Od vampirskih romanov do Eve Longorie in (ne)moči umetnosti spremeniti svet

 Carlos David je mehiški dokumentarni režiser, fotograf in multimedijski umetnik, ki svoje življenje od pandemije naprej živi razcepljen med dvema prestolnicama: Ljubljano in New Yorkom. V New Yorku je kariera, v Ljubljani pa njegovo osebno življenje in družina – z igralko Alenko Kraigher imata namreč dve hčerki. Ko sva se s Carlosom neko zimsko jutro pred več kot enim letom dobila v Rogu, da bi posnel nekaj mojih portretnih fotk, sem bila celo jutro živčna. Fotografiranje namreč sovražim. Se pa od tistega dne fotkanja komaj spomnim. Veliko bolj se spomnim, da sva se ob kavi veliko pogovarjala. Tako je bilo tudi tokrat, ko sva se na sončno ponedeljkovo jutro dobila na Zoomu. Govorila sva o vsem mogočem – o Trumpu, Evi Longorii, (ne)moči umetnosti spremeniti svet in še marsičem. 

Carlos, odraščal si v Mehiki. Kakšno je bilo tvoje otroštvo? Si od nekdaj vedel, da se boš ukvarjal s fotografijo, režijo, umetnostjo?

Odraščal sem v tipični družini srednjega razreda v kraju Saltillo na severu Mehike. Sem najmlajši izmed treh otrok – imam še starejšega brata in sestro. Že od malih nog so me privlačile umetnost in ideje, ki presegajo vsakdanjost. Ker so bile možnosti za potovanja v tistem času zelo omejene – denarja namreč ni bilo – me je močno zanimala moja lastna država. Čeprav sem odraščal v katoliški družini, so me fascinirale staroselske tradicije, rituali, šamanizem. Ta radovednost me je pozneje pripeljala do gledališča in umetnosti. Najprej sem sicer študiral ekonomijo, nato inženirstvo, a sem oboje opustil, preden sem se končno našel v študiju literature. Potem pa so mi poletne počitnice z mamo v Ciudad de Méxicu povsem spremenile življenje. Bilo je, kot da bi iz majhnega kraja, recimo Kamnika, prvič prišel v Ljubljano. Mesto me je navdušilo, nenadoma sem videl ogromno novih priložnosti, umetnikov, razumel, kako omejen sem v kraju, kjer sem živel. Odločil sem se, da ostanem. To je sicer šokiralo mojo mamo, ampak takrat sem se lahko zares potopil v svet literature, gledališča, plesa, umetnosti.

Ko sem končal študij, sem se preselil v majhno kočo v gorah blizu Ciudada de Mexico. Tam sem nekaj časa delal kot ghostwriter (pisec, ki ustvarja besedila za druge, vendar ni javno priznan kot avtor, op. a.) in pisal predvsem zgodbe o vampirjih. To je bilo v zgodnjih dvatisočih, še pred popularnostjo serije Somrak (Twilight). Mestece Tepotzlán, kjer sem živel, je sicer priljubljeno med turisti. Znano je kot eno izmed “energetskih” krajev Mehike; številni tja romajo k veliki piramidi, prihajajo na jogo. Vseeno se mi je zaradi osamljenosti skoraj začelo mešati. Ugotovil sem, da mi romantična ideja velikega pisatelja sredi samote morda vseeno ne ustreza (smeh).

Kako torej ghostwriter vampirskih romanov sredi mehiških gora postane fotograf v New Yorku?

Čeprav imam srečo, da imam ameriški potni list – rojen sem bil namreč v ZDA – se je New York zgodil povsem po naključju. V tistem obdobju me je zelo zanimala joga, želel sem obiskati Indijo. Potem pa sem šel za nekaj časa obiskat prijateljico v Minnesoti in od tam še prijatelja v New Yorku. Spomnim sem trenutka, ko sem prišel v mesto in se z vsemi svojimi torbami usedel na vlak podzemne železnice. V nekem trenutku je vlak prišel nad zemljo in naredil obrat. Videl sem celoten razgled na New York, z vsemi stolpnicami, in se v trenutku zaljubil. Rekel sem si: tukaj bom ostal. In to je bilo to.

Potem sem nekaj časa živel v prijateljevi kleti v Queensu. Imel sem idejo, da se bom v mestu vzpostavil kot igralec in pisatelj, pa se je oboje izkazalo kot nerealistično. Pisati v španščini v New Yorku takrat še ni bilo popularno, ko sem začel hoditi na avdicije, pa sem ugotovil tudi, da imam na odru res veliko tremo. To je bil obdobje, ko sem moral obračunati sam s seboj: imel sem velike sanje, hkrati pa sem bil sam sebi največja ovira do njihovega uresničenja. Enostavno nisem znal premagati svojih strahov; sprejeti sem moral, kdo sem. Nekaj časa sem tako delal kot natakar, potem pa mi je znanec povedal, da bom, če si bom kupil fotoaparat in laptop, z lahkoto dobil službo fotografa v nočnih klubih. Naučil me je, kako uporabljati fotoaparat. Ta prva fotografska služba je bila zame pomembna z dveh vidikov. Prvič zato, ker se mi je zdelo fino, da me nekdo plačuje za to, da fotografiram ljudi. Drugič pa zato, ker sem spoznal, da je fotografija medij, ki mi ustreza. Ko sem pisal, sem se vedno počutil osamljenega. Pri igralstvu mi ni ustrezalo izpostavljanje. Kot fotograf pa lahko ostaneš za objektivom in hkrati spoznaš vse ljudi v nočnem klubu. Kmalu po tem sem se začel ukvarjati še z modno in komercialno fotografijo, pa editoriali. Tako se je začelo.

Tvoje fotografsko delo vseeno ni samo komercialne narave. Veliko delaš z marginaliziranimi skupnostmi, v New Yorku recimo z LGTBQ in trans skupnostmi, pa s priseljenci in ljudmi s posebnimi potrebami. Kako si z izključno komercialnih projektov zašel v bolj umetniške smeri?

Ko sem delal na komercialnih projektih, sem vedno čutil, da mi nekaj manjka. Hitro mi je postalo dolgčas, pogrešal sem svojo ustvarjalno svobodo. Prvi umetniški projekt, ki sem se ga lotil, je bil tako povsem osebne narave. Sosedom iz stavbe, v kateri sva s partnerko Alenko živela skupaj z vrsto drugih umetnikov, sem ponudil priložnost, da se preobrazijo v svoj alter ego – nekoga, ki jih navdihuje ali pa odraža neko njihovo notranjo plat. Ker sem imel kup poznanstev v modnem svetu, sem lahko hitro zorganiziral profesionalna snemanja z mojstri ličenja in tako naprej. Projekt je prerastel v veliko razstavo v pritličju naše zgradbe; razstavljenih je bilo okoli 90 portretov, od igralcev do pesnikov, plesalcev, upravnika stavbe in čistilk. Prišlo je več kot 500 ljudi – razstava je združila celotno skupnost. Pozneje sem začel delati še več podobnih projektov, uspešno pridobil financiranje s strani različnih institucij v New Yorku in se tako od komercialnih projektov vse bolj začel premikati v umetniško smer.

Stavba, v kateri si živel v New Yorku, zveni zelo zanimiva – kot nekakšna utopična umetniška stanovanjska skupnost. Mi lahko poveš kaj več o njej?

Res je, gre za izjemno unikatno situacijo. Stavba se imenuje El Barrio PS109. Je vzhodno od Centralnega parka, med Upper East Sideom in Harlemom. Gre za stavbo, ki jo upravlja organizacija Artspace, ki prevzema zapuščene stavbe po mestu, jih prenovi in nameni umetnikom kot cenovno dostopna stanovanja. Najemnine v New Yorku so noro visoke. Z Alenko sva imela neverjetno srečo, da sva prek zapletenega loterijskega sistema uspela dobiti stanovanje v tej zgradbi.

V stavbi je 89 neprofitnih stanovanj, dve gledališči, dve galeriji in nekaj pisarn za neprofitne organizacije. 25 stanovanj je za družine, drugi so v garsonjerah. V stavbi stanujejo umetniki najrazličnejših zvrsti: slikarji, glasbeniki, plesalci, pisatelji, pesniki … V običajnih stanovanjskih blokih se sosedje komaj pozdravijo, tukaj pa skupaj aktivno gradimo skupnost, vsi se med seboj poznamo. Posledično se seveda zgodi tudi veliko drame (smeh). Stanovalci soupravljamo velik prireditveni prostor v pritličju. Dvorišče in hodniki so okrašeni z umetninami stanovalcev, ves čas se odvijajo najrazličnejši kulturni projekti, koncerti, delavnice, prireditve. Trenutno iščem financiranje za produkcijo dokumentarnega filma o tej stavbi in njeni skupnosti; upam, da bom postprodukcijo filma lahko zaključil v Sloveniji.

Zdi se, da se v zadnjem obdobju vse več kot s fotografijo ukvarjaš z drugimi formati in mediji. Se je ta transformacija zgodila vzporedno s tvojo selitvijo v Slovenijo? Kdo je Carlos kot umetnik danes? 

Ljudje imamo radi nalepke, stvari radi popredalčkamo. Vsaka oznaka seveda pride s celo goro domnev o tem, kdo si kot človek. Znancu sem pred kratkim omenil, da poskušam najti več delovnih projektov v Sloveniji. In me je vprašal: ampak kaj točno sploh delaš? Verjetno si ne pomagam, da včasih niti sam ne vem, kako bi odgovoril na to vprašanje.

Na neki način je zanimivo, kako zelo sem se spremenil. Ko sem se prvič začel ukvarjati s fotografijo, sem si bolj kot karkoli drugega želel, da bi bil sprejet kot fotograf, da bi mi nekdo dodelil uradno oznako: si fotograf! Mislil sem, da mi bo nekdo poslal uradno povabilo, da lahko postanem del umetniškega sveta, mi uradno »odprl vrata.« Potem sem spoznal, da se nič takega ne bo zgodilo, da si vrata odpiram sam, s svojimi projekti, s svojim delom. Da torej ne potrebujem zunanjega potrdila, kako me dojemajo drugi. Sčasoma se je tako v moji karieri zgodila povsem naravna tranzicija. Vse manj mi je postal pomemben format: lahko gre za fotografijo, za dokumentarni film, za kaj drugega. Format je tako le orodje – za dialog, raziskovanje identitet, odpiranje novih perspektiv, spodbujanje pogovora o družbenih problematikah, združevanje ljudi.

Ko sem se preselil, sem seveda začel iskati načine, kako nadaljevati svoje delo v novem okolju. V ZDA sem veliko delal z marginaliziranimi skupnostmi in razumel njihove dinamike, v Sloveniji pa se še vedno učim o družbi in jeziku, zato pristopam premišljeno. Še vedno recimo ne razumem povsem dinamik, ki se odvijajo med lokalnimi prebivalci in balkanskimi priseljenci v Sloveniji. Še vedno tudi raziskujem, kako se tukaj vključiti v umetniško in produkcijsko okolje, kako pridobiti sredstva za neodvisne projekte. Počasi začenjam bolj sodelovati z lokalnimi ustvarjalci. Kot primer: moj zadnji projekt, Being in New York, je intimen dokumentarni film, ki prikazuje življenja transspolnih, queer in imigrantskih umetnikov, ki v New Yorku krmarijo med svojo ustvarjalno potjo in osebnimi preobrazbami. Čeprav je šlo za projekt, ki je nastal s finančno podporo agencije New York City Department of Cultural Affairs, sem postprodukcijo, montažo in oblikovanje zvoka izvedel v sodelovanju z ustvarjalci iz Slovenije.

V Slovenijo ste se z družino preselili med pandemijo, pred tem si petnajst let živel v New Yorku. Od takrat naprej je tvoje življenje polno začasnosti – živiš med Ljubljano in New Yorkom. Kakšen ritem ima tvoje življenje trenutno, kako loviš ravnotežje med obema svetovoma?

Ko smo se med pandemijo preselili v Sloveniji, smo mislili, da prihajamo le za kakšen mesec, dva. Zdaj pa smo tukaj že pet let. Zaradi dela sicer res ves čas prihajam in odhajam – nekaj mesecev sem tukaj, nekaj tam. Veliko poskušam narediti na daljavo, vendar seveda ni lahko. Živeti med dvema različnima svetovoma je komplicirano, ves čas imam občutek, da podiram rutino. V resnici tako še vedno nisem našel ravnotežja, s katerim bi bil zares zadovoljen.

Življenje v Ljubljani je povsem drugačno od tistega v New Yorku. V Ljubljani sta hčerki, življenje tukaj je zanju idealno: Slovenija je varna, čista, izredno prijetna za družinsko življenje. Šolski sistem je enkraten. Tukaj je krasna narava, ritem je počasnejši, ljudje si vzamejo čas za kavo, za druženje. New York je seveda veliko bolj kaotičen. Tam je bolj kot karkoli drugega le moje profesionalno življenje: ko sem tam, sem sam, gre torej za neko povsem drugo realnost.

Se dolgoročno vidiš v Sloveniji? Imaš občutek, da lahko svojo kariero tukaj razvijaš tako, kot bi jo v New Yorku ali pa v drugih svetovnih prestolnicah? 

Slovenija se v zadnjih letih hitro razvija, veliko hitreje kot ob mojem prvem obisku. Turizem raste, prihajajo nove investicije in produkcije. Vedno več ljudi pozna Slovenijo. To bo prineslo velike spremembe, tako dobre in slabe. Kot tujec se sicer še vedno prilagajam na drugačen ritem življenja tukaj. Še vedno tudi iščem poti do stabilnega prihodka in dolgotrajnih kariernih možnosti, ne da bi moral ves čas potovati ali pa bil prisiljen početi stvari samo zavoljo plačevanja mesečnih računov. V ZDA vem, na katere institucije se obrniti za financiranje projektov, tukaj pa je proces počasnejši in drugačen. Hkrati pa v Sloveniji obstaja izjemna ustvarjalna svoboda – v okolju, kjer komercialnost in denar nista v ospredju, lahko delaš projekte brez stalnega pritiska finančne donosnosti, kar je v New Yorku redkost. Slovenija je v tem smislu dvorezen meč. Prostor na neki način omogoča veliko več eksperimentiranja in ustvarjalne svobode kot drugje, hkrati pa kot tujec vidim, da je vzpostaviti trajno delovno okolje tukaj res izziv.

Je kaj, kar v New Yorku pogrešaš iz Slovenije – in obratno?

Ko sem v Sloveniji, najbolj pogrešam večjo raznolikost – tako v ljudeh kot v hrani in mestnem utripu. V New Yorku srečaš ljudi z vseh koncev sveta, vedno se nekaj dogaja, vse je hitro in kaotično. To ustvarja občutek domačnosti – samo hoditi po mestu, med množico naključnih ljudi, obdan z ogromnimi stavbami in vrvežem, mi daje občutek, da sem na pravem mestu. V Sloveniji pa je drugače – tu vladata mir in narava, kar je čudovito, a povsem nasprotno od New Yorka. Ko sem tukaj, včasih pogrešam tisto urbano norost, ko pa sem v New Yorku, mi lahko manjka občutek tišine in umirjenosti, ki ga ponuja Slovenija. Vse je odvisno od razpoloženja – včasih mi bolj ustreza kaos, drugič mir.

Kako doživljaš spremembe, ki se zaradi Trumpa trenutno dogajajo v ZDA – in posledično po vsem svetu?

Vzdušje je čudno, kot da smo kolektivno vstopili v obdobje stagnacije, utrujenosti. Sam se sprašujem: kje so množični protesti, ki smo jih videli med Trumpovo prvo administracijo? Kje je aktiven boj proti nesmiselnim odločitvam, ki jih Trump sprejema na dnevni ravni? Zdi se, da se mediji in velike korporacije, pa tudi mi sami, brez večjih ugovorov prilagajamo idejam, ki so se nam še pred nekaj meseci zdele nesprejemljive.

To še posebej vpliva na marginalizirane skupnosti, npr. LGBTQ+ osebe in priseljence. Skrb vzbujajoče je, kako se nekatere pravice in svoboščine, za katere se je tako dolgo borilo, zdaj zmanjšujejo ali celo popolnoma brišejo. Trenutne spremembe seveda ne vplivajo negativno le na ZDA, temveč tudi na druge države, vključno s Slovenijo. V delih sveta, kjer so nekatere pravice že tako omejene, se bodo zaradi globalnih političnih premikov še dodatno skrčile. Kar se zgodi v ZDA, ima posledice povsod. Zato je ključno, da se o trenutnem stanju ne samo govori, ampak se tudi aktivno deluje, in to na način, ki omogoča spoštljiv dialog ter dolgoročne rešitve. Glasno pritoževanje po družbenih omrežjih ni dovolj – potreben je pametnejši, bolj kreativen in strateški pristop k ohranjanju doseženih pravic.

Misliš, da ima umetnost moč, da kaj spremeni, doseže dejanske premike na boljše?

Umetnost ima zagotovo moč premikati ljudi – včasih na subtilen način, drugič z neposrednim vplivom na družbene spremembe. Na misel mi pade projekt, ki ga delam za muzeje Smithsonian v ZDA. V Washingtonu so začeli graditi Nacionalni muzej ameriških latino skupnosti. Odprt ne bo še vsaj deset let, vendar že zdaj začenjajo z aktivnostmi za ozaveščanje pomembnih prispevkov latinskoameriških skupnosti v ZDA. V okviru tega projekta pripravljam dokumentarne intervjuje s pomembnimi latino osebnostmi, recimo z igralko Evo Longorio in z Linom-Manuelom Mirando, ki je avtor mjuzikla Hamilton in glasbe za animirane filme, kot sta Moana in Encanto. Mirando sem med intervjujem vprašal, ali zaradi tega, ker ni viden le kot odličen umetnik, temveč tudi kot izjemno spoštovan predstavnik latinskoameriške skupnosti, čuti veliko odgovornost, kako predstavlja celo skupnost. Njegov odgovor me je presenetil, rekel je: »Ko delam umetnost, jo delam zaradi umetnosti same – ne želim, da moja umetnost predstavlja kogarkoli, se bori za karkoli. Za to imam svoje humanitarne organizacije.«

To me je spomnilo, da mora biti umetnosti v svojem bistvu dovoljeno, da ostane umetnost. Lahko ji dodamo pomen, aktivizem in družbeni komentar, vendar so to dodatki – ne njeno bistvo. Sam umetnost dojemam kot način gradnje mostov med skupnostmi in odpiranja pomembnih pogovorov. Umetnost me je že kot otroka spremenila. Ko sem prvič videl plesalca flamenka, videl popolno svobodo, s katero se je premikal po odru, sem začutil, da obstaja nekaj več – da je svet večji, kot sem si kadarkoli predstavljal. Pozneje sem ugotovil, da smisel umetnosti ni samo v pasivnem gledanju: da umetnost aktivno odpira oči za drugačne resničnosti, da v človeku lahko prebudi željo po spremembi. Včasih je dovolj že to, da nekdo začuti, da v svojih občutkih ni sam. Že to je lahko močna sprememba; vedeti, da nisi sam.

Tema te številke El Normala je začasnost, nestalnost, trenutnost, torej nasprotje večnosti. Če bi vse tvoje delo izginilo čez noč, kakšno sporočilo ali pa občutek bi želel, da pusti pri ljudeh?

Želel bi, da bi ostal občutek povezanosti med ljudmi iz različnih okolij. Da bi moje delo dolgoročno povezovalo ljudi, ki prihajajo iz povsem različnih svetov, pa naj bo to nekdo iz Slovenije, ki sodeluje z nekom v New Yorku, ali pa skupina priseljencev, ki se poveže z lokalci. Svojo umetnost vidim kot most, kot lepilo – kot orodje za zmanjševanje ločnic. Res verjamem, da imamo več skupnega, kot smo si včasih pripravljeni priznati.

Za konec me zanima še, kaj bi bil tvoj sanjski projekt, če denar ne bi bil nobena ovira?

Težko vprašanje … Moje sanje so, da bi lahko začel vse bolj povezovati projekte, ki jih imam v New Yorku, s priložnostmi v Sloveniji. Če bi lahko, bi naredil detektivsko serijo z žensko detektivko v glavni vlogi, ki se odvija v Ljubljani. Zdi se mi, da je s svojo meglo in ozkimi ulicami mesto popolno za kaj takega (smeh).

Tekst: Ajda Milne

Foto: Carlos David