»Knjigo sva prebirali mesece, prebrali sva jo tolikokrat, da se je umazala in raztrgala, razpadel ji je hrbet, iz nje so začele viseti niti in izpadati pole,« je Elena Ferrante v romanu Genialna prijateljica zapisala o dveh deklicah in knjigi, ki je za vedno spremenila njun odnos.

Branje sem zmeraj dojemala kot družabno aktivnost. Kot pohodniki, ki se v hribih pozdravijo, čeprav se ne poznajo, in vozniki iste znamke avtomobilov, ki drug drugemu veselo potrobijo, čeprav se ne bodo nikoli več srečali – takšna vez je stkana med ljudmi, ki berejo knjige. Na plaži tisti, ki zavzeto listajo strani kriminalke, tisti, ki se smehljajo za platnicami vroče romance, in tisti, ki se poskušajo osredotočiti na zapletene besede priročnika za samopomoč, medtem ko otrokom pomagajo graditi najlepši grad na obali, tvorijo skupnost. Ste že kdaj videli neznanca, ki je bral knjigo, ki ste jo sami že poznali? Koliko energije je bilo potrebne, da niste stekli do njega in vprašali, na katerem delu je in ali se je že zgodilo tisto, in ga opozorili, naj bo zdaj pozoren na nekaj pomembnega? Ko razpreš platnice, preletiš posvetilo in se potopiš v zgodbo, obstajaš v svetu, ki ga je nekdo že obiskal. Kakšna sreča, če ti je ta nekdo blizu, če se lahko v ta svet potopita skupaj in z roko v roki odplavata do globin.

Bralni klubi so razen kakava in filma Dirty Dancing ena redkih dobrih stvari, ki so k nam prispele iz Amerike. Zanimivo je, da ta osnovna ideja – domov povabiti prijatelje, da bi razpravljali o prebrani knjigi – v našem prostoru nikoli ni zares zaživela. ‘Book club’ so najbrž v mislih mnogo ljudi babice, ki se v starinski predmestni hiši s tapetami ob čaju in piškotih tri minute pogovarjajo o romanu, ki ga polovica ni prebrala, preden začnejo obrekovati sosede. Tako so bila tovrstna druženja predstavljena v filmih, ob katerih sem odraščala tudi sama.

Statistika slovenskih bralnih navad je milo rečeno zaskrbljujoča, pa se mi vseeno zdi, da povprečno radovednega človeka tudi pri nas zanimajo zgodbe. Mestne knjižnice organizirajo srečanja z avtorji in nam nudijo neprecenljivo priložnost, da iz prve roke slišimo, kako se je oblikoval nek lik, kaj je navdihnilo potek dogodkov in katero kinodvorano v Ljubljani je imela avtorica v mislih, ko je pisala roman. Na Instagramu knjižne vplivnice spodbujajo branje z bralnimi kartončki, knjige predstavijo atraktivno, ko delijo vizualno zanimiv ‘knjižni bingo’, pod komentarji začenjajo bralne debate in prirejajo spletne pogovore o knjigah.

Ko me je pred leti ponovno prevzela bralna mrzlica, sem se kmalu počutila osamljeno. Prebrala sem knjigo, preselila sem se v drug svet, spoznala sem junake in jih poskušala odvrniti od neumnih odločitev, potem pa sem bila kar naenkrat spet tukaj, sama. Sovražila sem trenutek, ko odložiš prebrano delo in se o njem ne moreš z nikomer pogovarjati. Kar nekaj časa je minilo, preden sem pomislila, da v Mariboru morda obstaja še kdo s podobno težavo. Večkrat sem omenila, da je bil Zalin book club najboljša ideja v mojem življenju, in po vsakem srečanju v to še toliko bolj resnično verjamem. Prvič smo se sestali decembra 2022 in kljub tremi, dvomom in prepričanju, da ne vem zares, kaj počnem, so mi novi obrazi dali občutek, da sem našla svoje ljudi.

Moj strah, da pogovor ne bo tekel, da nam bo zmanjkalo tem in se bomo samo nerodno gledali, je bil popolnoma odveč. Lahko bi pričakovala, da se bodo odzvali takšni posamezniki, ki se jim zdi podobno kot meni nevzdržno, da ne morejo z nekom tri ure razglabljati o 200-stranskem romanu. Nikoli si ne bi upala predvideti (in sem za to tudi neizmerno hvaležna), da bo toliko članic v klub povabilo še svoje mame, ki nam vsakič uspejo predstaviti še popolnoma drugačno perspektivo.

Ironično se je v teh dveh letih skupini pridružilo kar nekaj ljudi, ki so mi bili zelo blizu že prej, pa se z njimi nikoli nisem pogovarjala o knjigah. Nekaj čarobnega je na tem, ko se zbere več ljudi, ki jih povezuje dobra zgodba (in, če smo iskreni, rogljički). Neznance, o katerih nisem vedela ničesar, sem spoznala v pogledih, ki jih morda ne poznajo niti njihovi znanci. Neprecenljivo je, kakšen uvid dobiš v osebo, ko se z njo pogovarjaš o prebrani knjigi.

To, da se na mesec in pol v Mariboru zbere skupina ljudi z namenom, da se tri ure pogovarjamo o knjigah, me vsakič osupne, hkrati pa se mi zdi tako prvinsko logično. Kakšen privilegij, kakšna svoboda, da lahko skupaj dešifriramo zgodbo, kot je Piranesi, da lahko skupaj jočemo ob Ahilovi pesmi in kritiziramo Murakamijev pogled na ženske (opomba: v klubu so dobrodošli tudi tisti, ki jim je Murakami všeč).

Tak privilegij uživajo tudi moje sogovornice, Ema, Marja in Veronika. Vodijo tri popolnoma različne bralne skupine, pa vendar so mi na vprašanje, v kakšnem smislu jim bralni klub nudi svobodo, odgovorile zelo podobno. Svoboda je to, da prebereš zgodbo in se lahko o njej pogovarjaš odprto, nemoteno, brez filtrov. Da deliš svoje nore ideje in se povežeš z nekom, ki je enako čuden kot ti. Da imaš razlog, izgovor, skoraj obvezo, da se zaviješ v odejo in ignoriraš svet okoli sebe. Svoboda govora dobi popolnoma druge razsežnosti, ko lahko svoje vtise o prebranem delu deliš v prostoru, ki je resnično sprejemajoč.

Zala Kralj
Portret: Špela Šenica