ALEKSANDER BREZLAN,
likovni ustvarjalec, grafični oblikovalec in likovni pedagog

»Prej kot te učenec premaga, bolje si opravil svoje delo«

Aleksander Brezlan je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na oddelku za vizualne komunikacije. Študijsko se je izpopolnjeval tudi v Essnu in Berlinu. Njegovo ustvarjalno delo zajema predvsem slikarstvo, ilustracijo in grafično oblikovanje, že 20 let pa deluje tudi kot pedagog in mentor. Več let je poučeval na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, trenutno pa poučuje na rodnem Štajerskem, kjer vodi oddelek za oblikovanje na šolskem centru Ptuj. Govorila sva o pomenu temeljnih vrednot, pretresala poglede na nove tehnologije ter likovno umetnost, mentorsko in pedagoško delo umeščala v kontekst sodobnega časa.

Tekst: Kaja Čelan
Foto: Aleksander Brezlan, osebni arhiv

Aleksander, kako razumete pojem nasledstvo v kontekstu poučevanja?

Zdi se mi zelo pomembno, da se bodoče generacije zavedajo določenih vrednot. Včasih bi lahko rekli, da gre za konservativne vrednote, a te temeljijo na nekih tradicijah ter preverjenih in ustaljenih teorijah, ki so bile osmišljene v praksi in imajo neko težo. Mlademu človeku so lahko temelj za neko nadaljnjo razmišljanje, pomagajo mu najti svojo vlogo v kontekstu sodobnega časa v povezavi z novimi oblikami medijev. Danes seveda govorimo o digitalnih medijih in umetni inteligenci, ki omogoča nove pristope in lažje zbiranje podatkov.

Nasledstvo odpira poti, ki jih prejšnje generacije niso imele, a so z vrednotami zanje postavile temelje. Ena takšnih vrednot je recimo pristnost – izhajanje iz lastnih izkušenj vzponov in padcev. Vsak padec je lahko tudi korak naprej. Če se danes mladi ustvarjalci prenehajo ozirati nazaj na te vrednote in jih ne ponotranjijo, lahko hitreje obupajo ali pa obratno, so prepričani, da je to, kar počnejo, sveto. Ne želim biti kritičen do posameznikov, ki verjamejo vase, a vendar je pomembno, da znamo objektivno pogledati na stvari in jih umestiti v širši družbeni in časovni okvir, v katerem so pojavijo.

Katere so smeri ali tradicije, o katerih mislite, da bi morale nadaljevati pot iz generacije v generacijo?

To vprašanje si večkrat postavljam sam, zanimalo me je tudi, kako nanj odgovoriti v dialogu z mladimi, torej našimi nasledniki. Po informacijah, ki sem jih imel možnost pridobiti skozi diskusije z njimi, sem bil pozitivno presenečen. Danes imamo pogosto občutek, da mladi strmijo samo v zaslone in obstajajo samo znotraj teh interaktivnih okolij, ki povzročajo odtujenost od družbe, vsakdana, zgodovine … Pa ni tako. Presenečen sem bil, ko so izpostavili, da je tisto, kar naj bi po njihovem mnenju šlo iz generacije v generacijo, v prvi vrsti pomen vrednot. Izpostavljajo poštenost, odgovornost do dela, spoštovanje do narave in kulturne dediščine in predvsem prijateljstvo. Zanj mladi pravijo, da jim zelo veliko pomeni. Živijo s težnjo po prijateljstvu, čeprav odrasli pogosto zmotno mislimo, da se njegovega pomena več ne zavedajo.

Kaj pa poznavanje lastnih korenin, je po vašem mnenju to pomembno?

Menim, da človeka njegov izvor že po naravi determinira. Nekako določa našo pot, naše razmišljanje, nas kot osebnosti. To pa seveda lahko zaznamuje človeka tudi kot ustvarjalca, njegovo ustvarjalno pot. Tega se nikakor ne da zanikati. Poznavanje lastnih korenin je lahko vir navdiha, inspiracije, samorefleksije. Vidim, da bi to lahko bila tudi kdaj podpora izgubljenosti v svetu, če se zavedaš točke, iz katere izviraš, saj je to edina oblika potovanja, kamor se lahko vedno znova tudi vrneš.

Ste se kdaj kot umetnik ali pedagog soočili z občutkom konflikta med tradicijo in inovacijo?

Tega konflikta nimam, ga ne čutim. Mislim, da ta konflikt obstaja, če človek ne premore dovolj širine ali ne pogleda na stvari skozi različne prizme. Po mojem mnenju se lahko tradicija in inovacija kvečjemu dopolnjujeta. Dejstvo pa je, da npr. nove tehnologije omogočajo bistveno hitrejši dostop do informacij. Vsekakor sem pristaš tega, da se človek mora naučiti misliti in iskati s svojo glavo. Ne potrebujemo umetne inteligence, da bo mislila namesto nas. To je tudi vodilo ali priporočilo, ki ga želim predati mladim. Želim jih posvariti, naj ne bodo prehitro navdušeni nad vsemi pomagali, ki mislijo namesto njih, ker jih to lahko odvrača od njihove izvorne, čiste misli in lastne pameti. Vidim, da zaradi pomoči teh orodjih včasih celo niso sproščeni in ne morejo zares stisniti iz sebe tistega, kar bi lahko, če te tehnologije ne bi obstajale.

Kje v kontekstu ohranjanja naklonjenosti umetnosti in prej izpostavljenih vrednot vidite vlogo šolskega sistema? Ali kdaj vzpostavlja preveč rigidne vzorce?

Sem velik podpornik šole in izobraževanja ljudi nasploh. Človek se mora nenehno učiti. Spodbujam tudi samoizobraževanje, radovednost, navdušenje nad svetom, potovanji, raziskovanje sveta in v tem kontekstu tudi sebe. Šola vedno ponuja mentorja. Mentor pa je tisti človek, ki ga po mojem mnenju ne more nadomestiti nobeno orodje ali tehnologija. Le človek lahko zares navdušuje, motivira in je vedno v konfrontaciji z drugim, tudi v obliki pristnega sočutja. Če dam primer: učitelji imamo licenco za ocenjevanje, hkrati pa moramo tudi kot ljudje znati oceniti posameznika skozi različne komponente, ki so izven rigidnih sistemov ali učnih načrtov. Znotraj tega je prostor za vzpostavitev dialoga, kjer lahko kot mentor razvijaš individualnost. To je tudi oblika dela znotraj poučevanja umetniških praks.

V srednji šoli poučujete že 20 let. Kaj se vam zdi v okviru pedagoškega dela največji izziv?

Moj največji izziv je, kako se v času masovne produkcije in vseh možnih orodij, ki lahko postorijo marsikaj namesto nas, ne oddaljiti od sebe. Izziv je navdušiti naše naslednike nad tem izvorom, nad primarnim, preprostim. Da tudi v majhnih stvareh vidijo smisel, da sledijo sanjam, ki se jih ne da uokviriti. Želim si, da bi si vsak privoščil sanje in jim sledil in pri tem dal vse od sebe. Predvsem pa želim, da bi mislili s svojo glavo. Pedagoški izziv je, kako dati iztočnico za kritično razmišljanje in odnos do učenja v kontekstu novih praks.

Se ti izzivi skozi leta in različne generacije dijakov spreminjajo?

Generacije se ne spreminjajo spet tako zelo. Poučujem v umetniški stroki, mladi so tukaj zelo navdušeni, če le dobijo priložnost dobiti to vrsto izobraževanja. Opažam pa, da mediji in splošna kulturna klima umetniškemu sistemu še zmeraj dajejo negativno konotacijo. To mladim lahko jemlje motivacijo in jim povzroča apatijo. Čeprav naj bi umetnost imela možnost svobode govora, velikokrat vidimo, da to ni tako, kar sem kot ustvarjalec pogosto opažal tudi sam. To lahko zavira svobodo duha.

Ali je kdo še posebej zaznamoval vašo poklicno pot? Se vam je v dvajsetih letih poučevanja kakšna anekdota zasidrala v spomin?

Na tem mestu bi izpostavil svojega nekdanjega profesorja, kasneje strokovnega sodelavca,

kolega in danes prijatelja Blaža De Glerie. Trenutki, preživeti z njim, so bili vselej edinstveni in

nepozabni. Anekdot in absurdnih situacij pa je v našem poklicu nešteto, temu bi lahko

posvetil posebno poglavje (smeh).

Zaradi novih tehnologij se že razvijajo nove smeri umetnosti. Kako gledate na to? Je digitalna umetnost legitimen naslednik klasičnih umetniških praks ali gre bolj za nek vzporeden tok?

To je neke vrste tranzit. Po eni strani so tukaj družbena omrežja, digitalni mediji, po drugi strani pa institucionalni temelji, kot so galerije, muzeji, ki diktirajo, kaj je trenutno aktualno ali vredno pozornosti. Tu so lahko v ozadju ekonomski interesi in tudi ideologije institucij. Na dolgi rok pa marsikaj ne zdrži, saj se človek/ustvarjalec na koncu najpogosteje vrne k svojemu izvoru in začne ustvarjati tako, kot želi in kakor želi.

Umetnost skozi zgodovino pomaga graditi kolektivni spomin. Ali ima v času hipno minljivih podob umetnost še možnost ustvariti kaj brezčasnega?

Zagotovo. Dejstvo je, da vrhunci likovne umetnosti so obstajali in bodo. Umetnost bo vedno pričevalec časa, kulture in civilizacije. Ob ideji nasledstva pomislim na tiste ustvarjalce, ki so znali in znajo sprejeti izziv, ki se znajo navdušiti nad stvarmi in želijo biti pri svojem delu boljši, so drzni in si upajo iti drugam ali poseči čez okvirje. Torej se izraziti, ne glede na to, kakšen bo davek ali cena tega.

Poleg pedagoškega dela tudi sami delujete kot likovni ustvarjalec in grafični oblikovalec. Kako se obe plati vašega dela dopolnjujeta?

Vedno gre za prepletanje znanj. Imam bogate izkušnje, ki jih lahko delim z mladimi na vseh nivojih likovnega izražanja, na vseh frontah, z vsemi možnimi vzponi in padci (smeh). Biti pedagog je privilegij, saj lahko praktična in teoretska znanja prepletaš in preigravaš.

Za konec me zanima še, kakšno zapuščino želite vi pustiti učencem? Pravijo, da je mentor odličen takrat, ko ga učenec prekosi …

Uživam v tem, da lahko širim zanos pri delu, veselje in navdušenje. In res je: prej kot te učenec premaga, bolje si opravil svoje delo. Takrat lahko tudi sam preidem nazaj v vlogo učenca, saj se ne nazadnje zares rad učim.