Korespondenca: Inšpektorat za materinstvo

Pišeta: Ajda Milne in Gabra Kreft

Amsterdam, 15. september 2025

Draga,

tole ti bo verjetno dobro znano, ampak odkar sem rodila potomca, se vsakodnevno srečujem s patruljo na mame. Mednarodni birokrati z inšpektorata za materinstvo so prizadevni in neutrudni; svoje delo opravljajo natančno in vestno. Z dobronamernimi »nasveti« in »saj-ti-nočem-nič-hudega« komentarji se glasno vtaknejo v vsak aspekt tvojega materinjenja.

Materinski policisti nikoli ne počivajo; najdejo te ob vseh urah dneva, tako v resničnem življenju kot na spletu. Svoje delo začnejo zgodaj, velikokrat takrat, ko mama (še) nisi in se glede tega, ali potomca sploh želiš ali ne, šele odločaš. So pripadniki vseh spolov, narodnosti, religij, etičnih skupin in starosti – presenetljivo so na inšpektoratu pogosto zaposlene kar mame same. Včasih te poznajo osebno, velikokrat pa tudi ne. Nemalokrat ti svoje mnenje povejo naravnost v obraz, spet drugič pa so njihova stališča izrečena za tvojim hrbtom ali pa v pasivno-agresivnih objavah na družbenih omrežjih.

Da svoje delo opravljajo sijajno, se zaveš takrat, ko se zalotiš, da si glas materinskih nadzornikov ponotranjila do te mere, da začneš dvomiti v vse svoje odločitve. Čestitke! Zdaj se lahko samocenzuriraš in samoreguliraš tudi brez njih – in jim tako olajšaš delo!

Naj torej povzamem nekaj ljubečih »res-nič-slabega-ne-mislim« komentarjev, ki jih slišimo ženske po svetu, ko nas ulovijo neumorne sirene materinskega inšpektorata. Po kategorijah:

Prvič: ko se odločaš za potomca (ali pa ne)

• Če razglasiš, da nočeš nikoli imeti otroka: saj je tvoj lajf, ampak a ti ne bo enkrat žal?
• Če razglasiš, da si se odločila imeti otroka: kaj pa klimatska kriza?! Pa da nas je na svetu že več kot 8 milijard?!
• Če nimaš/ne moreš imeti otrok: kaj, a vidva pa nič ne razmišljata o otrocih?
• Če greš čez več rund IVF-a: ma lej, otroci niso vse, srečo lahko najdeš tudi v čem drugem. Če ne gre naravno, pač ne gre.
• Če si feministka in imaš otroka: emancipacija gor dol, ob umazanih plenicah vsaka postane sužnja.
• Če si feministka in nimaš otroka: ne vem, kako lahko fura feminizem, če ne bo nikoli doživela celotnega spektra ženske izkušnje?!
• Če zanosiš v poznih 30ih/zgodnjih 40ih: bravo za pogum, pa da imaš sploh še energijo! Jaz sem slišala, da je pri tej starosti lahko res ogromno nekih zdravstvenih tveganj …
• Če zanosiš v zgodnjih 20ih: svašta no, še sama je otrok, pa ima že otroka.
• Če se ti zgodi spontani splav: se je vsaj zgodilo na začetku, to je tudi blagoslov, ane.
• Če se odločiš za splav: … morilka!!! 😱
• Če si Lily Collins in do otroka prideš s pomočjo nadomestne mame: ja, če si lena plus bogata, si lahko privoščiš to, da si z nosečnostjo ne uničiš lastnega telesa.
• Če zamrzneš svoje jajčne celice, ker ne veš, ali boš otroka mogoče želela v prihodnosti: ta generacija žensk je neverjetno sebična, kariero postavljajo pred vse …
• Če si lezbijka/gej/trans/mama samohranilka/karkoli drugega kot cisnormativni par: OTROK VENDAR POTREBUJE MAMO IN OČETA!
• Če imaš partnerja in si stara okoli 30: having kids? In your 30s? Groundbreaking.
• Če obžaluješ, da si se odločila za otroka: jaz ne vem, kako mama lahko kaj takega sploh izreče na glas?? Bogi otrok, to vse začuti!
• Če obžaluješ, da nikoli nisi imela otrok: sem ti rekla …

Drugič: med nosečnostjo in v prvih mesecih z novorojenčkom

• Če med nosečnostjo sovražiš spremembe, ki se odvijajo v/na tvojem telesu: to je vendar najbolj blagoslovljeno obdobje tvojega življenja! V tebi se odvija čudež! Uživaj, dokler lahko!
• Če obožuješ svoje noseče telo in po možnosti to ovekovečiš s fotošutingom: če ne bom lajkala posta, bo sigurno zamerla … Ampak cringe.
• Če se odločiš, da boš rodila doma: a je ta ženska nora? Totalno neodgovorno, porod ni hec! Ogroža sebe in otroka!
• Če rodiš v porodnišnici z epiduralno: tega v mojih časih nismo imeli, pa smo še vse rodile. Kaj pa posledice za otroka? In dejstvo, da je evolucijsko gledano porod boleč z razlogom?
• Če daš potomcu moderno tričrkovno ime (npr. Kia): a ma ona otroka al psa/avto?
• Če daš potomcu tradicionalno ime s šumniki in j-ji, ki ga bo v globaliziranem svetu razmesaril vsak ne-Slovan (npr. Ožbej): bogi otrok.
• Če si kot mamica novorojenčka anksiozna: to ni še nič, boš videla, ko zrastejo. Majhni otroci, majhne skrbi – veliki otroci, velike skrbi.
• Če si kot mamica novorojenčka totalno »chill«: saj veš, kaj pravijo – prvih 40 dni se pod zibko skriva smrt, ha ha.
• Če imaš zahtevnega dojenčka s krčki, ki se dere noč in dan: hja, pomemben je tudi tvoj odziv, konec koncev je vse subjektivno. A si že probala ____________ (vstavi poljubni nasvet, za katerega nisi prosila)?
• Če imaš nezahtevnega dojenčka in že nekaj mesecev po rojstvu prespite noč: kar uživaj, dokler lahko. Nič ne traja!
• Če ti je ob novorojenčku dolgčas: hjoj samo pomežiknila boš, pa bo minilo!
• Če ob novorojenčku nimaš popolnoma nič časa zase: ti samo počakaj, da začne hodit, pa boš videla, kako bo šele potem!
• Če otroka ne dojiš: breast is best!
• Če otroka dojiš »predolgo«: … nagravžno. Zdaj je zgleda moda, da pustijo otroke do faksa na joški.
• Če dojiš v javnosti in se pri tem slučajno ne pokriješ: halo no, kako neokusno! In prostaško! Potem se pa zgražajo nad statistiko spolnih zlorab …
• Če dojiš v javnosti in s sabo privlečeš ruto, veliko kot šotor, da res dobro prekriješ tako sebe kot otroka: za to pa res ni nobene potrebe, sej ne živimo v šariji! Dojenje je vendarle nekaj najbolj naravnega na svetu.

Tretjič: v vsakdanjem življenju z majhnim otrokom

• Če otrok zajoka in ga pobereš: joj, razvadil se bo.
• Če otrok zajoka in ga ne pobereš: a te nič ne skrbi, da bo to imelo dolgoročne posledice za njegov mentalni razvoj?
• Če kmalu po rojstvu najameš varuško, da greš zvečer lahko ven: o a res, jaz pa nikamor nisem šla sama prvo leto. Se mi zdi, da je to čas, ko te otrok res najbolj rabi. Ampak fino zate, da tako brez problema zaupaš neznanki.
• Če je otrok star že več mesecev in ti še vedno nikamor nisi šla sama: ne pozabit, da si tudi ti prioriteta. Prazna vreča ne stoji pokonci!
• Če fantka oblečeš v modro in punčko v roza: saj je kjut, ampak te klišeji bi pa tudi lahko že počasi šli iz mode, a ni res?
• Če fantka/punčko oblečeš v nevtralne barve: pa pusti vendar otroku, da je, kar je! Fant je fant in punčka je punčka! Nič čudnega, da so ljudje totalno zmedeni, kdo sploh so!
• Če prvo leto z otrokom nikamor ne odpotuješ, ker se ti ob misli na letalsko pot z malim vreščečim teroristom po žilah spusti liter kortizola: ta pa res nima nobenega lajfa več.
• Če med porodniško z otrokom na veliko potuješ: to je pa mal sebično, a ni? Otrok vendarle potrebuje neko rutino. Jaz svojega ne bi nikoli izpostavljala takim naporom.
• Če otroku kupuješ pajace Stella McCartney Kids za 100+ evrov: za nekatere je otrok res samo modni dodatek …
• Če otroku kupuješ izključno oblačila iz druge roke, ki so zmuckana od konstantnega sušenja v sušilcu: a te nič ne skrbi, kaj si bodo mislili, ko bo šel/šla v vrtec?
• Če na instagramu objaviš fotke svojega otroka: kaj pa internetna varnost? Pa to, da ta otrok mogoče ne bo hotel imet virtualne prezence?
• Če na insta fotkah otrokov obraz prekriješ z emojijem #srček ali pa #sonček: ne vem, a ona misli, da je Kim Kardashian? Pa da kogarkoli dejansko zanima, kako izgleda njen otrok?
• Če prakticiraš nežno starševstvo: otrok rab starša, ne pa frenda. Če bo tako popustljiva, bo ta froc kmalu edini šefe v bajti.
• Če si stroga: ja Marija sveta no, otrok je otrok! Pust mu veselje!
• Če otrok gleda ipad/TV/telefon: kaj naj rečem, res žalostno, da živimo v takem svetu. Nekateri ljudje pač ne bi smeli imeti otrok.
• Če se otrok lahko igra samo z lesenimi palicami: te new age starši so res čez vsako mejo. Kot da digitalne vsebine ne morejo biti tudi poučne.

Četrtič: ko si ujeta v konfliktu otrok – kariera/skrb zase

• Če si nova mamica in imaš urejeno frizuro, mejkap in po možnosti celo nalakirane nohte: omg dobro izgledaš … (ton: sumničav, vprašujoč, potrebna je razlaga/opravičilo).
• Če si nova mamica in izgledaš, kot da te je povozil kombajn: joj ja, težko je hendlat vse nove obveznosti ane … (ton: pomilujoč, privoščljiv).
• Če se ti po porodu konkretno poznajo dodatni kilogrami: omg a si vidla XY, jaz sem jo komaj prepoznala! Res bi lahko začela počasi pazit nase, z vsakim mesecem ji bo samo težje.
• Če se ti po porodu odvečna teža ne pozna: lucky bitch, to je genetika – da ne omenjam, da je ta žena večkrat na fitnesu kakor pa z otrokom.
• Če rečeš, da ti je, odkar imaš otroka, težko usklajevati vse obveznosti: ammm, a si mogoče probala imet otroka v Gazi?
• Če rečeš, da si, odkar imaš otroka, srečna, in po možnosti fotke svojega izpolnjenega življenja objaviš tudi na instagramu: fejk, fejk, fejk.
• Če se, odkar sta postala starša, s partnerjem kregata bolj kot kdaj prej: nekateri mislijo, da jim bo podmladek rešil odnos. Potem je pa otrok lahko priročen izgovor za vse probleme!
• Če sta, odkar imata otroka, s partnerjem bolj povezana kot kdaj prej: a se onedva sploh pogovarjata? To, da se nikoli ne skregaš, tudi ni zdravo.
• Če se kljub otroku osredotočaš na svojo kariero in si pri tem celo uspešna: glumi neko supermtko, ampak meni se taki otroci smilijo. Otrok potrebuje mamo, ne pa napredovanj.
• Če se odločiš zaradi otroka pustiti službo: … tradwife.
• Če glede česarkoli potarnaš: problem vaše generacije je, da ste razvajeni in mislite, da vam bo vse prinešeno k riti. Odločitev za otroka pride s svojimi posledicami.
• Če si se v materinstvu našla in ti gredo stvari dobro od rok: no shit, da ji nič ne manjka, če sem pa slišala, da ji tašča kuha.
• Če verjameš, da ti lahko uspe furat materinstvo, kariero, hobije in svojo osebnost hkrati: lol bejba, na katerem planetu živiš?
• Če verjameš, da je tvojega individualnega življenja in zanimanj od takrat, ko si postala mama, konec: gre za stvar odločitve, što se mora, nije teško. Ne rabiš lastne sobe kot kakšna Virginia Woolf, ampak samo močno voljo. Also: a si mogoče depresivna!?

Za konec …

Inšpektorjem in inšpektoricam z inšpektorata za materinstvo se zahvaljujem za predano in ažurno delo. V imenu sebe in svojega otroka jih naprošam, da vsi po spisku odjebejo. Lp!

Ljubljana, 29. september 2025

Ajdi,

predvčerajšnjim sem zadnjič dojila (O. se je na lepem sam obrnil stran, hura, ena bitka manj zame) in se takoj naslednji večer spravila na Golovec. sopihajoč tek-pogovor med nama s P. je slučajno nanesel na mame (nisem jaz začela!): »ampak ona je prav ta tipična omejena mtka, ki se boji svobode in se počuti krivo, če gre od doma še kam razen v službo, ki živi za otroke in je nesrečna.« – »mogoče ji nič drugega ne preostane! a veš, kako težko je brez slabe vesti predat, da potomca zrihta nekdo drug? ne ker si ti blazno želiš nonstop brisat špinačo s triptrappa, ampak ker ti vsi okoli dajejo znake, da je to primarno tvoja naloga. in bognedaj, da je jedel špinačo drugi dan zapored in nisi pustila, da si jo sam nosi v usta.« seveda sem izhodišče vzela osebno, kako ga ne bi, otroka in moža sem malo prej prepustila usodi, jima za uro in pol, kolikor me ni bilo, skuhala večerjo, na vidno mesto pripravila O. svežo pižamo in se prepričala, da brez mene ne bo prikrajšan. nečesa pač.

ob vrnitvi domov je O. spal, K. pa počival na kavču. oba zadovoljna. vdihnila sem zmagoslavje, saj mi je uspelo doseči ideal: naenkrat sem užila svobodo in optimalno poskrbela za otroka. kot mama moraš uresničevati oboje. sebično je namreč prepogosto pohajati naokrog in dojenčka prepuščati ljudem izven jedrne družine, ki se zanj niso odločili. po drugi strani si pomilovanja vredna, če preveč čepiš doma, prilepljena na otroka, brez hobijev, brez ambicij, brez lajfa. prekleto zahtevno je ujeti ravnotežje pričakovanj, ker: prepogosto in preveč lahko pomenita marsikaj. poleg tega je v splošnem sprejeto, da ti človek, ki se je (v idealnih pogojih) s tabo odločil za otroka, pomaga. iz fraze sodeč najine dolžnosti niso enakovredne. nič čudnega, da se mi, ko ju pustim sama, nekje globoko v telesu, pod feminističnimi načeli in močno voljo, zbudi občutek, da mi oče najinega otroka dela uslugo.

edino v nosečnosti se nisem počutila komurkoli kaj dolžna. v situacijah in odnosih sem zasedla pozicijo izpolnjevalke svoje prvenstvene naloge. štirideset tednov sem bila polno upravičena do ležernega obstoja. popoldanska siesta – »kar privošči si, rabiš počitek«. vsakršna hrana ob vsakršni uri – »zdaj ješ za dva«. v obdobju izbočenega trebuha se je name zgrnilo mnogo opazk in nasvetov – blagozvočnih, neumnih in vse vmes. kar ne pomeni, da sem čutila, da družba pazi name. ne, ne, jaz sem bila samo posoda, inkubator, ki mora ali ne sme storiti tega in onega glede na dobrobit ploda. »proč od tiramisuja, pršuta, plesnivih sirov, sušija, biftka, lahko zastrupiš dojenčka« (da tudi sebe, je irelevantno). »s kolesom ste prišli na pregled! sploh veste, kako tvegano je za plod, če se kaj zgodi?« (razumem, zame prometne nesreče ne predstavljajo nevarnosti). opazke in nasveti se v nosečnosti šele dobro začnejo. vedno več jih je, medtem ko skrb za mamo v trenutku, ko je otrok izven nje, odpade.

pretiravam. skrb za mamo ostane, a je posredna (najprej se mi je zapisalo hinavska – tako se čuti). okolice ne zanima mamino počutje samo po sebi, temveč v povezavi z dojenčkom. saj veš, »srečna mama, srečen otrok« (happy wife, happy life je podobna farsa, v obeh pa se zrcali vsiljena odgovornost žensk za počutje ostalih članov skupnosti). v mojem primeru imperativ »sprosti se« še kar vztraja in je široko aplikativen, kadar je O. nemiren, neješč, nespeč, nesodelujoč … »ni čudno, če si pa ti nervozna.« aha, očitno je razploženje otroka odvisno od mojih čustev. super spoznanje za visoko senzitivno osebo.

pravila, kako materiniti, so res nepregledna – nešteto jih je in nenehno se spreminjajo. spreminjajo se s časom (obstaja meme, ki to učinkovito ponazori. vzporeja razrvano mamo danes, ki si dnevno zastavi tisoč vprašanj, če je karkoli naredila prav, z mamo sredi dvajsetega stoletja, pomirjeno in ponosno, ker si je na »je sit? ima streho nad glavo?« odgovorila pritrdilno) in prostorom (v podkastu Šala za starše sem mdr. izvedela, da se je pediater na Islandiji zgrozil ob ideji slovenske izseljenke, da bi dojenčku raztegovala kožico čez penis; tukaj je to ena glavnih boy mom zadolžitev). spreminjajo se tudi z razpoloženjem nadzornikov (kot si jih poimenovala), kar prinese obilo kontradiktornih napotkov. med področji ekspertize sta pri nas v ospredju oblačenje otroka in strogost vzgoje. »kje imaš kapo?!?« in naslednjič ob enakih vremenskih razmerah: »preveč si ga oblekla! a ne vidiš, da mu je vroče?« »ne more kar vsega dobit.« in v isti sapi »od malo cukra ga ne bo konec.« potem pa bodi sproščena.

obe opažava, da so nadzornice predvsem ženske – rojakinje mame z dobrimi nameni. iz neznanega razloga se čutijo poklicane, da komentirajo in korigirajo ne samo rokovanje z otrokom, ampak življenje druge ženske, ki je prav tako mama, nasploh. z distance lahko marsikaj opravičim z dobrimi nameni, kar ne spremeni dejstva, da so takšna pametovanja odveč. da ne bo pomote. ne pravim, da sta vzgoja in skrb za otroka izključno naša stvar, nasprotno, it takes a village. vasi bom brez zadržkov predala odgovornost za sina, ko bo v njeni domeni (komaj čakam igranja pri sosedih in počitnice pri starih starših!). a dokler je za to še premajhen, posegi (večinoma verbalni, doslej so O. namesto mene oblekle in nahranile samo tri osebe) niso v pomoč, nasprotno, soustvarjajo neviden represivni organ – inšpektorat za materinstvo (naziv on point!). utrjujejo zastareli imperativ, naj bo ženska, ki rodi, zgolj mati, ter jo tekom poslanstva na vsakem koraku opomnijo, da bi kot mati morala ravnati malo drugače. bolje.

in tako številne mame postanejo t. i. omejene in nesrečne mtke, ki živijo za svoje otroke. nič nenavadnega, saj je družba generacije mater potiskala v prav tak način življenja in si prizadevala, da bi vloga matere prerasla v celotno identiteto ženske. toda, se ti ne zdi, da, če kdaj, imamo zdaj možnost izbrati, v kolikšni meri nas bo materinstvo definiralo? če sploh. sprejemljivo se je odločiti za življenje brez otrok (pustimo ob strani, koliko zasliševanj in ugibanj to prinese za sabo), v kolikor pa jih imamo, lahko kot posameznice še zmeraj mislimo in počnemo, karkoli si dovolimo. in čeprav je materinstvo na začetku (in še kdaj vmes) vseobsegajoče (da ne rečem zadušljivo), se postopoma splača vrniti k sebi.

resda sem zdaj drugačna kot preden sem rodila, a ne v svojem bistvu. moji preživetveni mehanizmi se niso spremenili, le obuditi jih je treba. in pri tem ste ključne ženske, ki me ne samo vidite celostno, temveč me uspete izvleči iz cikla materinskih opravkov. hvala vama s P. še bom tekla, še bom pisala.