Pri šestindvajsetih letih imam občasne težave z nespečnostjo, nekaj prvih gub (mami me miri, da so plod moje domišljije), krčne žile, zaradi katerih z velikim strahom sedem na letalo, nekaj pravih prijateljic, skriven predal razočaranj, kronično pogrizene nohte, magisterij, eno objavljeno knjigo in kar veliko delovnih izkušenj. Večinoma sem jih pridobila s študentskim delom, med faksom, počela pa sem marsikaj: delala sem v strežbi, kot hostesa, v kinu, v gledališču, v knjigarni, prodajala sem obleke in potice, za seboj imam lep nabor člankov, no, bolj natančno, besedil, ki sem jih napisala za denar (ne izključno za denar, se razume), seznam pa se tu še ne konča.

Študenti, ki smo med faksom veliko delali, poznamo specifično obliko stresa: akademski stres, združen s službenim, se meni nič tebi nič sprime v veliko grozečo snežno kepo tesnobe, ki nas grozeče opazuje z vrha hriba vsakodnevnih obveznosti. Na faksu si, da študiraš. In ko si v službi, katerikoli pač že, se od tebe prav tako pričakuje, da boš »z glavo pri stvari«. Zlasti če si v delovnem okolju, ki se povezuje s smerjo tvojega študija in se zavedaš, da si z delom med študijem že gradiš prve stopničke kasnejšega delovnega življenja. Težko se prebijaš skozi težko skripto zapiskov, če moraš v eni izmeni na blagajni vsake pet minut nekoga postreči. Konec koncev je postalo normalno, da študenti delajo ob faksu in tudi, da delajo zahtevna dela: prevajajo, inštruirajo, delajo v strežbi, kjer je ves dan hektično, nekateri služijo tudi z delom v kulturi, kot sem to med faksom počela tudi jaz. Skratka, delo ni počitek od študija, študij pa ne počitek od dela. Študentsko delo poleg tega za nekatere pomeni vir preživetja.

Med njimi sta tudi glavni protagonistki mojega romana, Zajtrk prvakinj, ki je izšel lani, začela pa sem ga pisati pri triindvajsetih letih, ko sem bila študentka tudi sama. Neimenovana pripovedovalka romana študira na Filozofski fakulteti, poleg tega pa dela v treh različnih službah, da bi vsak mesec zaslužila za najemnino, stroške in hrano. Tudi njena cimra Vesna ni na boljšem, čeprav je stara že trideset let. V romanu pišem o kopici tegob: mladi, ki so zaradi različnih razlogov  zgodaj odšli od doma in se ves čas selijo, so finančno prepuščeni sami sebi, imajo težave s kaotičnimi urniki, v katere jih sili prej omenjena kombinacija dela in faksa, stanovanja in študentske sobe pa so vse dražje in dražje. Zaradi številnih zunanjih dejavnikov, na katere nimajo vpliva, živijo, skratka, finančno in čustveno negotova življenja.

To so intimne zgodbe, a naj bo jasno – govorila sem o sistemskih problemih, o lastnostih kapitalizma, ki ga danes živimo mlade ženske. Ko sem pisala ta roman, roman o osamljenosti moje generacije, o duševnih boleznih, pa stiskah, ki jih povzroča stanovanjska kriza in še številnih drugih družbenih temah, sem imela pred očmi mlade iz resničnega življenja, želela sem pokazati, kako živi določena skupina ljudi v naši družbi tukaj in zdaj. Seveda moj roman govori tudi o drugih stvareh: o tem, kako pomembne so za nas prijateljice, ki jih imamo v dvajsetih, čeprav morda kasneje izginejo iz našega življenja, kaj je to družina, kako težko je najti prave vzornice, kako se je počutiti, kot da si nevidna. »Življenje ni Netflix, na katerega si samo naročen! Jaz nočem biti samo naročena na svoje življenje, jaz hočem, da mi stvari pripadajo, da so moje. Moja soba, moja služba, moja izobrazba.« Tako nekje v drugi polovici romana pravi biljeterka Kata, pripovedovalkina sodelavka.

Čuden in tesnoben del mladosti v prvi polovici dvajsetih je bil zame povezan prav z občutkom, da je vse v mojem življenju začasno: bila sem skoraj prepričana, da nobeno izmed mojih študentskih del ne bo prerastlo v redno zaposlitev in imela sem prav. Stalno sem izgubljala prijateljice – nekatere so se odselile v tujino, nekatere so dobile otroke in posvetile čas družini, nekatere so nehale dvigovati telefon. Moje vrstnice so se selile v stanovanja, v katerih niso nameravale ostati več kot leto dni, vedoč, da si po faksu svojega verjetno ne bodo mogle kupiti in da jih čaka veliko let selitev. Tu je bil še dodaten izziv: svojo pozornost sem vsak dan nadrobila na tisoče koščkov, kot pokvarjeno pecivo, da sem ravno pravi del možganov uporabila na faksu, v eni službi, nato v drugi, nato za katerikoli umetniški projekt, ki sem ga delala v tistem obdobju. To, da delaš ogromno stvari naenkrat, je veščina, ki se na splošno zelo ceni. Čeprav se šteje za kompetenco, pa ničesar ne pove o tem, zakaj jo v resnici potrebujemo.

Velikokrat sem med študijem dobila občutek, da je razpetost med več viri prihodka ali razpetost med tisoč majhnimi projekti tisto, kar te uspešno pripravlja za odraslost in za trg dela, saj bom spoznala veliko različnih ljudi, si nabrala številne raznolike izkušnje in bom zaradi tega postala bolj kompetentna in bolj konkurenčna. Ne znam povedati, ali se je to tudi zgodilo, sprašujem pa se, zakaj se mi je zdelo to tako pomembno, če sem na drugi strani po tiho verjela, da postaneš odrasel, ko se tak način življenja neha. Ko dobiš službo, se ustališ, ko postane tvoj urnik monoton in živiš to, čemur sem v svoji glavi rada rekla »normalno življenje«. To je naiven pogled, ker predpostavlja, da sta finančna in siceršnja stabilnost nekaj, kar ti avtomatsko pripade, ko upihneš določeno število rojstnodnevnih svečk.

Fast forward. Ko pišem tole besedilo, sedim doma, za mizo, na kateri je velika vaza s šopkom, ki sem ga dobila pred dobrim tednom, ko sem v novi obleki stala v prostorih Univerze v Ljubljani, kjer sem prejela magistrsko listino. Moja pripovedovalka bo morda večno triindvajsetletna študentka, zame pa to ne velja. V resnici je ni bolj začasne stvari, kot je mladost. Ali drugače: obstajajo samo začasna obdobja v življenju, v katerih se imamo bolje ali slabše, več ali manj delamo, več ali manj žuramo, več ali manj žulimo lesene stole v NUK-u, več ali manj hitimo, več ali manj jokamo, več ali manj ljubimo. Mogoče sem zato pisala o odraščanju in deklištvu skozi prizmo začasnosti, ki naziva bolj pereče in obče družbene probleme, ki jih imamo danes: ker je obdobje dvajsetih, ko se odločaš, kdo si, kam greš in kako si boš uredil svoje »normalno življenje«, zame obdobje, ki zelo definira to, kako dojemamo svet, svojo vlogo v njem, svojo vrednost in svoje želje in je zato občutek stalne nestabilnosti v njem že tako ali tako prisoten. To obdobje hitro mine, tako to občutim zdaj, ko je faksa konec, ko sem končala svojo knjigo, ki sem jo pisala dolgi dve leti in je bila zame poklon določenemu obdobju odraščanja. Tako sem se lažje spopadla z njim in ustvarila nekaj, kar sem lahko dala drugim, tudi zato, da bi opozorila na stiske mladih.

Ja, trg dela se spreminja in nas vse bolj sili v prilagodljivost in iznajdljivost in ja, kot je v enem od esejev Živalskega mesta napisala zgodovinarka in pisateljica Manca G. Renko, lahko vložimo trud v izboljšanje svojih delovnih pogojev. Ampak premislek o strukturah začasnosti, ki se vse bolj tihotapijo globoko v pore življenja običajnih mladih žensk, o katerih sem pisala, me je pripeljal do zaključka, da čas sicer hitro mineva, se pa vanj drugače zasidramo, če ni zgolj štoparica v delovnem dnevu. Ko je izšel moj roman, ga je med prvimi prebrala moja prijateljica, ki je rekla, da je bila presenečena, kakšno nostalgijo po obdobju faksa je zbudil v njej, da pa zdaj, ko je bolje razmislila, ne ve, ali je bilo to obdobje vsaj pol toliko rožnato, ne, pravzaprav je bilo tudi prekleto težko. Ampak junakinje mojega romana ne gledajo nazaj: gledajo okrog sebe in kar vidijo, jih duši. Morale pa bi gledati naprej. Težave in izzivi, ne glede na to, ali minejo ali ne, niso samo nekaj začasnega: v danem trenutku so naša celotna resničnost. Zato sem pisala o mladih, ki jih na vsakem koraku čaka nova ovira: ker verjamem, da je mladost čudovita, če imaš čas, možnost in energijo, da jo ujameš, ko zleti mimo.

Liu Zakrajšek

Naslovna slika: Edouard Manet, Bar v Folies Bergere, 1882. Sliko hrani galerija Courtauld v Londonu.