Grajenje prostora svobode

Anja Zag Golob je urednica in voditeljica največje stripovske založbe v državi. VigeVageKnjige je dvanajstletna založba, ki se posveča izdajanju stripov za otroke ter risoromanov za mlade odrasle in odrasle. Pred kratkim so odprli dve knjigarni, Mariborko v Mariboru in Šišklo v Ljubljani.

 Če bi bile VVK risoroman: v kateri žanr bi ga umestila?

Ravno danes prihajajo rezultati razpisa za JAK za letošnje leto, tako da bi bil danes kar grozljivka, ker ne vemo, kako se bo izšlo (smeh). Sicer pa kak pasijon v stripu, z različnimi postajami. Eni deli bi bili naravnost romantični, drugi pa bi se odvijali tik pred križanjem. Kar huda scena. Bila bi grozljivka s hudimi cliffhangerji (pripovedni prijem, kjer napetost ustvari vratolomna situacija na koncu dela, op.a.), ko se je zdelo, da to morda ne bo šlo skozi. Neka romantična komedija to ni.

Kakšni so bili začetki VVK? Kako se človek loti snovanja svoje lastne založbe?

O založbi smo začeli razmišljati leta 2012, uradno smo se registrirali oktobra 2013. Prva knjiga je izšla leta 2015. Dolgo je trajalo, da smo sploh začeli delati. Ko smo začeli izdajati knjige, smo morali vložiti lastna sredstva. Leta 2018 smo prvič dobili sofinanciranje za tri knjige, prej pa smo vse delali sami, z lastnimi sredstvi. Vse, kar smo zaslužili, smo vložili nazaj. Vsa tista leta smo delali zastonj. Zunanjim sodelavcem smo zato lahko plačevali zelo simbolične honorarje. To je razlog, da se v Sloveniji ustanovi tako malo založb. Če nisi na primer študentska založba (Litera, Goga, Beletrina), je v današnjem času skoraj nemogoče zasnovati svojo založbo. Po nas je nastala samo še ena taka večja (čeprav je mikrozaložba) – No! Press.

Težko je prejeti zagonska sredstva. Najprej moraš več let zapored dokazovati, da je založba zmožna na leto izdati določeno število knjig – da ne gre za muho enodnevnico, ampak ima založba vsaj srednjeročni, če ne dolgoročni načrt. Komaj takrat se lahko kvalificiraš za tisto prvo sofinanciranje, ki ne pokrije niti vseh produkcijskih stroškov za knjigo, kaj šele distribucijo in kaj več. Nam je uspelo še kar hitro. Dvanajst let je kar kratka doba od začetka do tega, da imamo zdaj štiri redno zaposlene, dve knjigarni in pisarno. Težko si predstavljam, da bi lahko kako pohitrili ta postopek glede na sredstva, ki smo jih imeli na začetku. Nismo mogli pričakovati, da bomo prvo leto izdali tri knjige, drugo leto šest, tretje devet in tako dalje. Nastopilo je tudi leto, ko smo izdali samo tri knjige, ker nismo zmogli več. Zdaj v povprečju izdamo med dvanajst in štirinajst knjig. Naš cilj je razviti založbo, pri kateri bi izšlo do dvajset knjig na leto, kar bi seveda vključevalo tudi nekatere ponatise, ker nekatere številke v serijah kar hitro poidejo. Letos smo ob izidu petega dela serije Q-R-T na primer ponatisnili še prvi del.

Zakaj strip in risoroman?

V tej zvrsti se dobro počutimo. Odločitev za eno literarno zvrst je bila zavestna. Strip vidimo kot nadžanr, kot enakovredno literarno zvrst. Slovenska realnost žal ni taka – stripov se še vedno drži kup nekih predsodkov, zoper katere aktivno delamo. Edini način, da jih presežemo, je izobraževanje. Lani smo zato izvedli strokovno delavnico za knjižničarke in knjižničarje v osrednjih območnih knjižnicah. Odziv je bil zelo dober. Zdaj načrtujemo podobno delavnico za učiteljice, učitelje in šolske knjižnice. Tretja faza pa je izobrazba splošne javnosti.

Zdelo se nam je, da se je ta zvrst v zadnjih letih že samo v Evropi eksponentno razvila in da ima toliko podzvrsti, da je težko imeti pregled nad vsemi izdajami. Od najbolj eksperimentalnih del do največjega mainstreama. Tudi znotraj zvrsti opažam valovanje tem in načinov. Zelo zanimivo je spremljati razvoj. V Sloveniji smo v zaostanku, ker nas je malo in ker je tukaj težko prodajati te knjige. Veliko ljudi misli, da bi morali biti stripi in risoromani res poceni.

Kako bi poslanstvo VVK opisala petletnemu otroku?

Saj včasih pride v knjigarno kak petletni otrok, ki vpraša, »kaj pa vi delate,« tako da imam že prakso. Da lahko ljudje berejo knjige, morajo obstajati založbe, da lahko te knjige izdajajo. To že nekaterim odraslim ni jasno – da ni dovolj, da si knjige samo izposojamo v knjižnici. Knjižnice so krasne, super je, da si knjige izposojamo in jih beremo, ampak je včasih treba kakšno tudi kupiti, ker sicer jih ne moremo izdajati, da bi potem lahko bile v knjižnici.

Otroci, ki obiščejo našo knjigarno, praviloma že poznajo knjige, ki jih imamo na policah, in se tako učim, kaj jim je bolj všeč in kaj manj. Ko smo se odločili, da bi imeli založbo, smo si želeli izdajati stripe, ker so nam super in je to oblika knjige, ki je zelo prilagojena današnjemu času – temelji na napisanem in narisanem. To dvoje ni samo seštevek, ampak daje neki presežek. Obstajajo stripi, ki nimajo nič besed, in takšni, ki jih imajo ogromno. Otrokom v knjigarni to pokažem. Pokažem jim stripe brez glavnega junaka in delo, v katerih je glavni junak dogajalni prostor (npr. Tukaj Richarda McGuirja). In potem po navadi rečejo »aja, okej, a mate kaj za mene?«

Kakšno mora biti delo, da se ga pri VVK odločite (prevesti in) izdati?

Delo mora biti kvalitetno. Imamo dve pravili oziroma vprašanji, ki si ju zastavimo, preden se odločimo izdati neko knjigo: ali bi to knjigo želeli imeti doma in ali bomo to knjigo z veseljem prodajali in v celoti stali za njo?

Kakšen mora biti človek, da se ga pri VVK odločite sprejeti medse?

Pri tem vedno obstaja neko tveganje – tudi z nami človek v bistvu tvega. Fino je, če razume logiko poštenega sobivanja, solidarnosti in horizontalnega dela, kjer prevzameš odgovornost za svoje delo in delaš v skladu z dogovorom. Da spoštuje roke in proces dela. In da je oseba sposobna iti na pivo in se imeti fino. Držimo se pravila work hard, party hard.

Kako je odpreti dve knjigarni? Kaj so stvari, ki jih ne veš, preden odpreš svojo knjigarno?

Ludo i nezaboravno. Čeprav ni enostavno. To narediš, ker ne moreš drugače. To naredi nekdo, ki je nepoboljšljivo naiven in želi verjeti, da je tak svet mogoč. Cilj knjigarne je, da bi bila na nuli. Če to sprejmeš, je lažje. Vidi se, da je v Ljubljani večja kupna moč in da je bolj samoumevno, da je tam knjigarna. V Mariboru je težje začeti, mesto je bolj nezaupljivo, vendar ko enkrat skleneš prijateljstva, ta ostanejo za vedno. Ko te spustijo v srce, lahko tam ostaneš. V čast nam je, da ljudje obiščejo knjigarno. Imamo bazo ljudi, ki razumejo, zakaj je pomembno, da knjigarna tu obstaja.

Vaša knjigarna v Mariboru ima relativno majhno površino, čeprav je največja knjigarna na Koroški 6. Katere knjige si zaslužijo mesto na njenih policah?

Smo prostorsko omejeni, zato smo določili neki izbor knjig, ki ga dojemamo kot srce knjigarne. Najdejo se vse literarne zvrsti, razen fotografskih monografij, ker zanje žal ni dovolj prostora. Delamo z malimi in mikrozaložbami. Znotraj tega se najde ogromno dobre literature in ker vsega ne moremo imeti, poskušamo izbirati po istem ključu kot pri izidih založbe: kaj bi imeli doma, katera dela so relevantna in nujna za prebrati, katere knjige bi ljudje morali imeti na domačih policah. Zato prodajamo tudi vso možno periodiko, da bi bili ljudje na tekočem, ker se najdejo zelo pomembne stvari o družbi, razprave, eseji, kolumne, ki jih je nujno treba brati. Prisegamo na to, da moramo imeti klasiko. Imamo tudi veliko klasične filozofije Slovenske matice, čeprav vemo, da se to ne bo prodalo z danes na jutri, ampak je pomembno, da je v knjigarni. V srcu knjigarne je poezija. Trudimo se dobiti vse, kar lahko, in to poskusimo spraviti na police. Trenutno se v knjigarni nahaja več kot tisoč naslovov. Pravkar smo naročili štiri dodatne police, da bomo imeli več prostora, ker ga zmanjkuje.

Obstaja knjiga, ki je res odločilno vplivala na življenje VVK?

Prva knjiga, ki smo jo izdali – Peščeni grad Frederika Peetersa in Pierra Oscarja Lévyja. Mogoče niti ni nič posebnega, ni imela posebej dobrih kritik, nam pa je odprla svet. Bila je dokaz, da je mogoče. Da lahko prideš od ideje do točke, ko v rokah držiš knjigo. En izvod te knjige imamo razstavljen na vhodu v Šišklo, kjer je tudi sedež založbe, kot nekak opomnik. Druga takšna knjiga je Brodeckovo poročilo Manuja Larceneta. To je prva knjiga z izjemno zahtevno in drago produkcijo (trde platnice, knjiga je zelo obsežna). Bila je tudi razprodana, izšla je v majhni nakladi. Včasih vidim, da se na Bolhi za drag denar prodaja kak star izvod (smeh). To je knjiga, ki je pokazala, da lahko spravimo skozi tudi luksuzne izdaje, če imamo izdelan načrt. Nanjo smo zelo ponosni tudi s formalnega, produkcijskega vidika.

V vaših knjigarnah se ves čas kaj dogaja. Kako vam to uspeva in od kod želja po ustvarjanju skupnosti, ki jo veže vaša založba in njeni dve knjigarni?

Dogodki so nujni. Tudi s formalnega vidika so nujni, ker so pogoj, da se lahko knjigarna prijavlja na razpise. Država in nekatere občine so sprevidele, da so dogodki v knjigarnah način distribucije in prodaje knjig, in to podpirajo tudi finančno. Nam je pomembno, da tudi pri dogodkih vztrajamo pri nekih nišah, zato ne vabimo tistih najbolj znanih avtorjev in nam sofinanciranje veliko pomeni. Knjigarna je skupnostni prostor, tudi če je v našem lastništvu, in lahko v tem okviru deluje le, če jo ljudje prepoznajo kot skupnostni prostor. Zato jim je treba omogočiti, da se v njej dogaja še kaj drugega kot zgolj nakup in prodaja knjig.

Branje knjig je veliko več od tega – je druženje, debata, grajenje prostora svobode, kjer bodo ljudje lahko imeli različna mnenja, kjer bodo lahko izrazili svoje misli in jih argumentirali. To gradi skupnost. Prirejamo razne dogodke – od literarnih večerov, pogovorov o knjigah, manjših koncertov, do tečaja štrikanja, krpanja lukenj na nogavicah in bralnih večerov, kjer pesnice in pesniki 45 minut berejo brez prekinitve. V Ljubljani prirejamo mesečni pub kviz, ki je zapolnjen za tri mesece vnaprej. Vse je namenjeno istemu cilju: da bi se ljudje srečali, se pogovarjali in uživali ob knjigah.

Pred dvema letoma je vaša založba praznovala deseto obletnico. Če bi naju časovni stroj ponesel skozi to obdobje, na katerih postajah bi se ustavili in kaj se je na njih zgodilo?

Ustavili bi se na prvem sestanku leta 2012 na nabrežju Ljubljanice. Tam smo sedeli in se pogovarjali o ideji založbe. Naslednja postaja je oktober 2013, ko smo se registrirali, ker so stvari postale resne in smo dobili formalne papirje. Ko nam je Kaja Avberšek oblikovala prvi pečat in logotip. Ko ga je Črt Mate prenovil. Ko je Alenka Vesenjak z nami za STA izvedla naš prvi intervju. To nam je ogromno pomenilo, ker nas takrat nihče ni poznal. Ko smo prišli tako daleč, da smo lahko zaposlili prvega človeka, je bil razlog za piknik. Ko smo prvič dobili evropska sredstva – točno vem, kje sem bila, kje sem sedela. Prvi žur Veličastnih, to je bilo tudi super. Veličastni so bralke in bralci, ki se zavežejo, da bodo kupili vse knjige v letniku, in prvi prejmejo nove izide. Zanje se ob začetku naslednjega leta priredi zabava. Koncert presenečenja, kviz in večerja. Ko nam je hudo, se spomnimo na Veličastne in nam je lažje. To so ljudje, ki so založbi zaupali, skočili na glavo z nami in rekli »mi bomo to podpirali«.

Kaj je za voditeljico založbe šivalni pribor v škatli za piškote in kaj je tisto, kar te pri tem delu najbolj razveseljuje?

Šivalni pribor v škatli za piškote so zame vsekakor organizatorji in organizacija Slovenskega knjižnega sejma. To je narobe s toliko vidikov. Ne bi smelo biti na tak način narejeno in skomunicirano in ne bi smelo biti dopuščeno, da ti ljudje tako komunicirajo z nami. To mi je eno večjih razočaranj na založniškem in knjigotrškem področju v Sloveniji. Najboljšo plat založništva pa dojemam skozi svojo starost. Ko pogledam nazaj, lahko rečem, da časa nisem vrgla stran. Ker delam stvari, ki obogatijo življenje ljudi – trdno verjamem, da knjige to so in branje to je. S tega vidika je to delo samo darilo.

6 vprašanj za Anjo Zag Golob

1. Nasvet, ki bi ga dala nekomu, ki šele začenja svojo podjetniško pot … samo hrabro. Try again, fail again, fail better (Beckett).
2. Neuspeh, za katerega sem hvaležna, da se mi je zgodil … ko prvič nismo dobili evropskih sredstev. Bilo je težko in boleče, počutila sem se povsem nemočno, ampak sem videla, da ni smiselno odnehati.
3. Želim si, da bi bilo v Sloveniji … več razumne civilne družbe in manj neumnosti.
4. Knjiga, ki bi jo priporočila vsem … je Blast (trilogija). Če bi me nekdo vprašal, kaj je risoroman, bi jim pokazala Blast.
5. Film, ki bi ga priporočila vsem … raje bi priporočila režiserja – Kieślowski. Njegovi filmi bodo oplemenitili vsako življenje.
6. Podkast, ki bi ga priporočila vsem … v obliki podkastov poslušam oddaje, kot so na primer Izštekani. Tudi če ne poznam izvajalca, poslušam vsako epizodo. Najraje na letalu, ker mi olajša pot. Enkrat je letalo zamujalo štiri ure in sem stokrat poslušala Mežkovo Ajda pa znova cveti.

Piše: Zala Kralj

Foto: Boštjan Lah