HANA STUPICA,

ilustratorka in oblikovalka

»To, da imaš znan priimek, zna biti zoprno; zapolniti moraš velike čevlje svojih prednikov«

Hana Stupica je ilustratorka in oblikovalka. Zaključila je študij oblikovanja vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer tudi živi in dela. Na najinem srečanju nama družbo dela njena psička Keira. Hrti so, pravi Hana, idealni sopotniki za umetniške duše, po značaju bolj podobni mačkam. Živali jo spremljajo že praktično vse življenje, prav tako kot ilustracija. Je namreč že tretja v ženski liniji svoje družine, ki se z njo profesionalno ukvarja. Pred njo sta slovenski kulturni prostor sooblikovali babica Marlenka in mama Marija Lucija, obe ilustratorki, pa tudi dedek Gabrijel, modernistični slikar.

Tekst: Neža Urbiha

Foto: Hana Stupica (družinski arhiv) in Nejc Vašl

Kako si začela z ilustracijo in kako velik vpliv so pri tem imeli tvoji predniki?

Se že ponavljam, ampak na začetku nisem želela biti ilustrator. Risala sem sicer ves čas in imela pri tem proste roke. Nikoli me niso dajali v kalup ali pa mi govorili, da bi morala biti ilustrator ali slikar, niti komentirali mojih risb. Pustili so, da rišem, kar sem videla. Ko sem bila majhna, so bile to seveda princese, te so izhajale tudi iz pravljic, ki sta jih vedno ilustrirali mama in babica. Pri devetih sem dobila kunko in začela risati njo. Nikoli me niso poskušali usmeriti, so mi pa predajali odgovornost, način, s kakšnimi očmi gledati na ilustracijo. Ko je recimo izšel nov Ciciban ali knjiga, sta jih mama in babica doma vedno skrbno pregledali. Tudi z bolonjskega knjižnega sejma sta nosili veliko knjig. Jaz pa sem bila vedno zraven in posledično sem se priučila njunih pogledov. Recimo spoštovanja do ilustratorjevega avtorskega dela, ki ga je celostno zastavil in v katerega se posledično ne posega. Še nekaj, kar sta mi poudarjali, je to, da se ilustracij iz knjig ne prodaja; le posamezne ilustracije. Knjiga je zaključena celota, celostno zasnovano avtorsko delo, zato se tudi tega še vedno držim. Je pa pogosto tako, da avtorji delamo slabše s svojim lastnim delom. Za nas je to služba.

Torej zdaj ti upravljaš z zapuščino mame Marije Lucije in babice Marlenke?

Ja, jaz imam avtorske pravice, ker ni drugih potomcev. Skrbim za arhiv, izposoje za potrebe razstav in podobno. Mamin arhiv je že precej urejen, ker se je tega lotil že moj oče po njeni smrti, babičin pa žal ne, predvsem zaradi tega, ker je imela res dolgo ilustratorsko kariero. Materiala je tako veliko, da zdaj, ko ga pregledujem, nekatere stvari vidim prvič.  Ogromno je delala za Ciciban in razne revije, voščilnice, Pika Nogavička obstaja v dveh verzijah … Shranjevala je tudi vse skice. Skrb za tako zapuščino je velika odgovornost in ni konca ne kraja pregledovanju in urejanju. Mama in babica sta ogromno risali, kar pa jaz ne. Ogromno je risal tudi dedek Gabrijel, za čigar arhiv tudi skrbim. Njegovega se je trudila urediti že babica, saj so po njem ostale cele skicirke stolov, konj, raznih krokijev … Kar mi je res ljubo, je, da so so si tudi med sabo ves čas risali interne družinske štose. Mama je celo navodila podajala v risbi.

Ali si se kdaj vseeno lotila istih projektov ali zgodb kot katera izmed prednic?

Ko sem bila majhna, vem, da sem nekaj poskušala, predvsem, ko sem čez risarsko mizo opazovala mamo pri delu. Najbolj se spominjam mojega otroškega kopiranja Hrestača. Sicer sta obe delali Rdečo Kapico, babica celo dvakrat. Mogoče jo bom kdaj še jaz. Našla sem tudi mamine zapiske za Lepotico in zver, ki si jo je želela ilustrirati. Od babice pa Drevo Tik-Tak, zapiske in skice. Razmišljala sem, da bi bilo mogoče zanimivo, če bi izhajala iz njunih idej. Babica mi je že leta nazaj govorila, da bom to slikanico narisala jaz, ko nje več ne bo. Žal še vedno ne vem, ali se sploh vidim v tej zgodbi, za razliko od mamine želje po ilustriranju pravljice Lepotica in zver. Babičino izbiro bi morala bolj natančno preštudirati, da bi ugotovila, ali je sploh zame. 

Kako pa izbereš, kaj je zate?

Ponavadi že naročniki kar vedo, kaj mi je blizu. Vedno povem, da mi na primer otroci ne gredo; da nisem še našla »svojega« otroka. Mogoče bi se morala v glavi sprostiti, premagati strah, ampak enostavno ne vem, kako bi izgledal v mojem stilu ilustriranja. Odrasli mi gredo, predvsem zanimivi pa so mi starejši, ker obraz pove več zgodbe. Otroci so tako popolni in te perfekcije ne znam ujeti. Že od majhnega pa so mi najbliže živali, kot otrok sem se igrala predvsem z njimi. Imela sem kopije starinskih plišastih igrač v starinskih oblačilih, nekatere od teh mi je sešila mama, nekatere pa sem poskusila sešiti sama. Barbike in punčke me nikoli niso preveč zanimale. Otroško igro sem nekako prenesla v svoje odraslo življenje, tako da so tudi naročniki že ugotovili, kaj mi je blizu: maksimalizem, barok, renesansa in počlovečene živali.

Pravljice, ki jih pogosto ilustriraš, so nekaj, kar že samo po sebi posreduje zgodovino novim generacijam, neke vrste nasledstvo. Kako pomembna se ti zdi zvestoba do teksta? Ali ilustracija postane zanimiva prav tam, kjer se je mogoče od njega odmakniti?

Vse je odvisno od tega, kaj in za katero starostno skupino ustvarjaš. Pri mlajših otrocih se mi zdi, da se je treba držati besedila, ker zelo hitro ugotovijo, če je kaj drugače. Se pa odstopanja seveda kdaj zgodijo, meni so se recimo v primeru Pozabljive stonoge, ki sem jo risala, medtem ko se je zgodba v detajlih še spreminjala. Moje mnenje je, da ilustracija pomaga osvetliti besedilo, zato bi se morala tega tudi držati. Je pa tu seveda tudi faktor umetniške svobode. Tudi jaz zajce, ki živijo sredi gozda, narišem v zelo lepih oblačilih, ker sem si jih tako predstavljala kot otrok. Moji zajci ne bodo v teniskah, ker tega pač ne vidim tako, sploh če gre za ljudsko pravljico.

Zdi se mi, da se danes pogosto govori, da je ilustracija najbolj zanimiva tam, kjer se pojavljajo neke luknje.

Ja, otroku moraš vzbuditi zanimanje. Vedno so zelo osredotočeni na detajle. Vse opazijo in se »obesijo« na malenkosti, zanima jih, zakaj je nekaj tako, kot je. Spomnim se, da sem bila tudi sama takšna; ob gledanju ilustracij sem si napletla še svoje zgodbe. Dobra ilustracija otroka povabi v pravljični svet. Zdi se mi, da je problem današnjega sveta to, da otrokom vse preveč serviramo na pladnju. Treba jim je pustiti razmišljati, da jim dela domišljija in se razvija po svoje. Naj vstopi v pravljični svet, riše, kar hoče – naj uživa. Ker se zanje otroštvo prehitro konča, ekrani pa pri tem prav nič ne pomagajo. Pripadam še zadnji generaciji, ki je odraščala brez pametnih telefonov in socialnih medijev, in lahko povem, da ekran nikoli ne prinese takšnega zadoščenja kot igra na prostem, plezanje po drevesih, branje knjig, risanje in barvanje pobarvank. No, pri meni še teh niso dovolili, ker te tudi pobarvanka vkalupi.

Še vedno delaš vse analogno?

Ja, rišem analogno, potem pa s pomočjo skena digitaliziram. Skeniram v visoki kvaliteti, popravim morebitne napake, ki jih ne vidimo s prostim očesom. Za tisk je treba tudi minimalno prilagoditi barve, ker je, na primer pri knjižnem tisku, barvni spekter manjši. Tehnologija je zdaj že tako dobra, da se lahko ogromno igraš, sicer pa vztrajam in bom vztrajala pri čopiču in barvi. Delati digitalno mi je muka, že tako konstantno gledamo v ekrane, pa tudi občutek je povsem drug. Barvna skala, ki jo naredim na roke, ki jo z lahkimi nanosi mešam kdaj kar neposredno na papirju, ko z nešteto potezami dosežem mehak, sfumato učinek, prelive, gube v blagu, svetlobo, temnino … digitalno ta učinek enostavno ni enak, tudi če se program trudi oponašati isto tehniko. Nekateri avtorji so to sicer spravili na visok nivo, ampak meni je videti original v živo čisto nekaj drugega. Ilustracija je miniaturno slikarstvo. Najraje grem v kakšen muzej, gledat stare slikarje, pri katerih sploh ne veš, kam bi gledal. To, kakšen občutek ti da original, mi je veliko vodilo.

Tudi v akademskih krogih se je pojmovanje ilustracije močno spremenilo. Ti si študirala vizualne komunikacije, danes je na akademiji poseben program za ilustracijo. Gotovo je razlika, če si, kot tvoja mama in babica, šolan kot slikar, in šele potem postaneš ilustrator.

Ja, včasih so bili ilustratorji slikarji, sama pa sem diplomirala iz vizualnih komunikacij. Posledično imam poklicno deformacijo in  vedno ob ilustriranju razmišljam tudi o končnem oblikovanju, kam bo umeščeno besedilo, kako bo ilustracija porezana itd. Babica me je občasno okregala, da premalo skiciram, kar je res. Z dedkom sta imela vedno pri sebi skicirko, vedno sta risala, skicirala, se urila v risanju. Sama sem daleč od tega, nekatere stvari mi še niso čisto jasne. Poskušala sem ji dopovedati,  da sem drugačna, da ne morem risati ves čas. Mlajši, ki prihajajo za nami, bodo pa še bolj drugačni, verjetno še bolj usmerjeni v digitalno. Kar mogoče pogrešam pri mlajših, je raziskovalni proces. Po naravi sem zvedav človek in priprava za vsako ilustracijo mi vzame ure in ure raziskave, iz katere črpam in se inspiriram. Danes imamo za to toliko možnosti, od knjig do interneta. Moji predniki niso imeli interneta, znašli so se drugače. Zadnjič sem recimo pri babici odkrila cel kovček izrezkov slik živali iz revij in časopisov. V babičini Palčici se pojavijo majski hrošči in ko je slikanico ilustrirala v sedemdesetih, ga je imela na risalni mizi, da ga je lahko opazovala. Hodila je po travnikih in risala rože in žuželke, ki se pojavijo v Kresnici podnevnici Polonce Kovač. Zdi se mi, da v današnjem času pač premalo rišemo po naravi. Lahko, da je problem čas in hiter slog življenja, malce seveda tudi lenoba, ker je lažje poiskati vse na internetu. Ko želim vedeti značilnosti nekega stila ali kostumografijo določenega časovnega obdobja, to samo vpišem v iskalnik  in dobim neskončno rezultatov.

Na to si že delno odgovorila, ampak ali se ti zdi, da si kakšne dele prakse prevzela neposredno od mame ali pa babice?

Zagotovo. Še vedno uporabljam mamine barve in materiale, že način dela je zato podoben, kar je tudi vidno. Pri risbi v svinčniku pa se mi zdi, da sem na trenutke bolj podobna babici. Mamine princese in dekleta so bile zame vedno najlepše. Posledično so ji moje vedno zelo podobne, saj jih tako vidim. Ko imaš nekaj tako globoko vcepljeno, se je zelo težko odmakniti od tega. Pri babici pa težko rečem, ker je v svoji dolgi ilustratorski karieri večkrat spremenila stil. Se mi je pa zdela vedno malo nadrealistična. Vsaka zgodba je bila nekaj tako svojega, da bi njo težko kopiral. Pogosto niti ni razumela, zakaj imajo ljudje tako radi njene ilustracije, na primer Piko Nogavičko ali pa Jelko. Bila je zelo kritična do svojega dela. Najbolj je bila ponosna na svoja zadnja dela: na Grdega račka in Zvezdne tolarje, v teh ilustracijah je po njenem doživela višek kvalitete in razmišljanja. Meni se ne zdi tako, vedno se mi je zdela dobra. V dojemanju ilustracije sta obe zelo vplivali name, dedek kot modernistični slikar mogoče še najmanj, saj žal nisem odraščala ob njegovem ustvarjanju, ampak samo ob zgodbah. Po družini marsikaj podeduješ, tudi če se tega sploh ne zavedaš.

Res je zanimivo slišati izkušnjo odraščanja med samimi umetniki.

Po eni strani je dobro, če ne odraščaš v umetniški družini, ker si lažje sam svoj ustvarjalec. Zase vem, da sem pod vplivom in se moram truditi biti svojevrstna. Zdaj sem se s tem vplivom sprijaznila in ga sprejela. Če bi delala karkoli drugega, bi bilo vseeno, tako je pa težko, sploh zato, ker sta bili obe odlični, jaz pa capljam za njima. To, da nimaš svežega začetka in imaš znan priimek, zna biti zelo zoprno; sama sem imela vedno občutek, da se je od mene pričakovalo več. Zapolniti moraš velike čevlje svojih prednikov. Seveda lahko to tudi pomaga, kot na vsakem področju, lahko pa je tudi veliko breme. Nikoli se mi ni zdelo, da bi bila zaradi svojega izvora kakorkoli boljša od drugih – prej slabša. Zaradi tega si v krču, nikogar nočeš razočarati. Tudi moje razmišljanje je precej drugačno od razmišljanja mojih prednikov, ker sta se življenje in svet čez toliko generacij pač spremenila. Nekako poskušam orati med tradicijo, nostalgijo in tem, kar nosim v sebi in česar ne morem niti ne znam ubesediti.