Vprašanje, ki so nam ga kot otrokom v zadnjih razredih osnovne šole in najstnikom v srednji šoli zastavljale socialne delavke, šolske psihologinje in včasih, za vajo, učiteljice angleščine, me je prijetno vznemirjalo, saj sem po duši načrtovalka in po srcu sanjavka. Vseeno so bili, ko se zdaj oziram nazaj in razmišljam o svojih načrtih za prihodnost, ti prizemljeni, stvarni, v skladu s pričakovanji in vzvodi, ki se jih nisem zavedala: finančnimi zmožnostmi moje družine, življenjskim slogom ter prepričanji sorodnikov in prijateljev, katolištvom, slovenstvom, mojim spolom, ocenami, ki sem jih dobivala. Na študij v tujini na kakšni prestižni univerzi tako nisem nikoli pomislila; nekje v nejasni prihodnosti so bili mož in otroci; po hiši resda nisem hrepenela. Toda ali ni to nekaj, kar imajo skoraj vsi? Misel na delo v filmski industriji sem odpravila, ker v Sloveniji v tem poslu ni denarja, in vedela sem, da ne bom zdravnica, ker imam za študij medicine pri naravoslovnih predmetih preslabe ocene. V resnici nisem sanjala o velikih stvareh – sanjala sem o stvareh, ki so se mi zdele mogoče. Uresničljive in dosegljive.

Nedavno sem se zavedela, da mi tega vprašanja po koncu mature ni nihče več zastavil, kot da bi bila takrat prihodnost že zakoličena in o njej ni treba več toliko razmišljati. Temeljna odločitev je bila že sprejeta: učiteljica slovenščine in ruščine bom. Čez to odločitev ne bo nikoli padla senca vojne. Tega poklica ne bo nikoli mogla nadomestiti umetna inteligenca. Učitelji slovenščine bodo vedno iskani in to je poklic, ki prinaša ravno prav stabilnosti in izzivov.

Na začetku letošnjega leta, ko se je po vasi, kjer živim, plazila megla, se lepila na steklo in vzbujala tesnobo ob novih začetkih, pa sem si spet zastavila to vprašanje. »Kje se vidiš čez deset let, ko boš zakorakala v štirideseta?« Vprašanje na vrhu belega lista je zlovešče strmelo vame. Čeprav me je na videz spraševalo o prihodnosti, tako vprašanje v sebi nosi tudi težo preteklega desetletja. Zastavlja: »Si tam, kjer si pred desetimi leti mislila, da boš?« Poljska pesnica Wisława Szymborska je v govoru ob prejemu Nobelove nagrade dejala, da zelo ceni besedici »ne vem« in da bi si ju morali pesniki, če so pristni, kar naprej ponavljati. In takšen je bil tudi moj iskreni odgovor na zadnje vprašanje: »Ne vem.«

Neka druga pesnica, in sicer Jennae Cecelia iz ZDA, je do letošnjega februarja živela običajno življenje mlade ženske, ki izdaja pesniške zbirke v samozaložbi, jih prodaja po spletu in pesmi deli na družbenih omrežjih. Nato pa je njena pesem i met my younger self for coffee at 10.15 sprva na TikToku, nato na Instagramu prerasla v trend. Milijoni ljudi po svetu so delili svojo različico pesmi, o trendu pa so pisali celo v Guardianu. Številne različice pesmi so upodabljale odraslo, zrelejšo in modrejšo verzijo avtorja, ki z mlajšo spije kavo ter jo sprejme z modrostjo in sočutjem. V trendu nisem sodelovala, toda vseeno sem se spraševala, kako bi se Katarina iz leta 2015 odzvala na to, kar bi ji povedala Katarina iz leta 2025.

Najbrž ji ne bi bilo lahko sprejeti, da bo pri enaintridesetih še vedno živela v nepremičnini svojih staršev. Kar bi ji morala povedati, je tudi, da se bo prostovoljno odločila za začasno brezposelnost zaradi službe, ki se bo izkazala za drugačno, kot je sprva obetalo. Morda bi jo morala soočiti s tem, da njena velika želja, da bo imela akademsko kariero, ne bo nujno uresničljiva in da najbrž nikoli ne bo poučevala na univerzi. Ko bi ji povedala, da se bosta z možem spraševala, ali bosta kdaj imela otroke, bi si najbrž zatisnila ušesa.

Toda potem bi ji morala povedati, da Katarina iz leta 2025 resda še živi v hiši svojih staršev, a da se bo kmalu preselila na svoje in imela čisto svoj dom in da to v svetu, v kakršnem živi, ni tako majhna stvar. Da dokler čaka na spremembe, živi obkrožena z gozdovi, pod jasnim zvezdnatim nebom, da zgodaj spomladi vidi žerjave, ki plujejo po nebu, in poleti ob mraku na desetine kresničk. Morala bi ji povedati, da je čas dragocena dobrina, ki marsikaj razkrije, in da mora vanj zaupati tudi v najtemnejših trenutkih življenja. Morda bi ji namignila, da se ji bo uresničila želja, ki si je nikoli ni upala napisati pod vprašanje »Kje se vidite čez deset let?« – da bo postala pisateljica.

Rekla bi ji še, da ni nič narobe, če so njeni načrti za prihodnost prizemljeni – življenje samo poskrbi za to, da ni vse preveč enostavno. Spoznala bo, da so mnoge stvari, čeprav navzven zelo resne, v resnici zgolj začasne. Delovno mesto, na katerem si nesrečna? Za določen čas. Kompromisi, ki jih moraš sprejemati zaradi krize in nestabilnosti zaposlitev? Vse prej kot trajni. Pandemija, karantena, omejitve, ukrepi? Minljivi. Morda beseda »začasnost« lahko zveni polna negotovosti, a je v njej tudi nekaj pomirjujočega.

Slabe novice, ki se zdijo usodne? V resnici ne tako zelo usodne.

Piše: Katarina Gomboc Čeh

 Slika: Vilhelm Hammershoi: Interier z mlado zensko gledano od zadaj, ok. 1903_04. Sliko hrani Muzej umetnosti Randers