Z direktorico podjetja Senčila Bled smo se pogovarjali o začetkih in vztrajanju, vodenju podjetja, o stabilni rasti in ravnotežju.

OD POMIVANJA OKEN DO PRIPRAVE PONUDB

Kako ste prišli v podjetje Senčila Bled?

Po izobrazbi sem učiteljica razrednega pouka, moje sanje nikoli niso bile v podjetništvu. To se je zgodilo naključno. Kot študentka sem delala najrazličnejša dela, saj sem zgodaj želela zaslužiti kaj svojega, se v tem pogledu osamosvojiti. So pa bila vsa dela povezana z ljudmi. Pazila sem otroke, delala na bencinskem servisu. Potem sem pristala v podjetju svojega bivšega partnerja – in to je bil začetek senčilarske branže.

Na začetku sem delala v proizvodnji, najbolj osnovne stvari, npr. pometanje prostorov, in potem korak za korakom naprej. Nisem imela kakšnih velikopoteznih načrtov, želela sem le zaslužiti, rada sem delala. Počasi sem napredovala v proizvodnji notranjih senčil, od najpreprostejšega do zahtevnejšega dela. Naslednja stopnja je bila delo v salonu, pripravljala sem ponudbe za stranke. Takrat je bivši tast podjetje prepustil svojemu sinu, jaz sem bila že utečena v procese dela, vpeta v razvoj in sem ostala.

Ste kdaj hoteli v šolstvo?

Po faksu sem veliko inštruirala otroke, ki so imeli učne težave. Včasih so potrebovali samo pozornost, prisotnost in spodbudo, enako pomembno kot znanje. Toda delo s senčili je postajalo vse bolj intenzivno in sem se mu potem popolnoma posvetila.

Katere osebnostne lastnosti so vam posebej koristile v podjetju senčil?

Rada delam z ljudmi. Zanimajo me odnosi in komunikacija. Empatija in odprtost, razumevanje, da nismo vsi enaki.

SENČILA BLED

Katera so področja podjetja Senčila Bled?

Zunanje žaluzije in zunanji roloji, ki so bistvene tudi pri prihranku energije, pa seveda tende in pergole, ki pokrivajo zunanje terase. Veliko poudarka dajemo tudi notranji dekoraciji oken, kar so predvsem plise senčila in notranji roloji. Ta hip smo v podjetju osredotočeni na zunanje površine.

Ponudnikov senčil je na trgu veliko. Po čem se ločite od ostalih?

Vsak, ki mu nekaj prodamo, ga upam srečati, saj stojim za vsemi produkti, ki jih ponujamo. Zaupanje – v tem duhu želim tudi vzgajati zaposlene. Rekla bi, da nadpovprečno pogosto sprejemamo reklamacije, se res trudimo za stranke, smo tukaj, če ima kdo pripombe, vedno prisluhnemo. Nikoli nismo fokusirani le na zaslužek, ampak iščemo dobre materiale, dobre dobavitelje (tu je včasih odnos podoben kot z otroki), gradimo na tradiciji visoke kakovosti, da naši produkti trajajo dolga leta. Odkritost in iskrenost cenim tudi pri poslu.

Od kod so stranke?

Imamo nekaj večjih kupcev, ki naše izdelke nato prodajajo naprej ali vgrajujejo v svoje izdelke, v hiše v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem … Sami pa večinoma delamo v Sloveniji iz čisto praktičnega razloga, senčila namreč tudi zmontiramo in smo odgovorni tudi za skrb zanje, vzdrževanje – dolge poti so zato neizvedljive. Pogosto zato naročilo iz tujine tudi zavrnemo, ker so za redno oskrbo poti predolge.

Kakšen prostor je Slovenija za podjetništvo?

Davčna politika je neugodna. Dejstvo je, da so plače zelo drage. Zelo veliko moramo zaslužiti za državo in to ni dovolj transparentno skomunicirano na državni ravni: koliko denarja iz gospodarstva investiramo za javne servise, ki pa potem ne delujejo. Toda Slovenijo imam zelo rada in ne obupujem.

Gibam se kot direktorica v moškem poslu senčil. To so morali sprejeti zaposleni pa tudi poslovni partnerji, kar niti ni šlo povsem brez zagat. Živimo v svetu, kjer imajo moški v rokah večino moči, to se pozna tudi pri pristopu, toda sama lahko izpostavljam vrednote sodelovanja, poslušanja, odprte komunikacije. In je vedno lažje.

VODENJE

Kakšne so vaše posebne lastnosti, ki zaznamujejo vodenje?

Neizčrpni optimizem, da kdaj niti stvari, ki so slabe, ne vidim kot nujno takšne.

Zanašam se na intuicijo. »Vem, ne da bi vedela.« Rekla bi, da me intuicija nikoli ne pusti na cedilu, kar pa ne velja za intelekt, saj včasih s pretirano racionalizacijo izgubimo zagon. Menim, da če se nečesa lotiš 100 % predano in če imaš ob tem dober občutek, je to bolj vredno sledenja kot analitične prognoze. Toda tega ne bi svetovala drugim, niti ni nikakršen recept za uspešno delovanje.

Moja stara mama, ki je preživela drugo vojno, mi je pri 80 letih rekla: »Nikoli me ni bilo strah in to želim prenesti nate,« pa je preživela bombardiranja, selitve, nove in nove začetke iz nič; v Franciji, Nemčiji; ampak bila je osredotočena na dobro, na življenje.

Mislite, da je podjetje uspešno le, če kar naprej raste?

No, dejstvo je, da mora rasti vsaj toliko, da se usklajuje z inflacijo. V podjetništvu velja: če ne rasteš, stagniraš, in če stagniraš, nazaduješ. Ko proizvajaš nove produkte, seveda rasteš. Ustvarjati kvalitetno delovno okolje v obvladljivo veliki skupini ljudi, 35 do 40, največ 50 ljudi. Ker mi veliko pomeni, da imam z zaposlenimi stik. Ker nas preveva skupna strast, »to bomo naredili!« Večje ekipe ne bi zmogla voditi.

Ko sva se z bivšim partnerjem razšla in je bila ideja, da njegov delež podjetja prodamo v tujino, se mi je to najprej zdela optimalna opcija. Ampak bolj kot smo tehtali, bolj smo videli, da to ne bi šlo, ker ne bi zmogli sprejeti takšnega načina dela, slediti navodilom od zunaj, redno poročati, dosegati predpisano rast. Vse to je v redu, toda izostal bi zame bistven človeški faktor in zato smo se odločili, da deleža ne bomo prodali. Ker je bila to edina pot, ki jo zmoremo. Čeprav težja.

ODNOSI

Kaj so pri ljudeh, ki jih vzamete v službo, najpomembnejše lastnosti? Da so vam podobni ali drugačni?

Ne, že sama sem velik zalogaj, haha … Želim, da si nismo preveč podobni. Razen najbolj pomembnih vrednot: poštenost in lojalnost. Strast. Da razumejo idejo podjetja in je v skladu z njihovimi načeli. Odnos do dela, odnos do sodelavcev. Da ni zahrbtnosti, spletkarjenja in opravljanja. To je strup.

V Sloveniji se mi zdi posebnost, da je odnos zaposlenih do delodajalca pogosto negativen, kar je celo družbeno spodbujano, češ – delodajalec izkorišča, ima vse zase, mu je lahko. Pa ni tako. In želim si, da bi ljudje to razumeli; marsikdo razume, kdo pa ne. Iskrenost in poštenost sta potrebni na obeh straneh, tako od delodajalca kot tudi od zaposlenega. Izziv mi je dokazati, da lahko naredimo odprt, povezan in zrel kolektiv, kjer težave rešujemo znotraj in sproti.

Zdi se mi, da je razlog v zavisti, ki je lahko na nezavedni ravni in jo ženske morda še bolj vzbujajo.

Ko sem pri 16 kelnarila in pri 17 čistila šipe na Petrolu, nikoli nisem pomislila, oh, kako je šefu fino, jaz se pa mučim. Vedno sem bila fokusirana na to, da bom dobro delala. Tudi zdaj, ko sem v vlogi vodje, še vedno ostajam fokusirana na to, kako bom, bomo čim bolje delali. Prepričana sem, da ljudje, ki so preveč osredotočeni na druge, največ škode naredijo samim sebi. Na živce ti gre sodelavec, pa ne pomisliš, da imaš morda sam kaj pri tem … Veliko časa in energije se tako izgubi v nesmiselnem kopičenju zamer in slabi volji. Pa seveda mislim, da ni nujno, da smo si vsi osebno zelo blizu, gre za čisto poslovno profesionalnost.

Če so za vse težave vedno krivi drugi, težko napreduješ. Zato menim, da je takšna zavist škodljiva in odvečna.

Dogaja se nam, da vzamemo zaposlenega, mu omogočamo varna leta izobraževanja in prakse, izučimo na najvišji ravni, v zavetju priznane znamke … imam izkušnje z odhajanjem iz podjetja, ko se sodelavci dovolj naučili in si pripravili teren za samostojno delo, na osnovi dela in kontaktov iz podjetja. Včasih celo pod našim imenom, kot da so še vedno sodelavci podjetja.

Takšno pomanjkanje spoštovanja, osnovne človeške poštenosti me kar demoralizira. Pa se verjetno sploh ne zavedajo. Ampak potem si rečem, da se raje usmerim v tisto, kar lahko spremenim.

Sama si izredno prizadevam, da bi lahko zaposlenim omogočili kar se da dobre pogoje, pa je tega prepoznanja na drugi strani, v skladu z družbeno mentaliteto, kar premalo. Kot vodja pač ne moreš vsega narediti za druge, rabiš ekipo, ki skupaj dela za vse.

Morda pa iskreno želijo spremembo, da bi lahko še bolj napredovali?

Dobro razumem idejo nekaterih, da je treba na 3, 7, 10 let zamenjati svoje delo. Vendar to pomeni, da nekaj resnično spremeniš, ne pa, da z našim znanjem in veščinami delaš isto ali zelo podobno stvar nato kot konkurenca pod drugim imenom. To ni razvoj.

In seveda mi je v podjetju najboljše, ko nekdo pride do točke, da mu lahko ponudimo povišanje. Svet je vedno bolj konkurenčen, potrebuješ ljudi, ki razmišljajo in so prodorni. Vendar se pogosto zgodi, da nekdo pričakuje napredovanje in šele nato bi nam lahko nekaj ponudil, na kar lahko potem le upamo.

Kaj pa lahko naredite?

Poskušam delati dobro in privlačiti ljudi, ki verjamejo, da lahko delamo dobro skupaj.

Kaj pa so najboljše lastnosti slovenskega okolja, na kaj smo lahko ponosni?

Majhnost je lahko tudi prednost, hitro se sliši dober glas. Če delaš dobro, se to hitro izve, kar je velika prednost majhnega trga. Zato je lažje dobiti svoj prostor, partnerje in stranke.

Na kaj ste osebno najbolj ponosni?

Na to, da ne odneham in ne obupam, čeprav so tudi zelo težki dnevi in tedni. Na ravnotežje. Na svoj kolektiv. V hudi konkurenci z juga in vzhoda, ki so mnogo cenejši, a delajo s slabšimi materiali, vztrajamo pri kakovosti, tradiciji, spoštovanju.

Kaj bi svetovali sebi, ko ste bili še študentka?

Delaj s strastjo, delaj pošteno in daj vse od sebe.

Pogovarjala se je: Nina Granda
Portret: Matevž Granda