Jalovi poskusi

Piše: Katarina Gomboc Čeh

Uveljavljene (in včasih uveljavljajoče se) pisatelje pogosto vprašajo, kaj bi svetovali mladim, ki si utirajo pisateljsko pot. Spominjam se, ko so to vprašanje v nekem davnem napol intervjuju, napol vprašalniku, potem ko sem izdala pesniški prvenec, zastavili meni. Odgovorila sem nekaj precej nepresenetljivega: naj veliko berejo, najdejo ravnovesje med samokritiko in samopoveličevanjem ter hodijo po svetu z odprtimi očmi in ušesi (pravzaprav kar smiseln nasvet). Nasveti zrelejših piscev mlajšim se mi sicer ne zdijo banalni, po navadi so simpatični in uporabni, in ko sem junija v Delu prebrala nasvete avtorjev nominiranih romanov iz kresniške peterice, so se mi zdeli dobri.

Sama se zdaj, po skoraj desetletju, odkar zavzeto pišem, nagibam k nasvetu, ki gre tako: »Pravil ni, odkrij jih sam.« Kajti pravil res ni. Zdi se, kot da vsako literarno delo zastavi svoja pravila in te kot avtorja prisili k temu, da jih usvojiš, kot bi se na novo učil pravil zapletenega športa, ki je od tistega, ki si ga treniral prej, popolnoma drugačen. Nekatere prijeme lahko ponoviš in ker si enkrat že zmogel, zaupaš, da ti bo uspelo tudi tokrat, toda postopek je popolnoma nov. Ne samo, da nastaja nova zgodba, nastaja celo nova struktura, nov kontekst, nov pristop. Ko se napiše knjiga, ne gre zgolj za novo literarno delo, ampak celo vesolje, ki si ga na novo zasnoval.

Pogosto se nasveti porodijo iz nenavadnih, izstopajočih izkušenj, ki te oblikujejo kot pisca. Ena takih se mi je zgodila poleti – presenetljiva, navzven morda ljubka izkušnja, toda navznoter silovita kot potres. Bila je julijska nedelja, dolg dan, ki spokojno teče od popečenih kruhkov z maslom in slivovo marmelado, špagetov s paradižnikovo omako in skodelice kave z vaniljevim sladoledom, vse to ob knjigah, poležavanju na ležalnikih za hišo, vonju sivke, oddaljenem vreščanju, ki prihaja od sosedovega bazena.

Sredi te mehkobe dneva sem se okoli poldneva lotila kuhanja kosila. Odločila sem se, da bom skuhala špagete z domačo paradižnikovo omako, ki jo naredim na poseben način: na krhlje narezane češnjeve paradižnike v pečici v oljčnem olju pečem toliko časa, dokler se ne raztopijo. Nato jih prelijem po špagetih ter na vrh položim rezino burate in listič bazilike. Poletje na krožniku.

Ko je voda na štedilniku zabrbotala in sem iz škatle potegnila odmerjen šop špagetov ter ga s popolnoma avtomatizirano kretnjo položila v krop, me je ostro prešinil spomin na zgodbo, ki sem jo pisala pred leti, a je nikoli nisem dokončala. Spomnila sem se prizora, v katerem protagonistka pripravlja jed, podobno tej, ki sem jo v tistem trenutku pripravljala jaz. Pomislila sem na okoliščine, v katerih je tisti osnutek nastajal: prav tako sredi razgretega julija pred šestimi leti na literarni rezidenci v Italiji. Občutek je bil visceralen – spomin na zgodbo me je prebodel na telesni ravni, kot bi si naredila pirsing v popku.

Medtem ko so se testenine mehčale v vreli vodi, sem na svojem računalniku poiskala dokument, ki sem ga – najbrž nepotrpežljivo, neizkušeno – začela snovati pred šestimi leti. Na srečo je bil tam, med drugimi proznimi teksti, potrpežljivo čakajoč, da ga naposled odprem in začnem brati. Ne bom lagala – rada berem svoje tekste. Tudi če ob tem početju zaznam rahlo nelagodje, na koncu vseeno prevlada nekakšno nesramežljivo občudovanje osebe, o kateri sem pozabila, kako je razmišljala, kaj je doživljala in s čim se je spopadala. Ko sem se prebijala skozi besedilo – presenetljivo trdno –, sem si zaželela, da bi to mlajšo različico sebe, ki je tako zaupljivo zapisovala te besede, objela in ji povedala, da tega ne počne zaman, četudi bo prav kmalu nad tem tekstom, nad to zgodbo in nad temi liki obupala.

Po tisti nedelji, ko je priprava precej nezapletene jedi vodila v to, da sem na svojem računalniku poiskala že pozabljen, v času zamrznjen tekst, sem nov teden začela z drznim poskusom, da nadaljujem tam, kjer sem pred šestimi leti odnehala. Najprej sem se bala, da ne bom znala več ujeti glasu pripovedovalca, ki je poveljeval zgodbi, toda kmalu sem spoznala, da je strah odveč – še vedno je bil ta glas moj in zgodbo, o kateri sem pisala tistega poletja pred leti, sem še vedno nosila v sebi. In ko je pisanje steklo, sem razumela, da v vmesnem času nisem ničesar zamudila, prej nasprotno. Tisti julij je bil najpopolnejši trenutek, da sem lahko začela pisati, nisem pa v sebi še imela moči, da bi zgodbi prišla do dna. Ta čas, upam, še pride.

Od tod torej izvira še en, po svoje klišejski nasvet vsem, ki pišejo. »Nikoli ničesar ne zavrzi.« In ne dovoli, da te ob starem sebi preplavlja nelagodje, ki spominja na sram. Včasih so nedokončana besedila kot zarodki, zamrznjeni v epruveti, ki čakajo na popoln trenutek, ko se bodo ugnezdili v gostoljubno okolje maternice – možganov, ki so tokrat bolj pripravljeni na zgodbo, telesa, ki je tokrat zmožno presedeti z njo, srca, ki je tokrat sposobnejše zaupati procesu. Na svoje jalove poskuse besedil sem zato bolestno navezana, saj se v njihovi navidezni nerodovitnosti skrivajo razsežnosti, večje od skromnega trenutka, v katerem so bili spočeti.

Slika: Johannes Vermeer, Ženska bere pismo, ok. 1663. Sliko hrani Rijksmuseum v Amsterdamu