BRANE VOLKAR IN PIKA VOLKAR,

galerista in ustanovitelja Galerije Zala

»Galerija je postala naš družinski član«

V samem osrčju starega mestnega jedra naše prestolnice je moč obiskati vrsto galerij, antikvariatov in preprodajaln z umetninami, ki ponujajo pestro izbiro kvalitetnih umetniških del tako domačih kot tujih avtorjev. Mednje se uvršča tudi zasebna Galerija Zala, ki sta jo leta 1991 ustanovila zakonca Brane in Pika Volkar.

Tekst: Pia Miklič

Foto: Arhiv Galerije Zala

Od prve iskrice do posla

Tako Brane kot Pika sta bila od nekdaj povezana z umetnostjo. Pika Volkar se spominja svojega otroštva, polnega kreative: »Doma so bile ves čas barvice, svinčniki, letraseti, knjige in glasba …« Pikin oče je aktivno oblikoval pohištvo, za kar je bil tudi nagrajen. Tako Pika kot njen brat Žare Kerin sta sledila očetovim stopinjam in se vpisala v Šolo za oblikovanje: »Žare je v svoji oblikovalski karieri prejel vrsto nagrad, med drugimi je bil prvi Slovenec, ki je bil nagrajen z nagrado Best of the Best Red Dot,« ponosno poudari Pika, ki jo je poleg ljubezni do umetnosti gnala tudi velika ljubezen do otrok, zato se je v svoji karieri posvetila predvsem pedagoškemu delu.

Galerist Brane Volkar se prvih korakov v umetnostne kroge spominja iz časov službovanja na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti: »Takrat sem se družil s slikarji, pisatelji, pesniki, fotografi in tako spoznaval svet umetnosti od blizu. Še danes se rad spominjam druženj z Zdenkom Huzjanom, Borisom in Markom Zaplatilom, Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem, Božidarjem Jakcem in drugimi. Ta so me tako pritegnila, da sem se hitro zavedel, da je galerijska pot edina pot zame.«

Srce in duša galerije

Brane in Pika sta si prvo skupno umetniško delo podarila za poroko, z vsako obletnico poroke pa sta svojo zbirko obogatila za eno umetnino. Tako sta, še preden sta se podala v galeristiko, postala navdušena zbiratelja: »Prvo delo, ki sva si ga kupila, je bilo delo akademskega slikarja Borisa Zaplatila, ki nama je bil obema zelo blizu,« komentirata in dodata: »Pomembno je, da te slika nagovori, da se te dotakne. Nato se ustaviš in začneš razmišljati o njej. Mogoče zveni že preveč znano, a namen umetnosti je v tem, da te na takšen ali drugačen način ustavi, znervira, in četudi si bil že ničkolikokrat navdušen, tega navdušenja ne zmanjka.« Njun okus glede umetniških del se le redko razhaja, pri programu galerije pa ima zadnjo besedo Brane, pravi Pika. »On je srce in duša galerije. Ves čas sem spremljala njegovo delo, a sem se skozi leta posvečala predvsem delu z otroki. Galerijo in njen program je vodil Brane.«

Brane Volkar je že na samem začetku stremel k vodenju galerije, pri kateri ne gre (zgolj) za prodajni prostor, ampak za prostor s kulturnim programom, prostor srečanj, rednih razstav in nekakšno borzo informacij, kjer človek lahko poišče navdih in se tudi česa nauči. Odprtje galerije so sprva načrtovali na 28. junij 1991 vendar jim je načrte prekrižala vojna. Uradna otvoritev je bila prestavljena na avgust, negotov junijski večer pa je minil v intimni družbi: »Glede na to, da smo bili odrezani od drugih mest, smo se s sosedi zvečer zbrali v galeriji in skupaj nazdravili v upanju na lepši jutri.«

Polna energije, optimistična in zagnana za delo z umetniki sta na samem začetku zasnovala koncept galerije, ki mu še vedno sledita: »Prostor, kjer ima vsako delo svoj namen, prostor, kjer ima vsako delo svoj pomen.« Delovanja tako nikoli nista prilagajala vsakokratnemu trendu, vsekakor pa sta ga postopoma nadgrajevala in dopolnjevala njegovo rdečo nit. Venomer sta bila v stiku z mlado generacijo ustvarjalcev, z mladimi kuratorji in umetniki, kar jima je omogočalo nepretrgan razvoj, svež koncept in program galerije: »Meni se zdi, da je Brane od začetka popolnoma poistoveten z galerijo in da je galeristika dejansko način življenja. Zaradi tega je bilo vedno enako – enako lahko ali pa težko. Galerija živi s tabo in včasih se zasnova prostora, odločitve glede razstav in druge prodrobnosti prilagajajo oziroma rastejo skupaj s tabo,« razloži Pika. Večjih razlik med galerijskim delom danes in pred 30 leti zakonca ne izpostavljata, spominjata pa se, da je bil program pred leti bolj klasičen, galeristova obleka veliko bolj uniformirana, obiskovalci pa so bili v odnosu do umetnosti bolj zadržani kot danes.

Kaj najdemo v Zali

Galerija Zala ponuja umetniška dela, katerih cenovni razpon je razmeroma širok, od par sto evrov do več deset tisoč evrov, cene pa so seveda pogojene z zgodovinsko vrednostjo dela, tehniko, dimenzijo in avtorjem dela. V ponudbi so dela starejših umetnikov, ki na svetovnem trgu dosegajo visoke cene, galerista pa vlagata tudi v mlajše umetnike. Eno izmed takšnih umetnic, slikarko mlajše generacije Emo Klinar, sta Brane in Pika v letošnjem letu posebaj izpostavila in podprla s samostojno razstavo, ki sta jo otvorila za časa trajanja Ljubljana Art Weekenda. Z veseljem sta opazovala navdušenje zbirateljev nad mlado umetnico, ki so se v sklopu ljubljanskega festivala sodobne umetnosti ustavili tudi na pogovoru v Galeriji Zala.

Med trenutno najbolj iskanimi deli galerije so prav dela mlajše generacije umetnikov, in sicer Gala Tiča, Eme Klinar, Monike Slemc Klavžar in Anastazije Pirnat – vsi štirje navdušujejo tudi Braneta in Piko. Splošno najbolj prodajana so dela Zorana Mušiča (1909–2005), saj je galerija v preteklosti izvedla največ projektov, vezanih nanj. Galerista sta s ponosom izpostavila izvedbo dvajset let trajajočega projekta, imenovanega Zoran Mušič, v okviru katerega se je zvrstilo sedem mednarodnih razstav o umetniku, te pa so bile rezultat sodelovanja in povezovanja z vrhunskimi umetnostnimi zgodovinarji, kritiki, zbiratelji in oblikovalci, z družino avtorja ter z domačimi in tujimi ustanovami. Med največjimi dosežki Brane Volkar izpostavi tudi uspešno dobrodelno dražbo umetnin, na kateri so leta 2009 v sodelovanju z Galerijo Fotografija zbrali 140.000,00 EUR, ter jih podarili Onkološkemu inštitutu in Ljubljanski porodnišnici.

Ko bom velik, bom galerist

Po več kot tridesetih letih dela v poklicu galerista oba, tako Brane kot Pika, vidita predvsem pozitivne stvari. »Vsak dan je drugačen: toliko, kolikor je umetniških del, toliko je različnih situacij. Rad imam pogovore z umetniki in zbiratelji, rad obiskujem ateljeje, raziskujem ozadja in iščem konkretna dela, za katera se stranke zanimajo. Galerija mi v tem pogledu daje vse,« svoj vsakdan podrobneje predstavi Brane. Priznata pa, da obstajajo tudi negativne plati poklica, saj se vsako nihanje v gospodarstvu na prvem mestu pozna na umetnostnem trgu.

Ključno galeristovo vlogo prepoznavata v podpori mladim generacijam umetnikov: »Ponosen sem, da lahko pomagam mladim, da imajo kvaliteten prostor, kjer lahko širši javnosti predstavijo svoja dela. Vloga galerije je tu predvsem v predstavitvi umetnikov zbirateljem oziroma v vzpostavitvi tega ključnega stika – komunikacija je namreč vse,« razlaga galerist. Nova poznanstva, razstave in izdaje spremnih katalogov, vse to avtorju gradi referenčnost in mu nudi t. i. vizitko, s katero se lahko ponovno predstavi drugod. Veliko težo za razumevanje vsebine, občutenje umetniškega dela, prepoznavo odziva in vzpostavitev tistih pravih stikov ima še vedno srečanje v živo. Umetniško delo po njunih besedah zahteva gledalca in situ, in ker je umetnina osebni, intelektualni in estetski odraz avtorja, je bistveno, da se z gledalcem osebno sreča tudi sam avtor.

Nasvet mlademu zbiratelju

Branetov nasvet nekomu, ki se podaja na zbirateljsko pot, se glasi: »Naj kupuje počasi, predvsem pa tista umetniška dela, ki so mu všeč. Naj gradi identiteto zbirke; ta ima lahko dodano vrednost na celoto in ustvari vsebinske vzporednice med navidez nepovezanimi deli. Sicer pa naj z ustvarjanjem zbirke ne bo obremenjen. Posamična dela se znotraj zbirke namreč lahko tekom let menjajo, nadgrajujejo.« V pravega zbiratelja se kupec umetnosti po Branetovem mnenju prelevi, ko v svoji zbirki del tvori rdečo nit. Praviloma je to posledica dejstva, da se je zbiratelj začel dodatno izobraževati in podrobneje raziskovati. »Pri zbirateljih, s katerimi dolgoročno sodelujemo, smo opazili, da se obiski galerije potem vedno bolj gostijo, pa ne zaradi samega nakupa, ampak predvsem zaradi želje po pogovorih o umetniku, delih, izkušnjah in anekdotah.«

Bo Zalo nekoč vodila prav Zala?

Zunaj galerijskega sveta jima največ pomeni družina, vendar si življenja brez umetnosti preprosto ne predstavljata. »Zame ni doma brez umetnosti, v takšni ali drugačni obliki,« pravi Pika. Zakonca sta svojo galerijo pred tridesetimi leti poimenovala po svojemu najstarejšem otroku, Zali. »Zala je sicer odvetnica, a velika ljubiteljica in poznavalka likovne umetnosti; sama včasih v šali pravi, da razdalja med pravom in umetnostjo niti ni tako velika …« Ob misli na prihodnost Galerije Zala se Pika in Brane ne obremenjujeta preveč, saj sta prepričana, da bo za nasledstvo galerije poskrbljeno. »Branetov odnos do galerije je na nas vplival tako, da je ta že dolgo nazaj postala naš ‘družinski član’. Oba otroka, hčerka Zala in sin Aljaž, sta izjemno povezana z galerijo in najinim delom. Ko bo čas, mislim, da bosta nedvomno nadaljevala pot, ki jo je začrtal njun oče,« nam za konec zaupa Pika Volkar.

8 VPRAŠANJ ZA BRANETA IN PIKO VOLKAR

1. Nasvet, ki bi ga dala nekomu, ki šele začenja svojo podjetniško pot … poslušaj, kam te vodi notranji čut.

2. Napaka, ki sva jo naredila na začetku svoje poti, pa sva se iz nje ogromno naučila … bila sva preveč zaupljiva. Zdaj sva bolj previdna glede tega, komu zaupava in s kom sodelujeva.

3. Želiva si, da bi bilo v slovenskem poslovnem svetu … več izobraževanja/stika z umetnostjo in manj neuresničenih sanj.

4. Prvih 200 evrov sva s svojim delom zaslužila … že dolgo, dolgo nazaj, ko so bili še dinarji!

5. Knjiga, ki bi jo priporočila vsem … Kosovel, Zbrano delo 1974 (prva, druga in tretja knjiga), Integrali, Pesmi v prozi …

6. Serija, ki bi jo priporočila vsem … Brane: navdušen sem nad astronomijo, tako da kakršenkoli dokumentarni prispevek s tega področja.

7. Film, ki bi ga priporočila vsem … Let nad kukavičjim gnezdom in Tatovi koles.

8. Podkast, ki bi ga priporočila vsem … pravzaprav bi priporočila en enkraten blog: Miha First: Dobre gostilne, kulinarične in vinske novice.