začásnost -i ž (á): lastnost, značilnost začasnega; nestalnost, prehodnost, minljivost, spremenljivost.

Nova številka El Normala je posvečena začasnosti – nevidni sili, ki vse bolj narekuje, kako delamo, živimo, se povezujemo, ljubimo. V času, ko skoraj vse postaja prehodno, bežno in minljivo – službe, stanovanja, odnosi, mediji, družbena omrežja, ustvarjalnost v dobi UI – se morda zdi nesmiselno zgraditi nekaj novega; nekaj, kar bi o(b)stalo. Pogovori, eseji in zgodbe o (ne)uspehih v tej številki raziskujejo prav to: sposobnost ustvarjalnih in drznih, da v razpokah nestalnosti vedno znova najdejo priložnosti za nove začetke. Vabimo vas torej, da z nami za trenutek postanete v začasnosti – in se v njej udomačite kot v prostoru, v katerem se rojevajo zametki večnosti.

Poligon za (pre)drzne

Potrebovala sem nekaj časa, da sem se navadila na občutek negotovosti, ki me spremlja, ko se spuščam v nekaj novega. Katera pot je prava? Na kaj se zanesti, če ta pot še ni zarisana? Kaj pa, če ni nikogar, ki bi ga lahko vprašala točno tisto, kar želim izvedeti – oziroma se odgovori na moja vprašanja pojavljajo tako nepričakovano, v tako neočitnih oblikah in od ljudi, dogodkov in stvari, kjer jih sploh nisem iskala? Ko izvem za nekoga, ki podobno tvega, izgublja in zmaguje – čeprav je vsaka pot specifična – me to zelo pomirja. Vsi smo tu, da preizkušamo nekaj novega, nekaj po svoje. Nihče od nas nima popolnih odgovorov. Vsak blišč, tako zapeljiv in lahkoten, ko ga gledamo od daleč, od blizu razkrije kompleksen spoj upanja in dvomov.

Šele sčasoma spoznavam, da uspeh (niti neuspeh) ne definira vrednosti projekta, povezave, sodelovanja. Kar res šteje, je znanje, so izkušnje. Želim si, da bi bila pot do znanja, tako formalnega kot neformalnega in izkustvenega, v našem javnem prostoru še bolj dostopna.

El Normal naj bo izkustveni prostor za vse nas, željne novih spoznanj, četudi je zanje treba kdaj stopiti v neznano. V času in okolju, ko je najbolj promovirana vrednota zavest, da lahko rečemo ne, želimo hkrati spodbujati samozavestno (utemeljeno na samo-zavedanju, ne aroganci) in pogumno vztrajanje v napornem, a izpolnjujočem »ja«. Kaj pa, če izredno srečo, da smo, razumemo kot velik poligon za najbolj drzne sanje? Mogoče res igramo vsak svojo lastno igro, a izumimo lahko takšna pravila, da bo igranje lažje za vse. Tukaj smo, da eksperimentiramo.

Nina Granda

Globalno lokalna revija o uspešnih in neuspešnih zgodbah.