Pri dolžnih in čudnih – Cottage Core 2.0

Piše: Polona Dolžan

V življenju je eno največjih tveganj družina, v katero se rodimo.

Emmanuel Farhi

Zdajle bi prav pasal en indijski curry!

Moj mož, Londončan

Mineva šest let, odkar sva se z možem, ki je rojen v Londonu, iz Združenega kraljestva preselila v majhno vasico na slovenskem podeželju. Od takrat sem opazila, da sosedje, ko svojim avtohtonim sovaščanem razlagajo, kje so pustili traktor ali kje so nazadnje videli kakšnega šakala, hiše po vasi opisujejo z družinskimi imeni. Tudi, če v teh hišah ne živijo več ljudje s temi imeni.

Tako je tudi z najino hišo. Iskreno, še dobro, da ne po meni. Po očetu sem namreč »dolžna«, po mami pa »čudna« (stari starši so se pisali Čuden), kar je postala nekakšna neizbrisna stigma ali kvazimilenijski nomen est omen. V najini hiši je prej živela gospa, ki je bila znana po tem, da je bila precej drzna s svojim fičkom. Tudi moj avto ima veliko bojnih ran, ker sem po petnajstih letih ponovno mladi voznik, tako, da sva si na nek način res podobni. Bila je pobožna, ni pa marala hoditi v cerkev. Njena sestra je bila nuna učiteljica v bližnjem Trstu. Tudi ona je že pokojna, sem jo pa uspela spoznati. Naš prvi sosed, vaški župnik, mi skoraj vsakič pove, kako je bil enkrat k njej povabljen na kosilo. In nikoli več. Se je pa zgodilo, in to si še vedno šteje v čast. Ko sva se preselila v vas, so me ženske dolgo časa klicale kar po njenem imenu – Zdenka. Sva si morda podobni tudi po videzu? Najverjetneje ne ravno. Vsaj ne ta trenutek, glede na to, da sem frizuro pred nedavnim odstranila zaradi pogostega plavanja. Sem kot nekakšna vaška Sinéad O’Connor z motnjo na ščitnici. Večkrat se sprašujem, kako to, da sva bila tako lepo sprejeta. Zdenka očitno še vedno nekje bdi nad nami.

V vasi se nahaja osnovna šola, ki jo obiskujejo šolarji še iz dveh bližnjih vasi. Z umiranjem starejšega prebivalstva se na podeželje počasi ponovno selijo družine z otroki. V vasici pod spomeniškim varstvom in brez urejenega kanalizacijskega sistema se je tako pojavila potreba po širjenju in dodatnih kapacitetah. Otroci so le naše bogastvo, naša prihodnost, naj bo ta še tako klavrna. Potrebe pa niso vselej skladne z zahtevami, ki jih je postavil Zavod za kulturno dediščino. Ob večnem prenavljanju starih hiš je namreč popularna logika: »najprej podri, potem plačaj kazen, ker je ceneje«. Precej hiš je tako utrpelo kar nekaj ne preveč posrečenih prenov. Zgodba se ponavlja – dodatnih sredstev ni, zahteve so prestroge, plastika pa je danes videti isto kot les. Baje. Ko sva na dvorišču končno postavila ograjo iz rjaste kovine, me je soseda več tednov vsak dan spraševala, kdaj bova ograjo prebarvala. Češ, da je »grda«. »Gospa,« sem jo okrcala, »vse pa tudi ne more biti tako lepo.«

Na vasi je še vedno razširjena lepa navada, da si ljudje priskočijo na pomoč pri kakršnihkoli gradbenih opravilih. Gradnje so na podeželju še vedno skupnostni projekti. Malo zaradi kontrole, povečini pa zaradi izkušenj in prenesenega znanja. Mojstri so načeloma zasedeni daleč vnaprej. Midva kot prišleka tako zidarje čakava že dve leti. Ker nisva lokalca in ker delovodji naloge zastavlja ženska, ne pa mož, ki je povrhu vsega še Neslovenec … »Zdaj bi pa lahko znal že kaj povedat!« zarohni soseda iz zgornjega dela vasi. »Saj sta že kar nekaj časa tukaj!« Preden se podam v debato, kako težko je Angležu, ki je že malce v letih, razbrati lokalno »špraho«, ki je drugačna od moje in se prebiti skozi dvojino in sklanjanje, raje poudarim, da se vseeno lepo znajde, kljub temu, da je komunikacija bolj enostranska. V trgovini vedno dobi tisto, kar išče. In če pomaga starejšemu sovaščanu prekucniti kaj večjega v zabojnik s smetmi, se bo to razvedelo ne samo v domači vasi, ampak tudi par vasi naprej.

Trgovine v vasi že par let ni več. Kar 21 let jo je vodil prijazen gospod, ki je skoraj dnevno za par ur prihajal v vas. Predvsem za starejše je bila trgovina dobesedno odrešitev, za moža, ki je odrasel v mestu z odličnim javnim prevozom in ki nima izpita za avto pa – prava oaza. »Nikamor mi ni treba! Vse imam pred pragom! Pet minut na soncu dnevno je dovolj vitamina D!«  Ko je najinim gostom crknil akumulator, sem zlahka dobila pomoč, ker je pred trgovino ob devetih dopoldne popivalo kar nekaj vaških stricev. Hitro so ukrepali in priskrbeli ta prave kable, da smo ponovno zagnali avto. Dala sem še za eno rundo – ne da bi pomislila, da za nekatere še ena runda mogoče ni ravno najboljša ideja. Alcohol is a bitch, sploh na podeželju. V tej idilični vasici, ki je znana predvsem po vinu, pogosto razmišljam o svojem odnosu do alkohola in o odraščanju ob alkoholizmu. Tako je bilo tudi nedavno, ko se je mlajšemu sosedu rodil sin. Stari oče je novorojencu že vnaprej kupil traktor. Ko smo slavili rojstvo, smo si šampanjec točili iz nebukadnezarja, hrane pa je bilo toliko, da smo si jo lahko nesli še domov. Mene je zanimalo predvsem, kako se pučuti mlada mamica – ki je seveda še okrevala v porodnišnici. Praznovanje brez nje za vas sicer ni bilo nenavadno; bojda se več žensk v vasi skoraj trideset let sploh ni srečevalo, ker so morale biti doma »za šporhetom«. V zadnjih letih se veliko več družimo, hodimo na pohode, imamo ure telovadbe, ki je primerna za vse starosti. Lokalna skupnost diha. Če kdaj kakšen dogodek zatajiva, ni hudega, nadoknadiva na čistilni akciji ali pa z nošenjem klopi, ko pride spet kakšna klapa na koncert.

Sama otrok nimava, ne bova jih imela. Spremljajo naju različne izkušnje iz otroštva in mladosti, od manjvrednostnih kompleksov do resničnih, zelo živih travm – kar naju tudi povezuje. Zato nama je dovolj najin kosmati otrok, Doris. Na vasi sem najprej poznala imena vseh psov, mož pa se je hitro spoprijateljil z otroki, ker jih večina zelo dobro obvlada angleščino. Nekaj časa me je to tudi malce skrbelo, ko pa so se njegova otroška poznanstva prelevila v ure inštrukcij angleščine, sem bila pomirjena. Te vezi nama veliko pomenijo. Kot se za državljana nekdanjega imperija spodobi, se možu vaški child labour ne zdi prav nič sporen. Kakšnega dvanajstletnika, ki obožuje košnjo, recimo rad poprosi, da pride malo pokosit še k nama. Ta je vesel vsakega evra, saj zbira denar za ogled nogometne tekme ekipe Chelsea iz Londona, ki je slučajno tudi najljubša ekipa mojega moža. Antropolog Dan Podjed je na facebooku enkrat zapisal, da smo tudi Slovenci kolonialisti, saj smo imeli »kolonijo v Baški«.

Ena mojih najljubših jedi, ki jo skuha moj mož, je kedgeree – anglo-indijska jed, ki izvira iz kolonialnih časov. Gre za jed, ki se ponavadi jé za obrok v času po zajtrku in pred kosilom – torej za zdaj popularni instagram fenomen: brunch. Britanci naj bi si brunch izmislili leta 1895, ko je bil ob vikendih popularen lov, pred katerim se je bilo treba dobro okrepiti. Višjeslojnim 24-hour party people je bilo po prežurani sobotni noči težje vstati ob času za zajtrk, pred nedeljskim lovom, zato je v tistem času Guy Beringer v Lovskem tedniku (Hunter’s Weekly) izrazil milostno prošnjo za uveljavo kasnejšega obeda. Jed v osnovi sestavljajo basmati riž, mešanica indijskih začimb (kurkuma, kari, garam masala, koriander), dimljena riba (ponavadi skuša) ter trdo kuhana jajca. Na papirju jed mogoče ne zveni dovolj privlačno. Verjemite mi, da sva z njo, ob spremljavi litrov pikantnega paradižnikovega soka, prepričala mnogo ljudi. Sploh, če je bil prejšnjo noč v igri alkohol.

Pred kratkim sem si shranila meme o pisanju oporoke, ki gre nekako takole: »svojim potomcem zapuščam svojo zbirko plastičnih vrečk iz trgovine, shranjeno v eni sami plastični vrečki iz trgovine.«  Veliko razmišljam o mladih. Odkar poučujem na več akademijah za umetnost in oblikovanje, so študenti nekako postali tudi moji otroci. Nočem jih pustiti na cedilu, za predavanja se dolgo pripravljam, postavljam jim naloge, o katerih upam, da se jim ne bodo zdele dolgočasne, nepotrebne. Skušam jim dopovedati, da se morajo ukvarjati s trenutno politično situacijo, da naj se zavedajo, kako nam korporacije strežejo po življenju, bodisi preko pametnih telefonov ali s skorumpiranimi algoritmi. Naj bodo angažirani. Naj se učijo drug od drugega. Zakaj raje berem njihove lastne misli kot pa zlagana dejstva novega boga, imenovanega ChatGPT. Ti moji »otroci« me večinoma ne jemljejo resno. A vseeno je bilo nekaj primerov, ko je študent več let po tem, ko ga nisem več učila, pristopil k meni in se mi zahvalil, češ da je šele kasneje ugotovil, kaj sem jim skušala dopovedati in da je to sposoben ceniti šele zdaj. Ti trenutki, čeprav še tako redki, so vredni vsega truda. Vedno bolj ugotavljam, da se je treba dobro posvetiti vsakemu posebej, prihajajoče generacije to potrebujejo. To delo ni lahko, zahteva veliko, ampak le tako lahko mladim omogočimo osnovo za dostojno preživetje. Zato desničarski demagogi vselej začnejo z uničevanjem sistema izobraževanja. Obesijo se na umetnike, ki naj bi bili največji »luftarji« in paraziti v sistemu. Ta retorika do neke mere deluje, ampak, kakor opažam, vedno manj pri mladih, ki se zavestno odstranjujejo z družbenih omrežij. Mladi vse bolj znova odkrivajo svoje vrednote ter se zaradi pozitivnih plati www-fikacije planeta na daljavo povezujejo v čisto svoje, vedno širše skupnosti. Ne dovolijo, da jih preglasi glas namišljene množice; vedo, da skozi svojo angažiranost oni postajajo večina. Tako lahko tudi kaj dosežejo, kaj spremenijo. Morda sem naivna, ampak veliko upanja imam v zanamce. Skrbi me, kaj jim zapuščamo. Kako lahko svet zanje izboljšamo tudi mi, preden nas izstrelijo na Mars. »Not to brag but what a time to be childless,« je nekdo zapisal na nekdanjem twitterju.

Pesnik in pisatelj Ocean Vuong je v nedavnem intervjuju za ABC News Avstralija delil opazovanja o svojih študentih. In sicer opaža, kako vpliv družbenih omrežij in vsesplošno stalno nadzorovanje (surveillance) mlajšim generacijam onemogočata, da bi cenili tuj in lasten trud. To se jim zdi cringe – spravi jih v zadrego, kadar izrazijo, da bi si recimo želeli postati pisatelj ali pesnica in da se bodo za to morali precej potruditi. Ta kultura »skremža« jih sili, da se sramujejo lastnega truda, in jim preprečuje, da bi postali to kar si želijo. Sam pravi, da ga kot profesorja takšno razmišljanje zgrozi, saj pomeni, da se študentje tako bojijo kritike, da izvajajo »performativni cinizem«. Na videz bi radi izpadli bolj kulsko in posledično bolj inteligentno. Vuong trdi, da gre za nekakšno »skrito delo« – mladi sebi in drugim namreč nočejo priznati, kako se v ozadju v resnici ves čas trudijo. Pristni trud, ki se ga mlajše generacije sramujejo, je v resnici tisto, kar mladi krvavo potrebujejo. Voungu se zato zdi pomembno, da postane prostor učenja tisti prostor, kjer ta sram izgine, kjer učitelj ustvari pogoje, kjer predsodkov ni in kjer učenci dobijo vzpodbudo, da se odprejo svojim vrstnikom, ne da bi jih kdo obsojal. Le tako jim resnično lahko omogočimo, da postanejo to, kar si resnično želijo.

Starejši moški v vasi se še vedno izogibajo štedilnika. Ženske so še vedno tiste, ki so povečini zadolžene za hrano. Zaradi stanovanjske stiske – in preprosto, ugodja – veliko sinov ostaja doma. Zaradi različnih razlogov nimajo partnerjev. Sosed, zdaj že pokojni, je bil celo življenje samski, odkar ga je pustila ženska v mladih letih. Rekla je, da je »preškrt« in da tako ne bo šlo. Odtlej je bil sam. Gospod je imel kar nekaj pod palcem, doma pa si ni uredil niti kopalnice. Sredi hiše je zevala velika luknja, v kateri so se strenčile različne cevi. Namesto da bi glede tega kaj ukrenil, je raje kupil nekdanjo gostilno v bližnji vasi z urejenimi sanitarijami in svoje potrebe opravljal kar tam. Šele ko se je zaključila zapuščinska razprava, se je izkazalo, da je živel v sobah, prekritih s plesnijo, ker je streha že leta puščala. Nama je nosil češnje, v hišo je vstopil kar brez trkanja. Ko smo prenavljali streho, me je prosil, ali mu lahko delavci nekaj odpeljejo na odpad. Z veseljem sva mu ugodila, bil je že precej bolan, tudi hoditi ni mogel dolgo. Prinesla sem mu par konzerv, domač kruh, še toplo češnjevo pecivo. Enkrat sem ga pozdravila z vrta, ko je obešal par spodnjic in razcapano srajco. Naslednji teden je šel v dom. Teden kasneje ga ni bilo več. Spomnim se, ko sva z možem, še preden sva se ustalila, hodila na oglede hiš v okolici. V eni je na balkonu še vedno viselo perilo preminulega lastnika. Morda tisti, ki so hišo podedovali, niso imeli stikov z njim. Objekt jim je bil v napoto, hoteli so hiter zaslužek. Ni jim bilo mar za tisto, kar je ostalo in za zgodbe, ki so se vtisnile med tiste štiri stene. Pred nama se je izrisal precej žalosten prizor in po tistem sva selitev za nekaj časa dala na stran. Če bo za nama kaj ostalo, bo to zbirka obskurnih kuharskih knjig in kakšen recept. No, in teh par kamnov ter kakšna anekdota za povrhu.

V najinem butičnem hotelu, ki ga upravljava na robu vasi, mož skrbi za goste. Zadolžen je tudi za perilo in kot rečeno, obvlada par jedi. Redno kuha kosilo za oba in poskrbi zase, ko je sam doma, tega je vajen, pri tem ni nič čudnega. Od doma je šel pri sedemnajstih, tako kot jaz. Desetletja kasneje ceniva, kar sva s to izkušnjo pridobila. Ko objasni, da mora domov skuhat in pospravit, ga moški pred potujočo trgovino – z živili založen tovornjak, ki zdaj prihaja v vas trikrat na teden – začnejo zbadati. Po postavi je precej suh, zato se mi zdi, da mu ne verjamejo, da sploh kaj poje. Ko je mlajši sosed že skoraj podlegel alkoholu, so ga v bolnici začeli obiskovati sovaščani njegove generacije. Prinašali so mu hrano, oblačila, časopis. Starejše gospe so mu pospravile staro družinsko hišo, ki jo je zanemaril, ko sta mu umrla starša. Ni videl izhoda. Hotel je, da se vse konča. Z občudovanjem – in strahom – sem spremljala, kako je počasi prihajal k sebi. Skupina iz krajevne skupnosti ga je, ko se je končno vrnil domov, redno obiskovala. Počasi se je začel postavljati na noge. Ne pije več. Opravičil se mi je, ker je bil pred tremi leti nekoliko nesramen, ko sem nerodno parkirala na njegovi poti, češ da z avtom ne more mimo. Takrat so mu že odvzeli vozniški izpit. Šef ga je vzel nazaj v službo. Šla sta nekaj popravljat v prostore društva Abstinent. Malo so se pogovarjali, delili izkušnje. To, kar vidim v njegovih očeh, mi je dobro znano. Tema, ki ostaja, a se bori z žarkom upanja, ki je vzklil s pomočjo najbližjih. Srčno upam, da prevlada svetloba. Alcohol is a bitch.

KEDGEREE RECEPT (za 4 osebe):

150g basmatega riža

200g dimljene skuše ali postrvi

1 čebula

1 žlička pekočega karija v prahu

1 žlička mletega koriandra

1 žlička mlete kumine

1 žlička kajenskega popra ali pekoče dimljene paprike

1 žlička garam masale

1 žlička kurkume

50 g masla

2 limoni

4 trdo kuhana jajca

svež koriander, šop

2–3 stebla mlade čebule

olje, sol, poper

1. Posebej skuhaj riž in jajca. Riž dobro operi in ga zavri v dvakratni količini osoljene vode. Ko zavre, ga pokrij in pusti na majhnem ognju deset minut. Po desetih minutah ga odstavi z ognja, odkrij, razrahljaj z vilico in pokrij s kuhinjsko krpo. Pusti stati še deset minut. Jajca zavri v vodi in kuhaj deset minut.

2. Prepraži čebulo na olju dokler ne porjavi, in dodaj začimbe.

3. Dodaj na kose raztrgano skušo.

4. Ko je riž skuhan, ga dodaj v ponev s polenovko. Dodaj maslo v kosih in premešaj.

5. Odstavi z ognja in dodaj svež koriander, sok ene limone ter sol in poper po okusu.

6. Postrezi s poljubno narezanimi trdo kuhanimi jajci, krhlji limone in sesekljano mlado čebulo.

 

Naslovna slika: Pieter Bruegel starejši, Lovci v snegu, 1565. Sliko hrani Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju.