Vse službe niso enako vredne, ne z vidika doprinosa družbi ne glede pridobivanja znanja in izkušenj (da finančnega vidika niti ne omenjam). Vendar pa lahko vsaka služba pripomore k naši karieri, pod pogojema, da če nam ni všeč in ni perspektivna:

a) v njej ne obtičimo »za vse večne čase«;

b) ni izključno individualne narave.

Prvi pogoj je samoumeven; ne glede na to, da (skoraj) vse dejavnosti prispevajo k družbenemu ekosistemu, ni dobro obtičati v službi, za katero menimo, da je družbeno nekoristna in karierna »slepa ulica«, saj bo to slabo vplivalo na naše zadovoljstvo in samopodobo. Drugi pogoj je manj očiten: služba, v kateri ne pridobimo novega znanja, nam bo vseeno koristila, če omogoča stike s strankami, šefi, sodelavci itd. Vsaka služba, v kateri nabiramo izkušnje v »mehkih veščinah«, je nekaj vredna. Izkušnje z medsebojnim komuniciranjem in sodelovanjem nam bodo prišle prav skozi celo kariero. Človeški faktor je ključ do uspeha vsakega kolektiva; pogosto je bolje imeti opravka s povprečno sposobnim »team playerjem«, kot z značajsko nemogočim genijem.

Kaj pa tale sploh dela? 

Če ste zaposleni v večjem podjetju ali upravi, ste prej ali slej podvomili o koristi kakšnega sodelavca. Podrejenim se tovrstni dvomi porajajo tudi o šefih, dokler ob prihodu nove vodje ne ugotovijo, da je predhodnik le imel kakšno dobro lastnost, ki je novi nima. Po »Petrovem načelu« namreč vsakdo napreduje do svoje ravni nesposobnosti. Uslužbenci napredujejo na podlagi uspešnosti na prejšnjih položajih, dokler ne dosežejo mesta, na katerem niso več sposobni uspešno opravljati nalog. Tipičen primer je odličen strokovnjak, ki je imenovan za vodjo, čeprav nima ustreznih menedžerskih sposobnosti. Slabi človeški odnosi so pogosto večji vir stresa kot delovne naloge, zato je bistveno, da se naučimo delati z ljudmi. In, kakor pravijo Italijani, »nihče se ne rodi naučen«; o odnosih v službi prav gotovo ne.

Negativna dodana vrednost

Če ste se udeležili timskega dela, ste prej ali slej naleteli na osebo, katere dodana vrednost je bila v vaših očeh negativna: brez nje bi ekipa dosegala boljše rezultate. Včasih je to posledica slabe organizacije, delovno mesto te osebe je morda res »nepotrebno«, včasih oseba nima ustreznega profesionalnega znanja. V vsakem malo večjem kolektivu boste naleteli na nekaj »težakov«, če ne že psihično neuravnovešenih oseb. Posledično spori in umetno ustvarjeni problemi pogosto tratijo dragoceni čas in energijo ekipe. Zato je vsaka služba priložnost za pridobivanje tovrstnih izkušenj; prišle vam bodo prav tudi v drugem okolju.

Strokovnost pred kolegialnostjo

Seveda je »znanje« v veliko poklicih pogoj sine qua non; nihče si ne želi, da ga operira prijazen, a nespreten kirurg, ali noče leteti s pilotom, ki odlično motivira posadko in bolj slabo obvlada letalo. Obstaja cela vrsta poklicev, pri katerih so kvalifikacije, tehnično znanje ali specifične veščine odločilnega pomena. To velja, na primer, za znanstvenike, programerje, inženirje, grafične oblikovalce, strokovnjake za analizo podatkov itd. Vendar tudi pri teh poklicih obstajajo faze usklajevanja in deljenja rezultatov, v katerih so pomembne komunikacijske veščine.

Vsi občasno opravljamo »nesmiselne« naloge

Vrnimo se k na videz »manjvrednim« službam. Vsakdo, čeprav na »pomembnem« položaju, se prej ali slej ubada z »nesmiselnimi« nalogami, ali pozno v noč rešuje probleme, ki se zdijo življenjskega pomena in se pozneje izkažejo za irelevantne. Tovrstne »panike« so nekako vgrajene v delovni proces, ali, če želite, v komedijo človeškega življenja. Vsaka služba tudi zahteva nekaj odvečnega (ali vsaj tako se nam zdi) »poročanja« in »birokracije«; da o neskončnih neplodnih sestankih niti ne govorimo. Vsaka služba je vsaj občasno »nesmiselna«.

Vsaka služba nas nekaj nauči

Prav tako skoraj vsaka služba ponuja priložnost pridobivanja novih znanj in veščin, bodisi tehničnih ali »mehkih«, kot so komuniciranje, reševanje konfliktov, obvladovanje stresa, krepitev prilagodljivosti in odpornosti ali organizacija delovnih nalog. Vsaka na svoj način izboljša našo zaposljivost, saj ponuja izkušnje, ki jih lahko nato uporabimo pri iskanju boljše zaposlitve. Številni delodajalci iščejo kandidate z minimalnim številom delovnih let ter z izkušnjami, ki niso nujno iz iste branže, saj so določene spretnosti prenosljive. Vsaka služba je tudi priložnost za širjenje omrežja ljudi, s katerimi lahko pozneje sodelujemo ali od njih pridobimo priložnosti za napredovanje. Dobre osebne in profesionalne povezave so pogosto ključ do novih kariernih priložnosti, še zlasti pa v majhni državi, kot je Slovenija.

Je moje delo »brez zveze«?

Problem nastane, če se nam naše delo zdi »brezzvezno« ali izguba časa s kariernega vidika. Skozi leta sem zamenjal več služb; posebej na začetku kariere sem se znašel v položajih, ki sem jih takrat ocenil za brezperspektivne ali celo »ponižujoče«. Z leti sem ugotovil, da mi je vsaka izkušnja ponudila vpogled v človeško naravo in mi posledično koristila v nadaljnji karieri.

Zato je odgovor enostaven: vaše delo ni brezzvezno! Tudi v negativnih situacijah se pogosto lahko naučite nekaj novega. Poskusite se tega spomniti naslednjič, ko vam šef para živce z nerazumnimi zahtevami, ali pa vas nesposoben sodelavec spravlja v obup. Težko je, vem; priznam, da meni ni vselej uspelo. Vendar pa sem se od vsakega šefa nekaj naučil. V dobrem: včasih sem koristnost dobronamernih kritik dojel šele leta pozneje. V slabem: uvidel sem, kako nekateri vzorci obnašanja šefov ali kolegov negativno vplivajo na sodelavce. V najslabšem primeru so se »ponižujoče« izkušnje leta pozneje prelevile v zabavne anekdote. Humor je edini protistrup življenju, v službi pa sploh.

Piše: Andrej Capobianco