Likovna šola, kjer umetnost postane dialog

Ko je umetnica in pedagoginja Nika Rosman leta 2014 zasnovala NIČ ART, ni želela ustvariti zgolj še ene šole risanja, temveč prostor, v katerem bi se umetnost lahko razvijala kot oblika dialoga – s seboj, s svetom, z drugimi ustvarjalci. Danes NIČ ART združuje kolektiv umetnikov in pedagogov, ki s sodobnim in poglobljenim pristopom ustvarjajo pogoje za vsezajemajočo likovno izkušnjo. V nasprotju z mimobežnimi vizualnimi vsebinami sodobnega časa njihovo umetniško izobraževanje temelji na raziskovanju, strokovnem mentorstvu ter razvoju osebnega umetniškega izraza.

Tekst: Ana Kobler
Foto: Bernarda Conič, Jernej Šimec, Markus Röder, Marta Nalecz

Poglobljeno likovno doživetje, ki presega okvire ustaljenega

V svetu, v katerem se umetniško izobraževanje pogosto omejuje na klasične akademske pristope ali komercializirane hobi tečaje, izstopa NIČ ART kot prostor likovne prakse s celostnim pristopom. Združuje namreč strokovnost, individualiziran pristop in neprestano raziskovanje umetnosti. Likovna šola NIČ ART je kolektiv pedagogov in umetnikov, ki se specializirajo v raznih likovnih področjih, povezuje pa jih sodoben, eklektičen stil ter želja po širjenju kvalitetne in individualne likovne izobrazbe za učence vseh generacij.

Njihova filozofija spodbuja celovit razvoj likovnega izraza in konceptualnega razmišljanja, s čimer širi kreativni dialog. Kot številne ideje se je tudi NIČ ART rodil iz potrebe po spremembi. Ustanoviteljica Nika Rosman, profesorica poučevanja likovne pedagogike in umetnica, je že med študijem na Pedagoški fakulteti v Ljubljani opazila vrzeli v obstoječem izobraževalnem sistemu. »Učni načrt za likovni pouk je dobro zasnovan, vendar samo okolje in organizacija pouka pogosto ne omogočata kvalitetnega učnega procesa,« pravi Rosmanova. »Učenci bi morali ustvarjati v manjših skupinah, v ateljeju, ne v standardiziranih učilnicah; risati na stojalih, ne na v ravnih linijah postavljenih klopeh. Predvsem potrebujejo mentorja, ki jih lahko resnično usmerja, namesto da večino svojega časa posveča vzdrževanju discipline zaradi prevelikega števila učencev na pedagoga.«

Njene začetne izkušnje z vodenjem likovnih delavnic segajo v obdobje sodelovanja z Mestno zvezo prijateljev in mladine ter Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Tu je zasnovala programe, ki so temeljili na raziskovanju materialov, eksperimentiranju in individualiziranem pristopu.

Onkraj tehnične preciznosti

Leta 2014 je nastala Likovna šola NIČ ART, ki je sprva delovala kot prostor likovnega snovanja ob izobraževanju na področju likovne umetnosti za otroke. Skozi leta pa se je njen program razširil na mladostnike in odrasle, kar je omogočilo oblikovanje raznovrstnih, poglobljenih vsebin. »Znati študijsko risati in znati poučevati študijsko risanje je razlika. Prav zato sem se že v času magistrskega študija osredotočala na metode poučevanja perspektive in prostorskega risanja, kar je postalo ključni del našega kurikuluma,« poudarja.

NIČ ART ni zgolj likovna šola, temveč prostor raziskovanja in eksperimentiranja. »Likovno snovanje ni samo igra s čopiči, glino ali svinčnikom. Za otroke je to ključni način izražanja, raziskovanja in razumevanja sveta. Ustvarjalni proces jim omogoča razvijanje fine motorike, vizualnega mišljenja, sposobnosti reševanja problemov in kritičnega razmišljanja,« pove Rosmanova.

Na poti do uspeha so se pojavile tudi prepreke, kot so iskanje primernega prostora, prehod na spletno poučevanje med pandemijo ter prilagajanje na spremembe znotraj ekipe. Obenem je Rosmanova zaradi zdravstvenega stanja vodenje šole za nekaj časa prepustila kolegom in se preselila v Španijo, a s poučevanjem kmalu nadaljevala. »Vsaka preizkušnja je priložnost za učenje, tako za naše učence kot za nas, mentorje,« ugotavlja.

Umetnost kot sinteza teorije, prakse in eksperimenta

V NIČ ART-u izobraževalni proces na področju risanja, slikanja, grafike in kiparstva temelji na sistematičnem usvajanju konstruktivnih principov, perspektive, proporcionalnih razmerij ter teoretičnih in kompozicijskih zakonitosti. Poseben poudarek je namenjen analizi in medsebojnim odnosom likovnih prvin ter likovnih spremenljivk znotraj širšega okvira likovne teorije. »Ko študent osvoji osnove, ga usmerjamo k raziskovanju lastnega umetniškega izraza – eksperimentiranje, konceptualno razmišljanje in kritična analiza,« pravi Rosmanova.

Metode, ki jih uporabljajo, vključujejo npr. interpretacijo abstraktnih konceptov (učenci raziskujejo, kako vizualno izraziti kompleksne ideje), povezovanje umetnosti z znanostjo, literaturo in tehnologijo, delo z omejenim barvnim spektrom, specifičnim materialom, tehniko itd. Poudarek dajejo tudi na razprave o umetnosti in sposobnost artikulacije likovnih del.

Pri vsebinah s področja oblikovanja, kot sta oblikovanje keramike in grafično oblikovanje, so učni postopki in metode poučevanja nekoliko drugačni. V tem kontekstu je večji poudarek na usvajanju specifičnih veščin ter tehničnih značilnosti posameznih materialov in procesov, pri čemer se hkrati razvija razumevanje kompleksnosti likovnih rešitev in njihove funkcionalne ter estetske vloge v širšem oblikovalskem kontekstu.

Umetna inteligenca kot izziv in priložnost

Na vprašanje o njenem pogledu na UI v umetnosti ter ali so tovrstne tehnologije zmožne doseči ali celo preseči človekov čut, Nika odgovori: »Odvisno od ideje, kaj želimo sporočiti in za kakšno uporabo gre. Negativna uporaba je lahko, kadar gre za izključno uporabo tega medija, ki sporoča idejo brez konceptualne zasnove. Zaskrbljujoče je lahko, kako širša javnost sprejema takšne produkte oziroma kako se zaradi omejitev izobraženosti na področju likovne umetnosti odzove na to.«

Rosmanovi se zato zdi zelo pomembno, da obstajajo dostopni izobraževalni sistemi, v katerih se ljudje lahko naučijo razlikovati med produktom, izdelkom in umetniškim delom. »Pozitivna plat umetne inteligence je seveda avtomatizacija. Toda UI vseeno ne more preseči človeškega čuta,« dodaja. »Naš cilj je ustvariti sintezo med tradicionalnimi in sodobnimi procesi – spoštovati klasične osnove in jih potencialno nadgraditi, obogatiti z novimi možnostmi, ki jih omogoča tehnologija. Takšna kombinacija zagotavlja celovito in relevantno umetniško izobraževanje.«

Več kot estetika: prostor ustvarjalne zrelosti

Danes ekipo NIČ ART sestavlja raznolik kolektiv profesorjev, učiteljev in študentov. Poleg ustanoviteljice Nike Rosman so to še Anže Šmalc, Helena Tahir, Fedja Šičarov, Jerca Šuštar, Kaja Horvat, Satya Pene, Mojca Berkopec, Amber Škrabec, Maruša Mediževec, Žan Zupan, Patrik Dvorščak, Sara Štrogel in Kalina Naskovski. »Naš cilj ni le poučevanje, temveč oblikovanje skupnosti, kjer umetnost postane dialog,« zaključuje Rosmanova.

V svetu hitrih, mimobežnih vizualnih vsebin NIČ ART ostaja prostor za poglobljeno ustvarjanje, raziskovanje in rast. Uspehi njihovih nekdanjih učencev najbolje odražajo vrednote in kakovost šole. Njihov razvoj ni razviden le v tehničnem smislu, temveč tudi v načinu razmišljanja o umetnosti. Cilj poučevanja namreč ni zgolj tehnična odličnost, temveč razumevanje umetnosti, kjer vizualno ni zgolj estetsko, temveč nosi sporočilnost ali koncept.

»Ne gre le za natančno upodabljanje, temveč za sposobnost vizualne komunikacije in artikulacije ustvarjalnih odločitev. Pomemben dosežek je, ko otroci v najmlajši skupini (5–7 let) skozi leto pridobijo sposobnost daljše risarske koncentracije, pri starejših otrocih pa, ko presežemo potrebo po popolni estetiki zaradi usmerjanja k poglobljenemu razumevanju. Podobni cilji se lahko nanašajo tudi na najstnike in odrasle, pri katerih ključni trenutek nastopi, ko začnejo redno ustvarjati tudi zunaj tečaja, berejo literaturo in redno skicirajo. Ko postanejo aktivni ustvarjalci, vemo, da smo dosegli pomemben napredek.«

6 vprašanj za Niko Rosman

1. Nasvet, ki bi ga dala nekomu, ki šele začenja svojo podjetniško pot … razmišljaj v smeri: »kaj lahko dodam,« in ne v smeri: »koliko lahko s tem zaslužim.«
2. Neuspeh, za katerega sem hvaležna, da se mi je zgodil … v procesu dela so vedno trenutki, ko stvari ne gredo po načrtih. Ne vem pa, če bi jih zares sploh lahko poimenovala neuspehi. Iz vsakega se lahko kaj naučiš.
3. Želim si, da bi bilo v Sloveniji … več možnosti najema ateljejev in depojev, prostorov za hrambo umetniških del. In manj nedostopnih cen.
4. Knjiga, ki bi jo priporočila vsem … trenutno berem knjigo Načini gledanja (John Berger). S področja leposlovja priporočam roman Dora in Minotaver (Slavenka Drakulić), s področja poezije pa zbirko Majhen plašč (Srečko Kosovel).
5. Film, ki bi ga priporočila vsem … nazadnje sem gledala film Piera Paola Pasolinija, Arabian Nights (1974).
6. Podkast, ki bi ga priporočila vsem … Kritiški pose(la)dek.

Napisala: Ana Kobler