Katera vas vzgaja mestne otroke?

Piše: Nina Konvalinka

Porod je biološki proces, ki na svet prinese novo življenje – dojenčka. Gre za biološko bitje, ki na svet pride z biološkimi pričakovanji, oblikovanimi skozi milijone let evolucije. Ta pričakovanja so preprosta: toplina, varnost, stalna bližina. In so obenem precej neodvisna od kulturnega okolja, v katerega otrok pride po naključju.

Za novopečene starše, ki v času veselega pričakovanja z ljubeznijo izbirajo oblačila in dekoracijo za otroško sobico, je to težko razumljiv koncept. A otroška sobica nikakor ni del bioloških pričakovanj novorojenčka. Vrsta, ki bi v prvih mesecih življenja puščala svoje nebogljene potomce stran od teles staršev, namreč ne bi preživela. To lekcijo sva s partnerjem dobila že zgodaj, ko sin preprosto ni mogel zaspati brez neposrednega stika. Iz tega se je hitro razvila najina interna šala; tekom tednov in mesecev sva mu zagotavljala, da ni ostal sam sredi savane. Tako je namreč doživljal najino, čeravno le minutno, odsotnost.

Kultura pa ima vendarle svojo moč. V naši družbi prevladuje norma ločenih sobic in jasnih rutin. Zavedava se, da bo čez čas kulturni pritisk postal močnejši od sinovega biološkega nagona. To je specifika naše vrste: izjemna prilagodljivost, ki nam je omogočila preživetje v raznolikih okoljih – od mrzlih polarnih območij pa vse do vročih puščav.

Trenutna kulturna pričakovanja so močno usmerjena v trdno nuklearno družino. Otroci pa skozi večino človeške zgodovine niso rasli zgolj ob dveh odraslih, temveč ob celotni skupnosti. Antropologi opozarjajo, da je človek vrsta, ki je preživela prav zaradi t. i. alostarševstva – prakse, da za otroke skrbijo tudi drugi odrasli, ne le biološka starša. Otrok je imel ob sebi širši krog ljudi, ki ga je nosil, tolažil in učil. Med lovci-nabiralci afriške skupnosti Efe dojenčka v povprečju dnevno oskrbuje okoli 14 različnih skrbnikov (pri 18 tednih starosti so na primer zabeležili kar 8 prenosov v naročje druge osebe na uro). Ni naključje, da afriški pregovor pravi: »Za vzgojo otroka je potrebna cela vas.«

Psiholog Robin Dunbar je pokazal, da ljudje naravno tvorimo skupnosti v obsegu približno 150 oseb – toliko socialnih vezi smo sposobni vzdrževati. V takšnih skupinah so otroci pridobivali raznolike vplive in vzornike: mlajše, starejše, sorodnike, prijatelje, sosede. Za optimalno socializacijo otrok ne potrebuje le enega ali dveh odraslih, temveč pestro paleto osebnosti in odnosov.

Ko razmišljam o sodobnem življenju mestnih družin, se vprašam: kako dandanes skupnost skrbi za mlade družine in otroke? Večino svoje porodniške sem z otrokom preživela sama, pri čemer nisem izjema. Ljudje čez dan delajo, stari starši pogosto še niso upokojeni ali pa živijo daleč stran. Sorodstvo je razpršeno, sosedski odnosi površni. Edine možnosti socializacije so plačljive storitve z vnaprej določenimi termini (joga z dojenčki, gibalne urice, ples z nosilkami …).

Dojenčki pa ne spijo in ne jedo po urniku – tovrstne aktivnosti lahko zaradi logističnih izzivov hitro postanejo le še ena obveznost ter vir stresa.

V družbi veliko govorimo o dohodkovni neenakosti, premalo pa o socialni neenakosti družin. Imajo otroci stike z dedki in babicami? Ali ti živijo blizu? Imajo energijo in voljo, da sodelujejo pri vzgoji? Kaj pa tete, strici, prijatelji, sosedi? Ali otroka poznajo po imenu, se z njim poigrajo, ga povabijo k sebi? Je otrok vreden prostora v našem delovnem okolju, v kavarnah, v javnem prostoru – ali pa mora svojo prisotnost upravičiti z vstopnino oziroma v teh okoljih sploh ni dobrodošel?

Sodoben življenjski tempo nas v odraslosti pogosto pripelje na rob izgorelosti. Obenem pa onemogoča, da bi živeli v okolju, ki bi nas ščitilo – v podporni skupnosti. Če smo na kariernem področju dosegli vrhunske ravni specializacije, smo v zasebnem življenju postali vsestranski generalisti. Kratki popoldnevi po vrtcu, šoli in službi so sestavljeni iz niza vlog: čustvena opora, kuhar, učitelj, logistik, moderator odnosov. Kar je bilo nekoč razdeljeno na celo vas, danes nosita dva ali celo en posameznik. Opora pa pogosto pride le preko ekranov – v družinskih chatih krožijo fotografije otrok, prijatelji pa na deljene stiske odgovarjajo z »Maš to 💪!«. A vse to obide otroke, ki prav tako potrebujejo širši krog ljudi, ne le dveh odraslih v svojem vsakdanu.

Vprašanje tako ostaja: katera vas vzgaja mestne otroke? Je to vas plačljivih storitev, vas vrstnikov z ulice ali vas neznancev z zaslonov? Raziskave socialne psihologije in antropologije kažejo, da otroci optimalno napredujejo, kadar imajo ob sebi raznoliko socialno mrežo. To pomeni, da bi morala sodobna mesta spodbujati oblike »nove vasi«: soseske z deljenimi prostori, medgeneracijske skupnostne centre, podporne starševske mreže pa tudi sistemske ukrepe, kot sta podaljšan starševski dopust s postopnim vračanjem na delo ter urbanistična politika, ki v vsako novo stanovanjsko sosesko vključi skupne prostore za družine. Čeprav se je okolje spremenilo, temeljna potreba po skupnosti ostaja ista.

Naslovna slika: Mary Cassatt, Otrokova kopel, 1893. Sliko hrani Umetniški inštitut v Chicagu