DAŠA PERME JURJAVČIČ,

prevajalka in urednica

»Materinščina je temelj naše identitete«

Včasih se zgodi, da berem prevedeno delo in do zadnje strani ne pomislim, da v roki ne držim izvirnika. Takrat hitro prelistam do kolofona, poiščem ime prevajalca_ke in si ga zapomnim za vedno. Daša Perme Jurjavčič, zdaj urednica pri Mladinski knjigi, je ena takšnih. V materinščino je prevedla širok nabor del, med drugim prvi roman Elene Ferrante Nadležna ljubezen, roman o razhodu V ljubezni je pač tako Dolly Alderton, zadnji del Backmanove trilogije o mestu medvedov Zmagovalci, božično ljubezensko zgodbo Nekega decembrskega dne Josie Silver in ljubezenski roman Prodajalnica sanj Jojo Moyes. Za prevod nadaljevanke Genialna prijateljica je leta 2022 prejela stanovsko nagrado Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev. V pogovoru mi je zaupala, kako se je vživela v svet Elene Ferrante, kako je prevajati skoraj 800-stranski roman in zakaj je pomembno, da beremo v materinščini.

Tekst: Zala Kralj

Foto: Daša Perme Jurjavčič, osebni arhiv

Na mojih knjižnih policah sedi kar nekaj vaših prevodov. V slovenščini ste k meni med drugim pripeljali božično ljubezensko zgodbo, tretji del švedske trilogije o hokejski ekipi in zdaj že tri romane Elene Ferrante. Vaš prevajalski opus je obsežen in raznolik. Vam prehajanje med zvrstmi in jeziki izvirnikov pomaga ohranjati svežino pri delu?

Najprej naj izrazim veselje in hvaležnost nad tem, da imam zvesto bralko. Zelo sem vesela, ko vidim, da mladi še berejo in predvsem, da jim ni vseeno, kako je besedilo napisano oz. prevedeno. Zdaj pa še odgovor: prehajanje med zvrstmi je pri delu prevajanja vsekakor dobrodošlo – vsaj po mojem mnenju (in meni tako ustreza). Zdi se mi, da bi se sicer prehitro privadila na cono udobja, ki bi me omejevala. Prevajanje različnih zvrsti je koristen izziv, saj od prevajalca zahteva več prožnosti in razmisleka, ga bogati ter preizkuša  njegovo iznajdljivost in prilagodljivost.

Vseeno opažam, da ste v zadnjih letih prevedli več del italijanskih avtoric, ki jih povezujejo udarne življenjske izkušnje mlajših in starejših žensk. Ciljam predvsem na tri romane Elene Ferrante, roman Giulie Caminito Voda v jezeru ni nikoli sladka in svež prevod romana Prekleta Beatrice Salvioni. Se v tovrstnih zgodbah še posebej najdete ali je zgolj naključje, da ste v slovenščino prenesli dela s podobnim vzdušjem?

Pravzaprav je preplet obojega: začelo se je s ponudbo za prevod dela Zlagano življenje odraslih Elene Ferrante, ki sem jo sprejela z veseljem, a tudi s strahom in precejšnjim občutkom odgovornosti. Ugotovila sem, da mi tovrstne zgodbe ležijo, zlasti če so predstavljene tako živo in resnično, kot zna to narediti Ferrante. V teh besedilih sem se našla in tako so prišle še druge, podobne ponudbe, ki sem jih tudi z veseljem sprejela. Rada imam zgodbe o ženskah, ki prestopajo meje in razbijajo tabuje. Poleg tega pa mi je italijanska kultura precej blizu, saj sem odraščala na obali in sem z italijanskim jezikom in italijansko kulturo živela že od malih nog.

Se prevajanja romanov, kot je Nadležna ljubezen, lotite kako drugače od prevajanja tistih del, na katere mnogokrat gledamo zviška in jih označimo za poletno branje?

Ja, zlahka se ujamemo v past, da bomo »poletno branje« prevedli mimogrede, tako rekoč z levo roko, a če se prevajanja lotimo s tako miselnostjo, smo lahko bolj površni in mimogrede naredimo kakšno napako. Včasih tudi tako prevajanje zahteva razmislek in iznajdljivost. Kljub zvrsti se je treba potruditi in besedilo čim bolje približati slovenskim bralcem, tudi s tekočim in karseda ustreznim prevodom.

Roman Zmagovalci, tretji del Backmanove trilogije o mestu medvedov, je obsežno delo, ki ste ga prevajali iz angleščine, čeprav je izvirnik švedski. Se proces prevajanja skoraj 800-stranskega romana zelo razlikuje od prevajanja krajših del?

Proces prevajanja tako obsežnega romana je vsekakor zalogaj, ki zahteva tudi nekaj discipline in organizacije, da stvar spelješ do konca v določenem roku. Ker je roman obsežen in se zna zgoditi, da imaš med prevajanjem daljše premore zaradi drugih projektov, je zelo koristno, da si sproti sestavljaš slovarček (kako si prevedel kakšen izraz, ki se večkrat pojavlja, kako si rešil kakšno prevajalsko zagato, ki se morebiti pojavi še v nadaljevanju itd.) in si sproti delaš take in drugačne zapiske ter opombe. Tako delo lažje teče in ti ni treba vedno znova prebirati besedila, da bi se spomnil, kaj se je dogajalo in kako si kaj rešil. Pravzaprav si z glosarčki in opombami pomagam tudi pri prevajanju krajših del, saj tako skrbim za doslednost, so pa pri obsežnejših romanih nujno potrebno orodje.

Kako pa izgleda prevajanje, ko izhajate iz prevoda?

Prevajanje Backmanovega romana se mi ni zdelo zahtevno le zaradi razlogov, navedenih v prejšnjem odgovoru. Prevajanje prevoda zahteva precejšnjo pozornost in pazljivost, saj se še lažje kaj izgubi s prevodom. Priznati moram, da je lahko tudi precej zamudnejše in napornejše. Ker se mi je angleški prevod na trenutke zazdel nezanesljiv (kritika ne leti na prevajalca; mislim le, da je moral prevod opraviti precej hitro in se je to mestoma tudi poznalo), ne povsem razumljiv ali natančen, sem si pomagala z izvirnikom in nemškim prevodom ter tako poskušala čim bolje zajeti bistvo. To sicer ni nič takega, marsikateri prevajalec si pri prevajanju pomaga s prevodi iz drugih jezikov, ki jih obvlada. Pri razumevanju švedskega izvirnika sem si pomagala s spletnimi prevajalniki, moram pa – v luči vse pogostejših razprav o uporabi umetne inteligence – poudariti, da so ti lahko za prevajalca dobrodošel pripomoček oz. orodje pri delu, nikakor pa ne morejo nadomestiti prevajalčevega dela. To zagotovo velja vsaj pri prevajanju literature in podnapisov. Backman je sicer precejšen izziv, predvsem zaradi občasnega humornega pisanja, pa tudi ker skozi precejšen del besedila pogosto rad »prikriva« spol katerega od likov, da bralce preseneti. Pri slovenščini to zahteva precej iznajdljivosti in možganske telovadbe.

Omenili ste, da vam je bistveno, da se vas v prevodu čim manj opazi. Ko ste prevzeli prevajanje romanov Elene Ferrante, ste želeli, da bralci ne bi opazili prehoda k novi prevajalki. Zakaj in kako ste dosegli, da ste se slogovno dovolj približali svoji predhodnici in se kot prevajalka s tem pomaknili v ozadje?

Predvsem je pomagalo, da sem prebrala vsa dotlej prevedena dela Elene Ferrante. Pri prevajanju sem bila morda na začetku malce v krču zaradi občutka, da moram zadevo čim bolje izpeljati, nato pa sem nekako naravno prešla na sproščeno delo, vživela sem se v slog in svet Elene Ferrante in delo je lepo steklo. Težko ocenim, koliko sem se zares približala prejšnjim prevodom, toda po odzivih bralcev sklepam, da so zadovoljni, kar pa mi pravzaprav tudi največ pomeni.

Pri prevajanju romana Zlagano življenje odraslih ste bili posebej pozorni, da ste imena ulic ohranili v izvirniku, da lahko ljubitelji Elene Ferrante in njenih romanov lažje raziskujemo ulice Neaplja. Imate med delom ves čas v mislih, kako lahko zgodbo še dodatno približate bralcu?

Pri prevajanju večkrat razmišljam o bralcu; sprašujem se, kdo je ciljna publika ter ali sem določene izraze in rešitve dovolj razumljivo prevedla oz. prenesla v naše okolje, da bralcem ne bo moteče. Poudariti moram, da so prevajalcem pri tem v veliko pomoč uredniki in lektorji – če nekaj zmoti njih, bo skoraj zagotovo zmotilo tudi bralce. Njihovo znanje in predlogi so zato pri delu prevajalca izjemno dobrodošli.

V tej številki revije posvečamo posebno pozornost tematiki nasledstva. Kako vidite vlogo prevajalke kot posrednice kulturne in jezikovne dediščine v ciljni jezik in kulturo?

Prevajalci imamo pri tem brez dvoma izjemno pomembno in večplastno vlogo, saj nismo le jezikovni, temveč tudi kulturni posredniki. Lahko bi rekli, da smo most med dvema svetovoma, saj lahko bralcem predstavimo drugačne kulture, ljudstva, miselnosti … in s tem morda malce razbijamo stereotipe.    

Ko prevajate tuja dela v slovenščino, pri življenju ohranjate materinščino in s tem ustvarjate pomembno kulturno dediščino. Zakaj je pomembno, da beremo v maternem jeziku in skrbimo, da naš jezik ne izumre?

Materinščina je temelj naše identitete – v njej mislimo, čutimo, spoznavamo svet, se z njim sporazumevamo … Pomemben dejavnik pri ohranjanju materinščine sta vsekakor pisanje in branje v lastnem jeziku. Zdi se mi zelo pomembno, da se pomen branja poudarja že v otroštvu, da otroke spodbujamo k branju, saj jim to bogati besedni zaklad ter jim pomaga razvijati kritično razmišljanje in razumevanje daljših besedil. Tako postavimo dobre temelje za šolska in odrasla leta. Tudi zato ima pri mladinski literaturi izjemen pomen kakovosten prevod, ki je usmerjen k ciljni publiki. Skrb za ohranjanje jezika je obenem tudi skrb za ohranjanje narodne identitete.

Zanimiva mi je vaša misel, da so prevajalci kot »neizpolnjeni pisatelji«, ker znajo dobro pisati, ampak ne vedo, kaj bi pisali, zato prevajajo dela drugih avtorjev. Ste želeli kdaj postati pisateljica ali ste se zmeraj našli v tem, da slovenskim bralcem na police v materinščini ponesete tuje zgodbe, ki se vas dotaknejo?

Tole sem sicer izjavila napol v šali. To bi veljalo bolj zame, zato upam, da me bralci niso vzeli preresno. Marsikateri pisatelj ali pesnik je namreč tudi prevajalec (ali bi morali reči, da je marsikateri prevajalec tudi pisatelj ali pesnik?). Sicer pa, ja, mislim, da sem se kdaj pa kdaj poigravala z mislijo, kako bi bilo napisati knjigo, razmišljala sem tudi o pisanju knjig za otroke. Toda zdi se mi, da je pisateljev danes resnično veliko in moraš biti izjemen in nadarjen, da izstopaš in napišeš dobro knjigo – sebe pa v tem nekako ne vidim. Zaenkrat raje ostanem pri prevajanju, saj se znam precej dobro vživeti v tuje zgodbe (včasih še preveč) in jih zelo rada prenašam v materinščino.