V Sloveniji je v javnem sektorju zaposlenih približno 190.000 ljudi. To je skoraj desetina celotne populacije. Med njimi je ogromno ljudi, brez katerih skupnost ne more delovati: zdravniki, učitelji, policisti, gasilci, vojaki, medicinske sestre, delavci v socialnem varstvu. Njihovo delo je zahtevno in pogosto podplačano. Po drugi strani pa je ključno za delovanje osnovnih sistemov družbe. To so ljudje, ki jih ne cenimo dovolj, a jih v resnici nujno potrebujemo.
Aparat, ki raste sam vase
Ob teh nujnih poklicih pa obstaja tudi širok birokratski aparat, razvejan po ministrstvih, agencijah, uradih in zavodih. Na prvi pogled so ta delovna mesta tam zato, da podpirajo sistem. A ko se poglobimo, se pogosto pokaže, da marsikatera naloga obstaja zato, da podpira samo sebe.
Sistem birokracije v Sloveniji je vedno bolj zapleten. Zakonodaja se nenehno spreminja in postaja vse bolj kompleksna – deloma zato, da se ima kdo z njo ukvarjati. Izdaja gradbenih dovoljenj, kulturnih soglasij, okoljskih mnenj ali odločb o spremembi namembnosti objekta pogosto traja mesece, če ne leta. To ni rezultat pomanjkanja kadra, temveč neučinkovitosti sistema in razpršene odgovornosti.
Razlog ni nujno lenoba ali ignoranca, ampak gre za nekaj globljega: sistemske pogoje, kjer ni pomembno, kako hitro in kakovostno opraviš delo, saj so plače, napredovanja in varnost zaposlitve skoraj neodvisni od učinkovitosti.
»Bullshit jobs«
Antropolog David Graeber je pred leti razburil javnost z izrazom bullshit jobs – to so službe, za katere niti tisti, ki jih opravljajo, ne verjamejo, da imajo smisel. Njihov obstoj ni pogojen z družbeno potrebo, temveč z logiko sistema, ki ustvarja videz učinkovitosti. V javnem sektorju takšna mesta obstajajo zato, da sistem ostaja zapleten – in upravičuje svojo širitev.
Te službe se plačujejo iz davkov. Ne ustvarjajo dodane vrednosti za skupnost, ne krepijo solidarnosti ali znanja, temveč predvsem ohranjajo občutek nadzora in uravnavanja, ki ni več povezan z resničnimi potrebami družbe.
Znotraj teh služb delajo tudi številni ljudje, ki bi si želeli sprememb in bi s svojim delom radi vračali skupnosti. Ljudje, ki bi si želeli več dinamike, več kreativnosti, več neposrednega vpliva. A jih zadržuje občutek varnosti – redna plača, možnost dela od doma (ki je na nekaterih ministrstvih na voljo več kot 80 % zaposlenim), dolge bolniške odsotnosti, minimalna merljivost učinkov. Ob takšnih pogojih delo izgubi smisel, a postane življenjski slog. Ne gre več za službo, temveč za status. V sistemu, kjer odgovornost ni nujna in kjer ne moreš »odpasti«, ni prave spodbude, da bi se karkoli spremenilo.
In kdo potem dela?
Medtem ko javna uprava postaja zatočišče pred odgovornostjo, zasebni sektor ostaja podhranjen. Primanjkuje delavcev v gradbeništvu, gostinstvu, prometu, šolstvu, trgovini. Nekateri poklici, ki so nekoč veljali za spoštovane, so danes marginalizirani – ne zaradi plače, temveč zaradi odgovornosti in izpostavljenosti.
Politična retorika, posebej leve provenience, pogosto brani status quo javnega sektorja, hkrati pa podpira uvoz tuje delovne sile za opravljanje del, ki jih domačini ne želijo več opravljati. Delavci s Filipinov naj bi reševali problem delovne sile in polnili davčno blagajno. A tudi ti delavci bodo čez čas upravičeni do pokojnine. Bomo za njih uvažali še nove delavce? In potem še za te? Je to dolgoročna vizija socialne države ali zgolj administrativni obliž na globlje sistemske težave?
Sistem, ki ni več socialen
Socialni sistem lahko deluje samo, če je uravnotežen: če se prispevki in izdatki srečujejo v zmernem odnosu. Če pa sistem potrebuje vedno več uradnikov, vedno več nadzora in vedno več tujih rok, da ohranja svojo lastno stabilnost, potem to ni več socialna država, temveč pregreta birokracija, ki sama sebe poganja v imenu solidarnosti.
Največja ironija pa je, da se ta sistem prodaja kot napreden, pravičen in human. A resnična pravičnost ni v tem, da si lahko nekdo z minimalnim trudom zagotovi maksimalno zaščito. Pravičnost je, da si za delo, ki ima družbeni učinek, tudi ustrezno nagrajen. In da je delo, ki ga nihče ne potrebuje, prepoznano kot to – in odpravljeno.
Piše: Matevž Granda
Naslovna slika: Grant Wood, Ameriška gotika, 1930.
Sliko hrani Umetniski institut v Chicagu