»Prava vprašanja niso tista o minljivosti, o smrti, temveč o tem, kolikokrat sem si sploh zares pustila živeti v vsej surovosti, neizprosnosti in lepoti, ki jo v sebi nosi beseda življenje.«

Ta razmislek me je nedavno prebodel kot puščica. Ne v kakšni globoki meditaciji ali v krizi, ampak v navzven najbolj »varnem« trenutku mojega vsakdana. Vsaj v kontekstu ne več tako mladih, ki smo tam po tridesetem letu v – za družbo – malce bolj »abstraktnih« poklicih, ki niso tako konkretni kot farmacevtska industrija ali IT-nomadstvo. S pogodbo v žepu, redno zaposlitvijo, z vsemi žigi in sistemskimi potrditvami sem sedela v tišini in čutila, kako me nekaj duši. Sprva sem to doživljala kot neko nezaznavno tvorbo, ki ji ne vem imena, v zadnjih mesecih pa so njene oblike postajale vse bolj dušeče, ostre in konkretne.

Tok misli spolzi skozi moje telo. Morda smo to, kar imenujemo varnost, zamenjali z zadržanim dihom. Morda je ta sistemska »stalnost« postala tako popolna, da ni več prostora za živo, drhtečo, pristno človeškost. In morda smo pozabili, da življenje ni le Excelova tabela, kjer so lahko odkljukane vse »to do« liste, ampak tudi svoboden vdih in izdih. Ne obljuba, ampak utrip.

V svetu, kjer se površen jutranji pogovor o službi začne z vprašanjem »a si redno?«, je postalo skoraj bogokletno izjaviti, da si, a razmišljaš, da to za tvoj kreativni razvoj morda ni tako dobra stvar. Ne redno, ne stalno, v kalupu. »A to pomeni, da bi bila raje … prekarna?« vpraša sogovornica s pogledom, v katerem se mešata skrb in rahlo usmiljenje, kot da bi ji pravkar na glas priznala, da sem brezdomna. Z diplomo, ki vse bolj postaja podobna karti za vlak slovenskih železnic. Potrebna, da nekam prideš, a vse skupaj traja predolgo, celostna izkušnja pa je tako naporna, da raje izbereš kakšno drugo obliko prevoza.

Zapisala bom nekaj, kar si redko upamo izreči na glas: prekarnost ni vedno stiska. Včasih je svoboda. Moč. In drugič čista poezija preživetja, trpka, a kompaktno celostna. Kot življenje. Le kdo, ki ni doživel neizprosnih notranjih bitk v zatohlih dolinah brez konca, kamor sonce vstopi redko ali skoraj nikoli, zna ceniti prepišno svobodo in negotovost najvišjih vrhov tega sveta? Korak obstane na kvadratnem metru ali dveh čistega skalovja, breztežne svobode, brez možnosti opore ali bega. A občutek je božanski. Neprimerljiv s tistim v varnih dolinah, kjer se zdi, da ne moremo stopiti narobe. Čeprav ni sonca, pa kaj; je pa varnost, nepreštevno mnoštvo zelenih zaplat in brlogov, kamor se lahko skrijemo. Pred drugimi in pred seboj.

Samozaposlila sem se v času, ko sem bila še redna študentka. Opravljala sem magisterij iz umetnosti govora na AGRFT. Vsi so me spraševali, kaj mi ni jasno. »Izkoristi status, dokler lahko,« so mi govorili. Sama pa na svet nikoli nisem gledala skozi prizmo izkoriščanja sistema, ampak skozi kalejdoskop ustvarjalnosti, ki prinaša željo po manifestaciji in produktivnosti. Taki, ki svet dojema skozi napredek; ki se ukvarja z razlogi »za« neko stvar in manj s »proti« agendami, ker to pobere prekleto veliko energije, ki bi lahko bila uporabljena za osebni in tudi družbeni napredek. Več kot sedem let sem bila samozaposlena. Sama svoj šef, svoj menedžer, svoj računovodja, svoj PR in ne nazadnje sama svoj utrip. Delala sem veliko, še večkrat preveč, delovnega tedna nisem ločila od vikenda – a pri tem sem ustvarjala. Rastla. Imela boljše prihodke, večjo fleksibilnost in predvsem: občutek, da sem v stiku z lastnim ritmom. Prostora za pritoževanje ni bilo, ni bilo tudi delavskih pravic, ki jih marsikdo, še posebej v javnem sektorju, grdo zlorablja za lastno agendo. Nihče mi ni dihal za ovratnik, ni mi vsak dan meril, če je moj dih poravnan z organizacijsko klimo. Če moj dih moti druge, če diham preglasno in prebujam tiste, ki bi raje spali v kokonu utečenega. Organizacijsko klimo, v kateri je nekaterim dovoljeno vse, druge pa se preganja in zatira, ker si drznejo argumentirano komentirati »slona v sobi«.

Zdaj sem redno zaposlena. Na papirju: varnost. V sistemu: neke vrste socialna zaščita. V realnosti? Občutek, kot da sem vstopila v zgradbo nevidnih sten in steklenih stropov. Nič ni narobe, če ne vprašaš preveč. Če ne misliš preveč. Če si dovolj tih, da ne motiš tistega, kar je bilo tako ali tako vedno narejeno in prilagojeno peščici. In če že narediš nekaj zunaj okvirov, naj bo dovolj nevidno, da ne zmoti hierarhij. Če ne, pridejo: opomini, pomenljivi pogledi, opozorila. Tudi taka, ki niso resnična, temveč izmišljena, da se te primerno sankcionira, ker si drzneš misliti s svojo glavo. Ne zato, ker bi bilo tvoje delo slabo ali kakorkoli v neskladju s strokovnimi standardi – ampak zato, ker ne pritrjuješ slepo in na pamet. Ker ne spoštuješ dvojne morale in lažnih borcev za »pravico«, ki se pravzaprav zazvzemajo zgolj za lastne privilegije.

Tukaj se vzpostavi najgloblja dilema. Kaj je v resnici varnost? In kdo jo definira? Je to zagotovljena plača 15. v mesecu? Je to neizpodbiten občutek, da boš čez 20 let dobil fikus benjamin v pozlačenem glinenem kozarcu in nekaj praznih puhlic s pohvalami na A4 listu papirja? Ali pa je varnost pravzaprav najgloblje sidrišče miru, ki ga ne moreš nositi nikjer drugje kot v sebi? Občutek, ko veš, da znaš, za razliko od nekaterih drugih, ki so že zgodaj v svojem ustvarjalnem razvoju »varnost« postavili pred napredek, ustvarjati iz nič? Da si sposoben preživeti brez fiktivnih garancij, ker zaupaš sebi bolj kot sistemu? Da veš, da svobodna gospodarska pobuda ni vedno Damoklejev meč, temveč sito, ki pokaže, kako močna in prezentna sta tvoj glas in sporočilo, kako potrebna družbi? Slednje se v veliki meri izkazuje tudi preko inovativnih start-upov. Številni mladi tako mapirajo in vzpostavljajo vzporedni svet, ki bo na neki točki nadomestil okorel sistem, ki ne služi več potrebam časa.

Sistem stalnosti pogosto deluje kot mehka kletka. Udobna. Topla. In nevidna. V njej je red, so pravila, so odskočne deske do družbeno sprejetega napredovanja – toda redko se vprašamo, česa vse nas ta red stane. Stane nas spontanosti. In pogosto tudi ustvarjalnosti. Ustvarjalnost ne uspeva v nadzorovanem okolju, kjer ni pomembno, kako kvalitetno in učinkovito nekaj ustvariš, ampak ima večji pomen to, da se štempljaš do minute natančno, čeprav to nima nobene zveze s kvaliteto končnega izdelka. Ustvarjalnost je bila od nekdaj heretična. Skozi zgodovino preganjana in celo požgana. Potrebujemo zrak, prostor in možnost, da smo na trenutke lahko iracionalni, drzni in nepredvidljivi.

Prekarnost ali nestalnost, s svojimi pastmi in strahovi, pa nas hkrati uči odgovornosti in notranje suverenosti. Napaka je, da v sodobni družbi religijo nadomeščamo s sistemom. Kakršnimkoli že. Noben sistem nas ne bo (od)rešil – toda če se zavedamo, da so orodja razvoja in napredka v nas, nismo nikoli zares »ogroženi«. Če znamo razmišljati zunaj lupin ustaljenega, se povezovati, vlagati v svoje znanje in si postaviti ceno – potem ne le da nismo šibkejši člen družbe, ampak smo močnejši od tistih, ki jih na življenje pripravi samo plačilna lista.

Seveda ne idealiziram negotovosti. Prekarnost brez socialne varnosti ni romantična, je pogosto kruta. A še večja nevarnost je, da postanemo družba, v kateri se varnost vrednoti po prisotnosti žiga na pogodbi, ne po prisotnosti poguma v duhu in telesu. In v kateri posamezniki ne delajo več iz sebe, ampak za to, da ostanejo in obstanejo. Ne da zablestijo – ampak da ne izstopijo. Zato se vprašam, ali je večja iluzija verjeti, da boš preživel kot prekarec ali kot nekdo, ki je prenehal biti živ, ko se je zavaroval? Morda pa stalnost in prekarnost sploh nista nasprotji. Morda sta le različni fazi zrelosti in zorenja – zunanji red in notranja moč. In pravi cilj ni, da izberemo eno. Ampak da ustvarimo okolje, kjer red ne ubije ustvarjalnosti, in kjer svoboda ne pomeni propada.

Na koncu ni vprašanje, ali si redno zaposlen ali samozaposlen. Vprašanje je, ali si še vedno v stiku s seboj – in ali imaš pogum ustvarjati svet, v katerem ti je to dovoljeno. Ne zaradi sistema. Zaradi sebe, in morda ravno zato, ker ti sistem tega ne dovoljuje.

Piše: Valentina Plaskan

Naslovna slika: John Everett Millais, Ofelija, 1851. Sliko hrani Tate Britain v Londonu