Če bi svet izgledal kot Animal Crossing

Piše: Zala Kralj

Na sončno aprilsko soboto smo se z bralnim klubom (Zalin book club) pogovarjali o Deklini zgodbi Margaret Atwood. Kljub lepemu vremenu je vladalo distopično vzdušje – začelo se je, ko so nam v kavarni sporočili, da nimajo več buhtljev, ki smo jih bili vajeni. Po daljšem pogovoru o stanju sveta in strahu pred apokalipso je ena od udeleženk previdno vprašala, če lahko predstavnice mlajše generacije delimo, ali načrtujemo imeti otroke ali ne.

Razprava je bila sprva nekoliko zadržana; najprej smo vse samo okvirno povedale, k čemu se nagibamo. Prvi sta se razgovorili moji dobri prijateljici, za kateri lahko z vso gotovostjo trdim, da bi bili krasni mami. Povedali sta, da sta bili še nedavno prepričani, da bosta imeli otroke, potem pa sta se začeli resno spraševati, ali je smiselno in pravično ustvariti novo bitje, ki bo moralo odraščati v tem svetu. Ena od njiju je na univerzitetnem predavanju pred kratkim slišala precej pesimistično (in morda pretirano) napoved, da lahko stavbe – če ne spremenimo pristopa – s to hitrostjo gradimo le še štirinajst let, potem pa nam bo zmanjkalo materialov za gradnjo. Čeprav ta podatek jemljeta z rezervo, nista optimistični glede prihodnosti našega planeta.

Njuna izpoved je ustvarila prostor za odkrito in presenetljivo razpravo – skoraj vse predstavnice mlajše generacije smo pritrdile njunim pomislekom. V romanu Izgubljena hči Elena Ferrante zapiše, da si »otroka želiš z živalsko omamljenostjo, ki jo še krepijo splošna prepričanja«. Če mnogo ljudi vodi splošno prepričanje, da si moraš za uspešno življenjsko pot nujno zgraditi hišo, kupiti dober avto brez smerokazov in si ustvariti družino, vedno več mladim pretehta splošno prepričanje, da naš svet ne gre v pravo smer. Za trenutek bom odmislila vse tiste, ki želijo otroke ne glede na stanje planeta, in tiste, ki jih ne bi imeli, tudi če bi svet izgledal kot videoigrica Animal Crossing. Zanimajo me ljudje, ki bi se v nekem lepšem, boljšem svetu odločili za podmladek, a se jim ne zdi odgovorno, da bi na svet v trenutnem stanju prinesli novo bitje.

Tudi sama sem se večkrat vprašala, ali je pravično, da se nekdo preprosto odloči, da bo ustvaril novo osebo in jo s tem prisilil, da obstaja. To vprašanje ima še mnogo več teže, ko v enačbo vključiš stanje našega planeta. Ena od udeleženk bralnega kluba je bila zgrožena, da mladi tako razmišljamo. Hitro se je vključila njena vrstnica in prijateljica, ki je pojasnila, da ima štiri otroke in je presrečna, da jih ima. Zelo si jih je želela in imela je občutek, da jih prinaša v lep svet, poln upanja in ljubezni. Danes sveta ne vidi več tako in se leta 2025 zagotovo ne bi več odločila, da bo mama. Popolnoma razume svoje otroke, ki so zdaj že odrasli in sami kolebajo o tej odločitvi. Zdi se, kot da je svet popolnoma ponorel, in dokler nismo prepričani, da je to zgolj neko čudno obdobje (it’s not a phase, mom), je morda malo neodgovorno v ta šmoren potiskati nova bitja, ki jim zaenkrat tega ni treba. Naj ponovno poudarim, da imam v mislih le tiste posameznike, ki se s tem že sami veliko ukvarjajo in nenehno premišljujejo o tem vprašanju – glede na razpravo na bralnem klubu je takšnih veliko.

Sama nisem prepričana, ali bi imela otroke, tudi če bi svet izgledal kot Animal Crossing – najbrž bi skoraj raje v miru sadila rože, lovila metulje in izdelovala ribiške palice. Nimam potrebe po nasledstvu v primarnem pomenu besede, čeprav sem shranila svoje krilo s kravjim vzorcem, ki sem ga dobila za darilo, ko sem bila stara dve, in ga sama več ne morem obleči že vsaj 21 let. Nasledstvo dojemam kot vsako sled, ki jo pustimo s svojim obstojem. Vsak trenutek, ki ga preživimo z ljudmi, ki jih imamo radi. Vsak nasmeh, ki ga namenimo mimoidočim in jim morda vsaj za hipec polepšamo dan. Če sem sama nasledstvo svojih staršev in generacij pred njimi, sem tudi nasledstvo vonja po morju in vetra na svoji koži in vseh prejetih rojstnodnevnih želja in vseh nasmehov svojih prijateljev in vseh srečanj našega bralnega kluba, ker me vse to oblikuje. Morda lahko s takšnim nasledstvom ustvarjamo svet, ki nas ne bo več strašil, ampak nas bo navduševal in spodbujal, da ga predstavimo bitjem, ki še ne obstajajo.

Naslovna slika: Georges Seurat, Nedeljsko popoldne na otoku La Grande Jatte, 1884. Sliko hrani Umetniški institut v Chicagu.