MANCA AHLIN,
oblikovalka arhitekturne čipke Mantzalin

Klekljana čipka kot dialog med zgodovino, arhitekturo in umetnostjo

Manca Ahlin ne plete z nitjo, temveč z vrvjo. In vizijo. Njena čipka ni sramežljiva dekoracija na robu prta – je ponosna konstrukcija, vpeta v ambient. Našla je pot, kjer se prepletajo ročno delo, inženirsko znanje ter umetniški izraz. V svetu, kjer gradbeni materiali narekujejo trdnost, Manca gradi z nežnimi vzorci. S čipko, ki ne spada le na mizo ali pod steklo, temveč povezuje prostore. In kontinente.

Tekst: Veronika Jelen
Foto: Megan McGinley, Opya Studios, arhiv Mantzalin

Manca je po izobrazbi arhitektka, a zase pravi, da se veliko bolj vidi kot oblikovalka, ki ustvarja arhitekturno čipko. Živi in ustvarja med Slovenijo in Ameriko. Z nami je govorila o srečnih naključjih, klekljarski tradiciji iz Žirov ter delu v tujini, kjer plete svoj prepoznavni slog pod imenom Mantzalin.

Ko iz veščine, naučene v mladosti, nastane kariera

Manca se je klekljati naučila že v osnovni šoli. Njen dedek jo je naučil enega najtežjih klekljarskih elementov – spomin, ki ga še danes nosi s sabo. Proti koncu osnovne šole je že inovirala in prodajala svoje vzorce za klekljanje, študij arhitekture jo je odpeljal v Barcelono, delo pa kasneje v New York.

»Klekljati sem zopet začela kot del samoiniciativne terapije proti birojskem stresu, kasneje pa sem prebrala, da ročna dela tudi dokazano dobro vplivajo na duševno zdravje. Aktivirajo se celo akupresurne točke v prstih,« pojasni Manca. V ponavljajočih se gibih in štetju zank je našla svoj zen. »Biti z glavo ravno dovolj prisoten, da misli nekaj meljejo, zlahka pa se odklopiš od vsakdana tam zunaj.« Njene čipke so kmalu začele dobivati tridimenzionalne oblike, ustvarjati je začela tudi nakit.

Njeno delo so opazili kolegi in prijatelji, ji posodili idejo ali dve: »V New Yorku je ogromno ljudi, veliko idej kroži – vse je večje, vse je širše.« Tam je prvič dobila dovolj prostora, da se je lahko izrazila s čipko. Delo v takratnem biroju se je upočasnilo, Manci pa je na to vižo začelo kapljati čedalje več naročil. »To so bila leta rasti, razvijanja, tudi travm … in to se je na neki točki prelilo v 3D čipko. Če bi ostala v Sloveniji, ne vem, če bi prišla do takšnega razvoja svoje obrti in njene vrednosti, ki jo zdaj lahko ponudim svetu,« pravi.

Kako postaviš ceno nečemu, česar ni še nihče naredil?

Ko Manco povprašam, kako je postavila ceno nečemu, česar ni še nihče naredil, se zasmeji. »Pristopila sem zelo pragmatično – verjetno me je na to pripravila ameriška miselnost,« pojasnjuje. Izračunala je, koliko časa bi za projekt potrebovala in koliko želi v tem času zaslužiti. »Nato zapreš oči, poveš cifro in upaš, da bo šlo skozi.«

Čipka je hitro prerasla v večje forme: »Začela sem večati merilo svojih izdelkov, oblikovala sem luči in večje kose.« Stanovski kolegi so jo povabili k sodelovanju pri prenovi restavracije v New Yorku, kjer je oblikovala čipkasti zastor med dvema prostoroma. »To je bil največji preskok, merilo mojih izdelkov je skočilo z 1,5 metra na 10 metrov.«

Ko vidiš svojo umetnino v prostoru, si skrajno ponosen, pravi Manca. »Je veliko bolj intimno in osebno kot kakršen koli objekt, ki zraste le po tvojih načrtih – pri čipki grem sama skozi vse faze, od ideje, pa vse do izvedbe in montaže.«

Med umetnostjo, arhitekturo in poslom

Manca pravi, da ni samo umetnica ali arhitektka. Vedno je nekje vmes – projektira, ustvarja, vodi svoj posel. »V Ameriki radi predalčkajo, sprašujejo, kaj točno počneš. V Sloveniji smo vsi preprosto arhitekti, tam pa želijo vedeti, ali si arhitekt, ki projektira mostove, cerkve ali stolpnice,« se zasmeji. Včasih jo neposredno kontaktira naročnik z idejo za prostor, včasih sama kandidira na javnih razpisih – tako je recimo nastala instalacija na prenovljenem letališču Waco v Teksasu, petmetrska podoba mamuta z mladičem, čipka, pletena iz vrvi. Včasih pa do projekta pride šele po več letih dogovarjanja in zorenja ideje – naročnik vmes malo izgine, se nato vrne … »Pestro je,« pravi.

Stalne ekipe nima, kadar je treba, ji pomaga sestra, ki ji je domača obrt prav tako zapisana v prstih. »Pletem z vrvmi in drugimi organskimi materiali, ki pa v prostoru včasih sledijo drugačnemu ritmu, kot sem ga predvidela pri načrtovanju. Zato projekte najraje izvedem kar sama.« Tako lažje rešuje nepredvidljive izzive, kakor če bi delo morala delegirati: »Rada se izognem stresu s podizvajalci – te lekcije sem se naučila že v arhitekturi.«

»Ko delam v Sloveniji, imam večjo tremo kot v New Yorku«

Američanom je čipka estetsko privlačna, ne poznajo pa nacionalne vrednosti, ki jo ima čipka pri nas. »V tujini namreč večina ljudi misli, da je to makramé,« se nasmehne Manca. »A ko jim poveš zgodbo, jih prevzame.« Njena arhitekturna čipka v Ameriki med drugim krasi prostore, kot so Starbucks, sedež podjetja Etsy in mnogo drugih.

V Sloveniji čipko začutimo drugače – ravno zaradi tradicije, ki jo Manca ohranja in prenaša. Zato je bil eden najbolj zahtevnih projektov, tehnično in čustveno, v rodnih Žireh. »Imela sem občutek, da ne smem nobene vrvi zasukati narobe, ker bodo opazili,« pripoveduje. Za Muzej Žiri je ustvarila Časovni trak – čipko, ki je del stalne razstave, predstavlja pa značilne motive žirovske čipke skozi različna obdobja in sloge. Svetovni čipkarski kongres v Škofji Loki je pospremila z dvometrskim srčkom (Cuore), ki je bil klekljan iz črne bombažne vrvi. »Tudi tam je bilo treba zelo paziti, da je pravilno narejen, pripet in v okviru čisto vseh pravil.«

Čipka, po kateri plezajo otroci

Za fizično najzahtevnejši projekt Manca šteje instalacijo – plezalno igralnico – v muzeju za otroke v Pittsburghu. V stoletni knjižnici so želeli ohraniti litoželezno konstrukcijo s steklenimi tlemi in jo prenoviti v smiselno celoto, da bi trinadstropni prostor pridobil nekakšno igralnico, plezališče za otroke. »Stvar naenkrat postane veliko bolj kompleksna, ko naj bi čipka v prostoru zdržala tudi otroško igro,« pripoveduje.

Nekatere dele vzorcev je naredila vnaprej, nekatere je pletla na mestu. »Težko je obvladati vse materiale, nosilnosti, pogoje … Znati moraš razumno sklepati in si zaupati, da lahko prideš do neke zadostne varnosti.« Projekt se je zavlekel na tri leta. »Naivno smo mislili, da bomo končali v pol leta,« se nasmehne. A izziv je postal lekcija – o materialih, prostoru, improvizaciji in vztrajnosti.

»Jaz hekam tradicijo«

Večina čipkaric ostaja znotraj tradicije – spreminjajo se materiali, mogoče še kak detajl. »Jaz pa tradicijo rada ‘hekam’. Uporabim jo, jo kombiniram z drugimi tehnikami in grem dalje. Brez slabe vesti.«

V Sloveniji ljudje čipko imenujejo ‘idrijska čipka’, čeprav je to v resnici le ena izmed lokalnih tradicij klekljanja. Uradno pa govorimo o klekljani čipki na Slovenskem. »In to tradicijo imamo v Žireh, Idriji, Železnikih in drugih krajih, kjer delujejo čipkarska društva in skupine.«

V domačih Žireh čipkarsko šolo vodi Mančina sestra. »Šola ima letno 130 učencev – to je skoraj četrtina cele osnovne šole! Razširila je učni program, učijo se tudi kvačkati, plesti, šivati aplikacije na torbe. Pomembno je, da otroci čipko povezujejo z uporabo, ne le z razstavami.«

Je prihodnost čipke ogrožena? »Nikakor. Tudi slučajno ne,« odločno zatrdi.

Uspeh, ki v domovino pride šele, ko obide svet

Medtem ko se je ukvarjala s svojo eksistenco v tuji državi, je dobivala sporočila: »Dovolj imam Slovenije, mi lahko pomagaš dobiti službo v New Yorku?« Manca nadaljuje: »Ljudje pogosto vidijo le končni rezultat in si želijo biti del tega. Nimajo pa predstave, kaj vse gre vmes tudi narobe.«

Sama še danes ne čuti, da je zares uspela. »Mogoče bom to občutila takrat, ko se ponoči ne bom več spraševala, ali bo še kdaj prišlo kakšno naročilo,« pravi iskreno. A vseeno jo pomirja, da si zdaj lahko reče: danes je lepo vreme in grem v hribe, jutri pa delam dalje.

»V tujini veliko bolj spoštujejo delo,« doda. »Tam te nihče ne prosi, da delaš zastonj ali s popustom. Čas in trud sta cenjeni valuti.« Tudi javni razpisi delujejo po drugačni logiki. »Če je lahko neka Manca iz Slovenije izbrana za projekt čipke na ameriškem letališču, pomeni, da štejeta dober izdelek in kakovosten portfelj – ne poznanstva.«

Manci nikoli ni šlo za slavo, a včasih moraš v svet, preden te doma zares opazijo. »Ko si enkrat uspešen drugje, te potem priznajo tudi tukaj,« pravi Manca in doda, da je to izkušnja, ki jo deli z mnogimi ustvarjalci. Morda pa je ravno to tisti pravi uspeh – prostor, kjer lahko pleteš svojo zgodbo iz tradicije, ki ti jo je uspelo pretvoriti v lasten glas – in jo ponesti naprej.

–

8 VPRAŠANJ ZA MANCO AHLIN

1. Nasvet, ki bi ga dala nekomu, ki šele začenja svojo podjetniško pot … ne glej na Slovenijo kot na izoliran balonček, razmišljaj globalno.

2. Napaka, ki sem jo naredila na začetku svoje poti, pa sem se iz nje ogromno naučila … naročniku sem verjela, da mi bo plačal kasneje.

3. Želim si, da bi bilo v slovenskem poslovnem svetu … več priložnosti za delo in manj birokracije v razpisih.

4. Prvih 200 evrov sem s svojim delom zaslužila … konec osnovne šole, ko sem prodajala avtorske vzorce za klekljanje čipke.

5. Knjige, ki bi jih priporočila vsem … Štoparski vodnik po galaksiji (Douglas Adams), Bog majhnih stvari (Arundhati Roy) in Amerikanka (Chimamanda Ngozi Adichie).

6. Seriji, ki bi ju priporočila vsem … Adolescence in For All Mankind.

7. Filmi, ki bi jih priporočila vsem … Idiocracy in karkoli od Wesa Andersona.

8. Podkast, ki bi ga priporočila vsem … Radiolab (WNYC).