Družinsko drevo

Piše: Liu Zakrajšek

Na posnetku sem stara tri. Tiste rojstnodnevne torte se ne spomnim, se pa spomnim, da sem za darilo dobila rožnat kemični svinčnik, ki se je na vrhu razpiral v plastično srce, ki je rdeče zasvetilo, ko sem pisalo pritisnila ob papir. Bežno se spomnim tudi, da smo na terasi z razgledom na hrumeče vlake jedli hrenovke in sedeli na blazinah na tleh. Tam je bila moja družina: moj pokojni dedek, moja stara starša po mamini strani, moja mami, moj oči. In moja pokojna prababica. Ne vem, ali se spominjam vsega tega prav zato, ker sem videla dedkov posnetek praznovanja, enega izmed mnogih, ki tvorijo naš družinski video arhiv. Na posnetku splezam na visok stolček in vztrajno ponavljam »ne molem dol, ne molem dol«. Prababica pa me bodri: »Samo še malo, samo še malo,« češ, no daj, poskusi, zmoreš sama. Ampak to zgodbo sem že slišala: povedala mi jo je babica.

Vez med tistim otrokom in odraslo žensko danes je zame prepletena z zgodbami mojih prednic. Kot otrok sem zelo našpičila ušesa, kadar mi je mama pripovedovala o svoji babici, pri kateri je preživljala poletja, o njenem sadovnjaku, njenem češnjevem kompotu, njeni življenjski zgodbi, ki je bila zelo težka in prepredena z grozotami druge svetovne vojne ter zaznamovana z internacijo v koncentracijskem taborišču. Mami že vse odkar pomnim na svojem prstancu ne nosi poročnega prstana, ampak prstan svoje babice, ki ji ga je ta obljubila že v otroštvu. Poleg vseh zgodb o življenju moje prababice sem večkrat prisluhnila tudi svoji babici, kako mi je pripovedovala o svoji stari mami: o njenih petih otrocih, njeni mili naravi in njenih težkih preizkušnjah, ki jih ni bilo malo. Ko sem odraščala, sem počasi povezovala to satovje bežnih časovnih trenutkov v eno: svoje prvo razumevanje življenja žensk, ki so prišle pred mano, svojo prvo sliko materinstva, ki je bila tista nit, s katero so bila v eni liniji prešita življenja štirih generacij žensk.

Moja prababica je skozi mamine zgodbe v mojih mislih postala nekdo, ki ga poznam bolje, kot bi to dovoljevalo zgolj življenje samo. Odšla je, ko sem bila zelo majhna, nanjo me vežejo zgolj fragmenti spomina, na primer to, da mi je podarila plastičnega konja, ki je bil videti enako kot kobila v velenjski konjušnici, ki sva jo z babico redno obiskovali med najinimi sprehodi okrog jezera, pa dejstvo, da me je za pusta oblekla v rdečo kapico (tudi ob tej izjavi priznavam rahel dvom, da je moj spomin na pustni kostum bolj povezan s fotografijo naju s prababico s tistega pustnega dne). Prababičino življenje se je pred mojimi očmi razprlo skozi zgodbe – o tem, kako sta imeli z babico za ljubljenčka srnjačka, pa o tem, kako rada je gledala telenovele. Tudi o težkih in grozljivih stvareh, ki jih je dala skozi. Pred kratkim, ko sem obiskala babico in dedka v njuni pritlični hiši, na katero me veže toliko prelepih spominov, sem si na steni pred vrati shrambe prvič zelo pozorno ogledala eno izmed njenih slik: lepo jesensko krajino, polno vitkih dreves v oranžkasto-rjavih tonih. Mimo te slike sem šla kot otrok zagotovo tisočkrat, pa je nisem nikoli tako zavzeto preučila. Sta pa moja babica in mama vselej ohranjali zavest, kako pomemben je spomin in to, da se prenese.

Ko sem bila otrok, se je veliko raziskovanja moje družinske dediščine dogajalo prav v tej hiši, med družinskimi albumi, na podstrešju in v šatuljicah, kjer je babica hranila nakit. Če mi je pustila, da sem lahko od blizu občudovala kak prstan, ki je pripadal moji prababici, se mi je zdelo, kot da v lastnih dlaneh pestujem zaklad. Na svojih prstih, zdaj, kot odrasla ženska, prenašam to dediščino. En prstan za vsako od žensk, ki tvorijo moje družinsko drevo. Mamin na sredincu, babičin na kazalcu, dva poročna prstana moje prababice, eden na vsaki roki. Ti prstani so moja najvrednejša lastnina. Z rokami trgamo plevel, mesimo kruh, brišemo knjižne police, si strižemo lase, vozimo, pišemo pisma, razglednice iz oddaljenih krajev, slikamo, objemamo, si brišemo solze, opravljamo najrazličnejše skrbstveno delo. Enega izmed prstanov sem pretopila v drugačen obroček, pod katerim zdaj nosim svoj zaročni prstan.

Fotografinja Lucija Rosc je v svojem projektu z naslovom Babiščina dokumentirala, kako je pretopila zlati zob, ki ji ga je poklonila njena babica. Skozi serijo fotografij in posnetkov je pokazala popotovanje te dragocene družinske dediščine – več kot petdeset let kasneje je umetnica z babičinim zlatom namreč prekrila enega izmed svojih zob, s čimer je njena družinska dediščina dobesedno postala del njenega telesa.

Kot zlato se med generacijami žensk prenašajo naše zgodbe. Te zgodbe so kot novoletne lučke, ki jih babica vsako leto ovije okrog prelepega japonskega javorja na vrtu pred hišo, ki so vidne že od daleč, kljub mrazu in decembrski megli. To drevo rada opazujem ob jutrih, skozi kuhinjsko okno ob štedilniku, ko si kuham kavo. Ko sem bila otrok, smo skozi to okno vedno spremljali, kdaj bo na dovoz zapeljal kak avto, ki smo ga čakali, na primer, kdaj se bo na božično večerjo pripeljal ta ali oni, kdaj bo prišla mami, da naju s sestro odpelje domov.

Ob koncu poletja vedno razmišljam o tem javorju, tem vrtu in tej hiši, v kateri sem preživela marsikatere počitnice, zato je v mojih mislih vselej potopljena v pozno poletno svetlobo medene barve, ki visi nad kaktusi v atriju. V romanu Tove Jansson Poletna knjiga iz leta 1972  prav tako glavno vlogo igrajo babica, poletje in neka hiša. Deklica Sophia poletja preživlja pri babici na otočju Finskega zaliva, z babico se potikata po gozdovih otoka, se vozita v čolnu, si pripovedujeta zgodbe, se pogovarjata o vremenu, Bogu, ljudeh. Babica je umetnica in svoji vnukinji naredi lastne Benetke – iz lesa izrezlja hiške, iz njih z vnukinjo izdelata miniaturno mesto v močvirnati kotanji. Ko neke noči pride nevihta, kotanjo poplavi. Babica na skrivaj izdela nove, identične lesene hiške, celo polije jih z vodo in zapacka s pepelom, da bi bile videti, kot da so preživele poplavo. Da bi tudi izkušnja izgube nečesa dragocenega posnemala srečen konec.

Ženske pred menoj, moja praprababica, prababica, babica in moja mama, so vedele (in vedo) kar nekaj o izgubi, pa tudi o tem, kako stvari ali odnose zgraditi znova. Poletja vselej minevajo, jaz sem vse starejša, vse bolj pa se zavedam, kako zelo, ob pogledu na svoje roke, okrašene z družinsko dediščino, zaupam v to, da se pogum prenaša naprej, kot zlato in zgodbe, ki si jih pripovedujemo druga o drugi.

Še malo in spet bom praznovala rojstni dan. Na isti terasi s posnetka. Moje prababice ni več med nami, da bi me spodbujala, naj splezam s stola ali poziram za fotografijo v rdečem pustnem predpasniku in kapici. Ampak kot prenašamo v telesu zlati zob, ali na prstih, s katerimi tipkam tole besedilo (žal moja tipkovnica ne zasije, ko spletam besede v eno), prenašamo družinski nakit, v sebi, to verjamem, prenašamo druga drugo. Kar je resnična dediščina ljubezni – drevo, ki ga vidim, ko odprem vrata, da bi stekla dol na dovoz, ko v zimskem jutru zagledam mamine zadnje luči.

Naslovna slika: Gustav Klimt, Tri starostna obdobja ženske, detajl, 1905. Sliko hrani Galleria Nazionale dArte Moderna v Rimu