You want a hot body? You want a Bugatti?
You want a Maserati? You better work, bitch
You want a Lamborghini? Sip martinis?
Look hot in a bikini? You better work, bitch
You wanna live fancy? Live in a big mansion?
Party in France?
You better work, bitch, you better work, bitch
You better work, bitch, you better work, bitch

Britney Spears, Work Bitch

 »kako pa ti je zdej, ko ne delaš? a pogrešaš službo? a misliš, da boš šla kej prej nazaj?« so različice enega in istega vprašanja, ki so mi ga zastavili čisto vsi sogovorniki v mesecih, odkar sem na t. i. porodniškem dopustu, ki ni dopust. odkar ne delam, ampak garam. na začetku sem odgovarjala pritrdilno, v porodnišnici odpisovala na mejle, se dogovorila za projekt v drugi polovici dopusta (besedna zveza je tako zelo nesmiselna in zavajajoča, da sem jo primorana zapisati večkrat) in se oklepala prepričanja, da bom v prostem letu, če ne drugega, dosegla osebne cilje (katerekoli že), delala manj, ampak se kljub položaju (v pozi dojilje, med enim in drugim previjanjem, medtem ko bo dete spalo) nemoteno uveljavljala zunaj gospodinjstva. my ass.

vizija sebe v situaciji je drugačna kot dejanska jaz v situaciji. tega še kar nisem sprejela, čeprav se na dnevni ravni potrjuje že 30 let. pred spanjem ležem v posteljo, zaprem oči in si predstavljam, kako bom speljala naslednji dan, ampak si že zjutraj premislim in oblečem nekaj drugega, kot sem nameravala. na letalu razmišljam o tem, kaj vse bom doživela na potovanju, ki se razplete povsem drugače (še hotelska soba ni taka, kot na fotkah na bookingu, rip). grem čez dialog, preden opravim telefonski klic, a ko se z druge strani oglasi »prosim?« – tudi če od nekoga max. domačega, kako to, da zmeraj zveni tuje? – začnem blebetati in izgubim nadzor nad pogovorom. kljub številnim podobnim banalnim primerom sem vedela, kako bom boss mom. in se krepko motila. najbolj v tem, da delam največ do zdaj, da nikoli nisem bila bolj utrujena, da ne vem, kaj točno sem mislila z osebnimi cilji. da so ti trenutno (se oklepam upanja, da ne za vedno) non-existent. ali pa nedosegljivi, kar je za moralo še slabše.

kar si zastavim, da bom postorila v dnevu, skoraj nikoli ne izpolnim. frustrira me, ker gre za enostavna opravila: zlikaj, vrni knjige v knjižnico, skuhaj juho, pokliči mamo. da ne hodim vsak dan v službo, pa me niti ne moti več (bi šla bolj zato, da bi lahko malicala kadarkoli, šla na stranišče kadarkoli, imela več ur skupaj za razmišljanje). če si samo enkrat na mesec nanesem maskaro in malo šminke, sem v redu. oblečena v nič posebnega, večinoma trenirko, stare kavbojke, pulover. novih cunj ne kupujem, pravzaprav ugotavljam, da imam v omari vsega dovolj in bi to askezo podaljšala. v vmesnem času sem se odstranila z instagrama – faking terapevtsko. toliko misli na druge se je razblinilo, dan je dobil kakšno uro več. ne kažem se, ne fotkam veliko, ne sprašujem se, kako me dojemajo drugi – barely znanci. v času izolacije in osamljenosti (moja izkušnja materinstva at its finest) sem si priznala, da se peščica prijateljic_ev spomni name, vživi v moje potrebe, ukvarja z mojimi problemi. uvid v to, kako nepomembna sem šele za svojo online publiko, je prinesel olajšanje. enega dela sem se očitno le znebila. prezentacije. drugače honestly ne vem, če bi preživela.

delo me še zmeraj definira. iz neznanega razloga je moj poklic zapisan v materinski knjižici, na otrokovem zdravstvenem kartonu, pri zavedbi svetega krsta. velikokrat sem povprašana po izobrazbi, ki jo malokje navedejo prav, čeprav vsaj trikrat ponovim: »umetnostna zgodovinarka in literarna komparativistka«. – »bomo dali zgodovinarka.« s profesijo se ne bi rada povsem istovetila, linkedin mi je smešen, poglavitna lekcija, pridobljena z zgledom: imam mesto v svetu sama po sebi, torej ni treba, da sem vsak dan zdelana in na polovici delovne dobe fašem raka kot moja starša. brez zveze, sistem me bo vseeno popredalčkal glede na delo.

prijelo me je že, da bi rekla, da sem gospodinja. realno gledano moje osnovne delovne naloge sodijo pod dolžnosti gospodinj in si dnevno sledijo takole: med 5. in 5.30 vstanem (ponoči sem do te točke dojila vsaj dvakrat, previla vsaj enkrat, uspavala nazaj vsaj dvakrat po vsaj pol ure), očedim O., osemkilogramsko štruco odnesem v kuhinjo, skuham kavo, pripravim zajtrk, narežem zelenjavo za O. za kosilo, vmes govorim, podajam žlice, s katerimi se zamoti. če je pri volji, potelovadiva po navodilih fizioterapevtke. če ni, dojim, previjem, uspavam. če po eni uri utrujen (ter temu primerno tečen) ne zaspi, preoblečem iz pižame, ga spravim v kombinezon, nadenem kapico, za silo uredim sebe (zobe, v pajkice), sprehod po soseski, kuhanje za O., previjanje, hranjenje, pospravljanje packarije, igranje, kuhanje za odrasle, previjanje, perilo, drugo preoblačenje za ven, dolg sprehod, slačenje, previjanje, dojenje, podiranje kupčka, brisanje politega mleka in sline, branje pravljice ali petje pesmic, previjanje, uspavanje, priprava večerje, kopanje, oblačenje v pižamo, dojenje, brisanje politega mleka, umivanje dveh zob, okrog 19h dolgo uspavanje. cikel se ne konča, pravice do odklopa nimam, regresa ni. ob vprašanju »kako pa ti je zdej, ko ne delaš?« bi najraje nekoga usekala.

Britney Spears v komadu, po katerem sem naslovila ta zapis, podučuje, da je treba delat (tudi Adi Smolar je lahko muza) za bugattija, maseratija, lamborghinija, martinije, hudo postavo, fensi lajf, vilo. moje želje so skromnejše, pa vendar zunaj dosega. konsistentnih dvajset minut pilatesa na dan (to je moj absolutni max., včasih se zvečer v gatah komaj valjam po joga podlogi) ne bo zradiralo post-nosečniškega mlahavega trebuha in nenadzorovanih midnight snackov, ki jih terja nočno hranjenje. plača brez dodatka za prevoz in malico je miloščina, skrolanje nepremičnin žilorez. ampak, če sem v tem obdobju nemočna, ali bom s svojim delom kaj bližje sanjam v naslednjih letih, ko ne bom na dopustu? ne, se ne slepim. samo delala bom dvojno, kot vse mame, ki hodijo v službo. in en del bo vedno neplačan, neviden in samoumeven, čeprav odgovornejši. v SSKJ-ju so ob glagolu garati primeri: hlapec je garal vse življenje; gara ko (črna) živina, garati kot zamórec. garati kot mama ne obstaja, a bi se, če bi patriarhalni kapitalizem mamam priznal fizični napor, 24/7 obvezno in neplačano delo, lepo usedla med navedene others.

Amsterdam, 18. marec 2025

»Kaj bosta nardila?« in »a sigurno ni nekih drugih opcij?« so variacije vprašanj, ki jih v teh tednih dobivam jaz. Še nekaj sekund zaskrbljene oči, nagubano čelo, nejeverno zmajevanje z glavo. Po nekaj vljudnih trenutkih – ko torej mine minuta tišine v spomin na lajf pred eksistencialnimi problemi, ki bi se še pred nedavnim zdeli na smrt dosadni tudi meni – sledi tisti klasični: »Bosta že nekak!« In naprej pogovor o nečem drugem, nečem bolj lahkotnem. Recimo: »A že imata ime?«

Takole namreč poteka vse skupaj v Amsterdamu, če se neke decembrske nedelje zvečer polulaš na palčko, ki jo za 15 evrov kupiš v lekarni na glavni železniški postaji, in se na njej v hipu, brez obotavljanja, zelo močno pokažeta dve črtici:

Prvič, zapaničariš in celo noč ne spiš.

Drugič, naslednje jutro ne kličeš zdravnika. Ne kličeš tudi ginekologa ali pa lokalne babice. Ne, namesto tega poguglaš nizozemsko besedo za childcare (kinderopvang, dobesedni prevod: azil za otroke, the joke is real) in začneš klicati vrtce. Pošlješ tudi mejle in izpolniš obrazce za registracije. V Notesih na telefonu začneš beležko z imenom nursery list, da z možem ne izgubita pregleda nad dolgim seznamom vrtcev, kjer je nerojeno bitje brez imena – na nekaterih seznamih X Milne, na drugih Baby Milne – zavedeno na čakalni listi.

(Tretjič, malo jokaš, ker se še pred prvim ultrazvokom izkaže, da je tista stara ljudska – uživi, dokler lahko, ko bo enkrat otrok, bo konc veselja – očitno resnična.)

Več tednov pozneje v službi poveš, da si noseča. HR-ovka ti pošlje mejl. Zadeva: Congratulations. Sledi več dolgih odstavkov razlage, kakšna porodniška ti pripada. Odstavkov je toliko, da bi jih lahko brala več tednov; pravzaprav tako dolgo, kolikor traja porodniška, ki ti pripada v tej državi. Ogromno besed za komaj kaj porodniške, torej. Natančneje: 4 + 12 tednov. 4 tedne obvezno pred porodom in po porodu – tukaj zamežikaš, prebereš večkrat, S.-u prepošlješ mejl in mu natipkaš mesič, če tudi on razume isto, da ni govora o mesecih ali katerikoli drugi merilni enoti – 12 tednov. Ne veš, zakaj si presenečena. To, da je Nizozemska le dobro zamaskirana evropska Amerika, veš že nekaj let. Vseeno si mislila, da se bo v času, preden boš z dilemo kariera/materinstvo soočena ti, nekaj vendarle spremenilo. Valda nihče res ne da trimesečnega otroka v vrtec in z joški, iz katerih se cedi mleko, odkolesari v službo?

V teoriji (beri: med sprehodom po mestu/internetu/instagramu) se Nizozemska zdi idealna država za otroka. Na Nizozemskem živijo najsrečnejši otroci na celem svetu. Na Nizozemskem je največji delež porodov na domu v celi Evropi. Amsterdam, prestolnica koles, varnih sosesk in idiličnih kanalov, je popolno mesto za družine. Po Vondelparku, najbolj priljubljenem mestnem parku, sredi tedna v dopoldanskem času šetkajo mamice, od katerih duhti vonj Byredo parfuma Gypsy Water (240 evrov za 100 ml). V elegantnih prikolicah njihovih električnih koles Urban Arrow (4749 evrov brez dodatkov) in vozičkih Bugaboo (od 1000 evrov naprej) na hladnem zraku mirno spijo svetlolasi dojenčki. V eni roki topla matcha z grahovim mlekom (5–8 evrov, odvisno od tega, v katerem delu mesta dobiš takeaway), v drugi tulipani. Ja, v teoriji je življenje amsterdamskih mamic idealno; they have it all. 

V nekem naivnem pred-življenju (pr. Kr. – pred kruto realnostjo) sem bila taka amsterdamska mamica tudi jaz. Potem sem zanosila in ugotovila, da je imeti otroka v Amsterdamu pravzaprav statusni simbol – razpoznavni znak, da si to lahko privoščiš.

Dostopni vrtci? Neobstoječi. Vsi vrtci v Amsterdamu so prezasedeni, čakalne vrste ponekod tudi večletne. Soseda, ki imata 15-mesečnega otroka, sta zato, da se je ona po treh mesecih porodniške lahko vrnila v službo, sina več kot eno leto podajala v varstvo med vse mogoče babice in dedke. Prejšnji teden sta končno dobila sporočilo, da se je v enem izmed vrtcev sprostilo mesto – za 1 dan na teden.

Ugodno otroško varstvo? Mogoče za nizozemske Elone M. Povprečna plača v Amsterdamu je 3340 evrov neto, povprečna cena amsterdamskega vrtca za pet dni na teden pa več kot 2800 evrov na mesec. Koreni, vektorji, integrali, otroški dodatki … Pri takšnih številkah ne pomaga nobeno znanje matematike z mature višje stopnje.

Enoletna porodniška? Luksuz, dosegljiv ženskam, poročenimi s tipi, ki nosijo brezrokavnike Canada Goose in delajo v fin-techu ter si torej lahko privoščijo (p)ostati stay-at-home mums. Ali pa furajo neke hobi kariere in se v službo vrnejo le za 1–2 dneva na teden. Ravno toliko, da jim ni dolgčas. Ravno toliko, da se v materinstvu popolnoma ne izgubijo; da imajo (kao) identiteto tudi izven otroka.

Nizozemci so na svoj pragmatičen odnos do nosečnosti in materinstva sicer nadvse ponosni. Njihove mantre se glasijo takole: nosečnost ni bolezen, porod je najbolj naravna stvar na svetu, otroci morajo biti samostojni, ženske morajo živeti svoje avtonomno življenje, za otroka je enako odgovoren tudi moški, imeti otroka ni konec sveta. Pomembno je, da novopečene mamice niso izolirane, pomembno se je vrniti v družbo!

Kimam, ploskam. Z vsem se – spet, v teoriji – strinjam.

Pa vendar ne razumem zares, kje se je zalomilo, da to, čemur nekateri tukaj pravijo »feminizem«  (lololol) na dnevni ravni vseeno vodi do običajnih žensk, ki s podočnjaki do gležnjev sedijo v shrambah za metle brez luči,* medtem ko jim z jošk visijo črpalke za mleko in se sodelavci na drugi strani vrat ob avtomatu za kavo pogovarjajo o prihajajoči seji upravnega odbora. In do žensk, kot sem jaz, ki se nekaj mesecev pred porodom ponoči zbujamo, ker nam možgani brnijo od razpredelnic, v katerih čez dan preračunavamo mesečne prihodke ter odhodke, da bi razumele, kolikim plačam se lahko odpovemo na račun tega, da ostanemo z majhnim dojenčkom doma kakšen teden več. Do žensk, ki jim kapitalizem prodajajo zapakiran v plasti šumečega celofana, na katerem piše: you can have it all! Žensk, ki so preveč izčrpane, da bi rekle: nič od tega ni prav. Žensk, preutrujenih za politično angažiranost. Tired wife, happy life. 

Za konec se lahko potolažim, da moja porodniška na srečo ne bo trajala samo 12 tednov. Sedaj vem, da jo lahko podaljšam za 9 tednov 70 % plačanega starševskega dopusta, 17 tednov neplačanega starševskega dopusta in še (to pa še ni vse!) z letnim dopustom. Pričakujem torej, da bom nekje do poroda v Excelu že prišla do neke rešitve. »Boš vidla, da ne bo tok hudo – to obdobje mine en, dva, tri!« se mi opogumljajoče nasmehne HR-ovka, ko na sestanku, na katerem se pogovarjava o teh praktikalijah, vidi, kako mi z vsako minuto bolj upada obraz. Način, kako to reče, me spomni na to, kako mi je oči vedno govoril: do poroke bo že vse dobr. Nič ni večno; this too shall pass. HR-ovka nadaljuje: »Ko bo otrok star 4, bo šel v šolo in šole so na Nizozemskem zastonj!« Prikimam. Tako kot ostale pridne punce rečem: »Hvala, bova že nekak.« Do takrat pa: you better work, bitch!

* Tako je bil v moji prejšnji pisarni videti prostor za izčrpavanje mleka, ki ga morajo nizozemski delodajalci po zakonu zagotoviti ženskam, ko se po porodniški vrnejo v službo.

Pišeta: Gabra Kreft in Ajda Milne

Ljubljana, 1. marec 2025

Naslovna slika: Mary Cassatt, Mlada mama doji otroka, 1906. Sliko hrani Umetniski institut v Chicagu.