Nedvomno živimo v enem izmed najbolj neumnih obdobij v zgodovini človeštva; in hkrati, žal, tudi v enem izmed najbolj bolečih. To, kar se trenutno dogaja v moji državi, bi lahko opisala le kot občutek, da sem boksarska vreča – in vsakodnevne novice tiste, ki nosijo boksarske rokavice. Vsak dan se sprašujem: ali naj, preden se sesuje trg, poskusim kupiti nepremičnino, čeprav nimam niti za aro? Ali pa naj raje po hitrem postopku pobegnem iz te države? Preden me recimo zaprejo zaradi mojih radikalnih levičarskih stališč, kot so »rada bi, da Izrael preneha izvajati genocid« ali pa »menim, da bi morali ljudje cepiti svoje otroke«?

Če bi se v Sloveniji v hitrem sosledju zgodilo toliko grozljivih stvari – morda omenim le nekaj primerov: trgovinska vojna, prekinitev medicinskih raziskav, kenslanje programov za revne in starejše, izginotja priseljencev in političnih disidentov, razgradnja izobraževalnega sistema (vse seveda nezakonito, vse z enostavnim zamahom nalivnega peresa) – sem prepričana, da bi ljudje vsak dan na ulicah množično protestirali. Ali pa si vsaj želim, da bi. Človek se torej mora vprašati, zakaj se kaj takega ne dogaja v ZDA – ali pa vsaj ne z enako intenzivnostjo kot leta 2017?

Najbolj surrealističen trenutek takšnega vsakdana je sicer tisti, ko prižgem računalnik (ali telefon) in sem priča skoraj apokaliptični paniki, ogorčenju in – morda najhujše – skrajnemu nihilizmu. Potem pa grem ven in na ulicah opazujem ljudi, kako se smejijo in sprehajajo svoje pse. Kot da se nič od tega v resnici ne dogaja. Kot da je vse skupaj le nočna mora, ki se odvija v zavetju ene izmed štirih aplikacij.

Ko v neskončnost skrolam po zaslonu in se tolažim, da so tudi drugi enako zgroženi kot jaz, sem seveda paralizirana. Vse prelahko se je prepustiti občutku, da s skrolanjem tudi jaz nekako prispevam, nekaj počnem; in se hkrati zadovoljiti s spoznanjem, da sama vendarle ničesar ne morem zares spremeniti. Problem novic v našem digitalnem svetu je, da se ne zgodijo le enkrat. Ne, dogajajo se neprestano, znova in znova. Ustvarjajo večno sedanjost, zaradi katere so kakršnekoli predstave o prihodnosti onkraj naslednjega vala alarmantnih naslovov popolnoma nemogoče.

Medtem pa algoritmi, ki nas hranijo s takšnimi novicami, ostajajo v lasti najbogatejših ljudi na svetu. Tistih, ki se stiskajo k Trumpu in gojijo mileniaristične fantazije. Njihova vizija prihodnosti je svet, v katerem se ne bomo naročili le na Netflix, ampak tudi na čisti zrak in pitno vodo, na dostop do izobrazbe in zdravstva. Svet, v katerem bomo vsi najemniki v najslabšem pomenu besede.

Vse to razloži izjemno destruktivne in nelogične ukrepe, kot so trenutne ekstremne carine. Gre za napačno lekcijo iz leta 2008. Elitni razred želi tistim, ki že tako nimaj(m)o skoraj nič, še to malo odrezati – in jih/nas prisiliti, da pokleknej(m)o pred oltarjem tehnofevdalizma.

Tehnološki velikani seveda nočejo protestov, niti drugih družbenih gibanj, ki so – tako na dober kot na slab način – zaznamovala desetletje po 2010. Seveda pa oni, in ne mi, odločajo, kaj vidimo na feedih, po katerih skrolamo dan za dnem.

Morda ravno zato v teh dneh za proteste vedno slišim šele potem, ko so se že zgodili. Danes je namreč – če nisi slučajno že del aktivističnega gibanja v resničnem svetu – popolnoma nemogoče vedeti, kaj se sploh zares dogaja. Povsem drugače torej kot v evforičnih časih leta 2016, ko se je kdorkoli lahko na vrat na nos pridružil kateremukoli gibanju.

Poleg tega so taktike šoka in strahu, ki jih uporablja desnica, zelo učinkovite pri ohranjanju ljudi v poslušnosti. To sem izkusila tudi sama.

Včeraj, ko se je sesula borza, sem na primer izgubila velik del prihrankov v svojem pokojninskem skladu. Vse, kar sem lahko naredila, je bilo, da sem se sesedla v svojo sobo in se skoraj fizično začela tresti od strahu za svoje preživetje. Ker sem pisateljica, so moji prihodki odvisni od tega, da imajo ljudje dovolj razpoložljivih dohodkov, da mi lahko v zameno za nekaj humorja ali intelekta namenijo kak evro. Seveda nisem bila v moodu, da bi se s frendi dobila na večerji v tajski restavraciji.

Naj se vrnem k protestnim gibanjem v letih po 2010. Na žalost so spodletela pri ustvarjanju trajnih sprememb. Ne zato, ker bi bilo protestiranje kot aktivistična taktika out, temveč zato, ker je prevlada elit – tako v institucijah kot v korporacijah – postala vsakdanja realnost.

Demokratska stranka in veliki brandi so vedno znova dajali obljube; medtem pa je bilo vsakršno nestrinjanje v trenutku utišano. Če to ni zadostovalo, je bila nad ljudi poslana policija; v polni opremi, s palicami in solzilci.

Ves tisti protestniški zagon je tako izpuhtel v prazno; izvoljen je bil Biden, sledilo je obdobje dolge otopelosti. V tem avtoritarnem zasuku so institucije prehitro klecnile. Ljudje se tega zavedajo, zdaj pa ne vedo več, kaj storiti.

Prevladujoče razpoloženje med Američani ta hip je torej: kaj za vraga naj zdaj naredim? Vstopamo v novo obdobje zgodovine; v post-neoliberalni red, ki se nagiba k barbarstvu. Odgovor na to vprašanje bomo torej morali poiskati – in to hitro.

Piše: Kate Wagner
Prevod: Ajda Milne