrala na dah. Vse tri so me pustile rahlo zmedeno. V mojem življenju ima literatura Sally Rooney pomembno mesto, a hkrati nad njenim pisanjem nisem popolnoma očarana.

Njenim romanom zamerim nenehno ponavljanje motivov. Moški protagonisti so skorajda tipski. Morda gre le za glas osamljene in tesnobne generacije, toda tako Nick iz Pogovorov s prijatelji kot Connell iz Normalnih ljudi trpita za depresijo, vsi trije, Nick, Connell in Simon iz Kje si, prelepi svet? pa so nenavadno postavni, lepi in mišičasti moški, toda čustveno otopeli; Nick je privlačen igralec, Connell je športen in nabit, Simon pa visok in lep (ekranizacija Normalnih ljudi je Paula Mescala v vlogi Connella upravičeno izstrelila med najbolj seksi moške na svetu). Ponavlja se tudi motiv pisatelja oziroma pisateljevanja – vsaj en lik v romanu se ukvarja s pisanjem, najprej je to Francis, potem Connell, v zadnjem romanu pa je Alice že uveljavljena pisateljica. Avtorica očitno obožuje tudi velike vile, ki so navadno pokazatelj premožnosti; v Pogovorih s prijatelji druščina počitnikuje v vili ob morju v Franciji, v Normalnih ljudeh prijatelji preživljajo poletje v razkošni vili v bližini Trsta, v Pogovorih s prijatelji pa ima Alice takšno vilo v najemu; vse tri pa so v bližini morja. Ponavljajoči se motivi nehote postanejo predvidljivi in zato rahlo moteči.

Sally Rooney pogosto prikazujejo kot avtorico, ki realistično piše o ljubezenskih zgodbah z nesrečnimi konci. Sama Sally Rooney vidim drugače, in sicer kot idealistko, ki razmerja doživlja podobno kot jaz; kot nekaj usodno zaznamujočega, nikakor ne mimobežnega. Zgodovinarka in analitičarka popularnih kultur dr. Manca G. Renko je v oddaji o Sally Rooney dejala, da »ona ne govori o ljubezni, ki bo za vedno, forever after, ampak o ljubezni, ki se zelo močno kaže v mimobežnih trenutkih^⁠7«, s čimer se ne strinjam popolnoma. Sally Rooney doživljam kot pisateljico, ki govori o srečanjih, ki vpletene tako posrkajo, da se v teh odnosih malodane izgubijo; ne Nick in Francis, ne Marianne in Connell in ne Eileen in Simon ne znajo svojih razmerij prekiniti, ampak v njih kljub nedorečenosti vztrajajo; ko se zgodba romana zaključi, bralec sluti, da se bodo njihove nenavadne dinamike vlekle v nedogled in bodo ostale nerešene. To zame ni mimobežno, temveč usodno.

Sally Rooney je idealistka tudi, ko pride do odnosa med moškimi in ženskami. Nekoč sem slišala očitek neke njene bralke, da literatura irske pisateljice v resnici potrjuje patriarhalne vzorce: le moški je tisti, ki lahko žensko reši in izpolni, le Connell lahko ranjeno Marianne zaščiti pred nasilnim bratom in fantom. Prijateljici in ljubimki Francis in Bobbi imata zapleten prijateljsko-ljubezenski odnos, toda zdi se, da Francis pravo občutje ljubezni začuti šele z Nickom, torej moškim. Takšno nenavadno branje nudi tudi njen tretji roman, kjer ni popolnoma jasno, zakaj Felix in Alice na koncu ostaneta skupaj – jima morda, čeprav sta oba biseksualna, heteronormativno razmerje bolj odgovarja?

Kljub nekakšnim neprijetnim interakcijam med liki, ki delujejo nekoliko cringe, torej v bralcu vzbujajo občutek sekundarnega sramu, kot je na primer prvi awkward zmenek Alice in Felixa (kar je najbrž namerno), so nekatera srečanja med liki nenavadno popolna, celo kišejska. Francis gre v francoski vili sredi noči po kozarec vode in tam naleti na nikogar drugega kot na Nicka, čigar spalnica je edina v tem nadstropju, vse druge spalnice so drugod po hiši, njegova žena pa spi daleč stran od prizorišča v ločeni spalnici, tako da se zaljubljenca lahko nemoteno dasta dol v njegovi sobi (s pogledom na morje!). V romanih Elene Ferrante bi njegova spalnica gledala na umazano dvorišče ali pa bi si posteljo delil z ženo, zaradi česar bi se moral s Francis ljubiti v mrzli kleti, shrambi za metle ali zunaj na ležalniku. Tako bi najbrž bilo tudi v resničnem življenju. Poleg tega so okoliščine za Francis skorajda lahkotne; Nick s svojo ženo nima spolnih odnosov in otrok; v četrtem delu Neapeljskega cikla, O izgubljeni deklici, je ravno nasprotno; Nino kljub razmerju z Eleno s svojo ženo ostaja poročen in ima z njo sina.

Če me pri Sally Rooney toliko stvari zmoti, zakaj jo potem še vedno berem? Najbrž zaradi tega, kar v istem pogovoru trdi Renko: »Sally Rooney je […] začela pisati v jeziku, ki je tudi naš, v jeziku, ki ni cringe, v jeziku, ki lahko meša telefone, računalnike, vsakdanji jezik, in zna to mešati na način, da se zdi pristno – da se res zdi, kot da se pogovarjamo s prijatelji.« Sally Rooney je dala glas generaciji, moji generaciji, ki je bila obravnavana kot neresna, kot plitva, kot tista, ki jo zanimajo Facebook in ovseno mleko; pokazala je, da ni tako; da je ta generacija iskreno zaskrbljena in pretresena od dogodkov po svetu, od tega, da se svet, v katerega smo se rodili, spreminja in ruši pred našimi očmi, od nešteto možnosti, ki so se izkazale za iluzijo. Pokazala je, da je mimobežno le na videz takšno; v resnici je, kar se nam zgodi, neizbrisljivo.

V Dublinu sva obiskala Trinity kolidž, kjer študirajo obetavni protagonisti romanov Sally Rooney in kjer se borijo z dvomi, občutki manjvrednosti, razpadlimi prijateljstvi in duhovi iz preteklosti. Nisva šla v Sligo, mestece na severu Irske z 19.000 prebivalci, v bližini katerega živita Connell in Marianne, toda peljala sva se skozi dovolj majhnih nepomembnih irskih mest, da sva razumela, da Connell in Marianne v prestolnico prihajata iz oddaljenega zatohlega kraja, kjer se vsi poznajo. Videla sva veliko osamelih kmetij in domačij, na katerih bi lahko živela Simon in Eileen.

Tudi romana Sally Rooney sta doživela ekranizacijo (in tudi tu nestrpno čakamo, da bodo naznanili tretjo serijo) in obe seriji sta kakovostni, gledljivi ter popolni za tiste dni v letu, ko zunaj pritisne neznosna vročina in se moraš skrivati v hladni hiši. Tudi v Normalnih ljudeh sem našla enega svojih najljubših momentov; ko se v drugi epizodi Connell in Marianne v spremljavi komada Hide and Seek Imogen Heap poljubita, nato srečata s pogledom na šolskem hodniku, se ljubita v avtu in naposled sedita na čudoviti irski plaži. To je, po moje, trenutek, ko se »bežno« srečanje prelevi v odnos, ki bo vplival na vse druge.

Sally Rooney je kljub spodrsljajem ena mojih najljubših avtoric, ker piše o stvareh, ki jih drugi ne znajo upovedati na način, ki bi bil pristen in živ.

Vrtinec evforije in razočaranja

Od nekdaj sem rada brala, nikoli pa nisem spremljala nogometa.

Pravzaprav to ne drži popolnoma: poleti leta 2006, ko sem imela dvanajst let, sem pri prijateljici, argentinski Slovenki, gledala tekmo med Nemčijo in Argentino, v kateri je Argentina žal izgubila. S prijateljicami smo prespale pri njeni družini in zjutraj sem se domov odpeljala s kolesom, na katerega sem si pripela moder in bel balon.

Modra in bela sta bili povsod, ko sva se konec aprila 2023 z možem s taksijem pripeljala v center Neaplja. Mesto je dihalo za nogomet; ni bilo videti balkona, na katerem ne bi visela zastava neapeljskega nogometnega kluba in ulice so bile zastrte z modrimi in belimi trakovi. Vse je čakalo na veliko tekmo, ki bo morda odločila, ali bo Napoli po tridesetih letih osvojil scudetto in s tem naslov prvaka italijanske nogometne lige Serie A.

Sorrentinov film Božja roka je slavospev nogometu in enemu najboljših nogometašev vseh časov, Diegu Maradoni. Maradona je za Napoli začel igrati leta 1984, v mestu pa so ga sprejeli kot rešitelja; v lokalnem časopisu so zapisali, da ni pomembno, da v mestu manjkajo infrastruktura, urejen javni prevoz, zaposlitve in urejene sanitarne razmere, pomembno je, da ima mesto Maradono. Pred njegovim prihodom so v italijanskem nogometu prednjačili klubi s severa in središča države, kot so A.C. Milan, Juventus, Inter Milano in Roma, medtem ko nikoli nobena ekipa z juga italijanskega polotoka ni osvojila naslova prvaka.

Argentinski čudežni deček je Napoli v sezoni 1986–87 naposled pripeljal do zmage. To je bil čas, ko je bil gospodarski prepad med razvitim severom in zaostalim jugom posebej izrazit. Divje poulično rajanje je trajalo ves teden in je zajelo vse mesto. V središču praznovanja sta bila Maradona, nogometni zavetnik Neaplja, ter sramotenje severnih klubov, Milana in torinskega Juventusa.

O tem burnem obdobju pripoveduje film Božja roka, kjer Maradona čudežno poseže v življenje petnajstletnega Fabietta in ga reši pred smrtjo; ker fant noče zamuditi tekme, ostane v Neaplju, medtem ko se njegova starša odpeljeta v počitniško hišico v Roccarasu, kjer zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom umreta. Prezgodnja smrt osirotelega Fabietta kruto zaznamuje in osami.

Po nekaj dneh v Neaplju se mi je obraz Maradone začel prikazovati v sanjah in med sprehajanjem po starodavnih ulicah mesta sem v spranih freskah in grafitih zaznavala njegovo podobo. Maradona te v Neaplju spremlja na vsakem koraku, naprodaj je nešteto kipcev, podobic, zapestnic, šalov, nepozaben pa je zlasti obisk Španske četrti, kjer so mu zvesti oboževalci postavili pravo malo svetišče. Nekega jutra sva po naključju zavila v pristen neapeljski lokal na kavo, kjer so v stekleni kocki na ogled njegovi lasje.

Po tridesetih letih se je v Neapelj vrnila nogometna evforija, sredi katere sva se znašla midva, na dan odločilne tekme najprej na poti iz Pompejev. Na vlaku, ki je s polžjo hitrostjo drsel mimo revnih predmestij Neaplja, se je trlo navijačev Napolija, ki je tistega dne na domačem stadionu Diega Armanda Maradone igral proti Salernitani. Navijači so prepevali navijaške pesmi, mahali z zastavami, po vlaku so odmevale vuvuzele in klici »Vinceremo, vinceremo, vinceremo il tricolor!«. Ko smo prispeli v Neapelj, je to mesto, v katerem je bil sicer nenehno hrup avtomobilov in mopedov, ki se po ozkih ulicah vozijo prehitro in s hupanjem nenehno opozarjajo nase, obstalo. Ceste so bile prazne, avtomobili, mopedi, avtobusi, vse je mirovalo in nepremično čakalo na začetek tekme, ko bo morda odločeno, da je Napoli državni prvak. Ob lokalih s televizorji so stale množice ljudi, oblečene v modro-bele drese, z zastavami in vuvuzelami, ter z napetostjo čakale prvi gol. Hitro sva se priključila eni od skupin. Ko je v 62. minuti Napoli dal gol, se je navdušena množica ovila v prah modrega in rdečega prahu dimnih bomb, po celem mestu se je slišalo petarde, žvižganje in vzklike ljudi. Bilo je nepozabno in v tistem trenutku sem tudi jaz oboževala klub Napoli.

Toda v športu lahko pride do nepričakovanih preobratov in v 84. minuti je Salernitana z golom Napoliju odvzela možnost, da bi s seštevkom točk tistega večera osvojili scudetto. Mesto je ob koncu tekme preplavilo tako množično razočaranje, kot ga še nisem čutila, in ker zlahka posrkam občutja iz okolice, sem se pred njim morala umakniti v najin apartma, da se ne bi zjokala. Celo nebo je žalovalo za izenačeno tekmo in naslovom prvaka, ki se je za las izmuznil, in začelo je otožno deževati.

Čez nekaj ur sva se z možem vrnila na glasne, nemirne in od dežja oprane ulice Neaplja. Po štirih dneh sva se na hrup že navadila, četudi se nama je ob prihodu v mesto zdelo vse občutno preglasno. Ljudje so nemoteno praznovali naprej in videti je bilo, da jim podaljšana napetost po svoje ustreza, saj jih ohranja v stanju nogometnega delirija. Ob devetih zvečer je bilo mesto tik pred praznikom dela prežeto z žurerji in navijači, ki so pijano prepevali in vpili, kot da bi bila polnoč. Zdelo se je, da ima Neapelj resnično, meseno srce, ki divje utripa.

Z literarno-filmskim vodičem v roki

Obiskati kraj zaradi literature ali filma je kot obiskati muzej z literarno-filmskim, ne pa turističnim vodičem v roki. Mesto obiščeš, da bi videl ulice, po katerih so se sprehajali izmišljeni protagonisti, in da bi za odtenek bolje razumel njihovo zgodbo. Obenem pa tudi, da bi bolje razumel samega sebe, zakaj te je v množici romanov in filmov s celega sveta nagovorilo prav to delo, prav ta kraj in prav ti ljudje. Morda je to začetek osebne literarne geografije.

¹ Tatjana Tolstoj: Dim in sence. Tuja lepota, Žepna Beletrina, 2019, prevod Urša Zabukovec.

² Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti, Zbirka Sanje roman, 2011, prevedli Erna Pačnik in Katja Zakrajšek.

³ Muzej nedolžnosti, str. 543.

⁴ Muzej nedolžnosti, str. 543.

⁵ Pamuk, Istanbul

⁶ orhan-pamuk-muzej-nedolznosti

⁷ https://www.rtvslo.si/kultura/film-in-tv/manca-g-renko-sally-rooney-je-mojstrica-pisanja-intime/668840