Tatuji z naslovnice: Janža Dolinšek

Tokratno naslovnico El Normala krasijo tatuji, ki živijo na koži Janže Dolinšek – keramičarke in umetnice, katere delo smo v eni izmed prejšnjih številk že predstavili. Janža je ustanoviteljica keramičnega studia JNŽ; zadnjih nekaj let živi in ustvarja v pravljičnem okolju na obrobju gozda na Dolenjskem. Če Janžo spoznaš v živo, zagotovo opaziš dve stvari: kako visoka je in koliko tatujev ima. »Vse skupaj mislim, da jih imam okoli 15. Večinoma na vidnih mestih, ker jih rada gledam: če bi jih imela nekje, kjer jih ne bi mogla videti, ne bi imeli smisla. Imam jih zase, ne za druge,« pripoveduje. Za nobenega ji nikoli ni bilo zares žal, enega (spominčico, ki je v končni izvedbi izpadla bolj kot mandala) pa je prekrila – in o tem zelo transparentno obvestila tudi avtorico tatuja. »Nobenega tatuja si nikoli nisem naredila iz upora ali pa pripadnosti kakšni subkulturi. Bolj je šlo za to, da se mi je vedno zdelo lepo, da lahko na koži nosim neko risbo. Seveda pa je podzavestno zadaj zagotovo še kaj drugega. Mogoče neka potreba po tem, kako me vidijo drugi; da me ne dojemajo kot preveč pridno punco,« se zasmeji.

Tekst: Ajda Milne

Tatuji:

[Dalijev slon]

»To je bil moj prvi tatu, naredila sem si ga pri devetnajstih. Je tudi edini tatu, ki ga imam, pri katerem ne gre za originalno delo tatu artista, ampak za delo nekega drugega umetnika. Takrat sem imela zelo rada Dalíja, všeč mi je bila tudi simbolika tega slona, ki sicer je slon – torej mogočna žival – vendar je hkrati videti tudi zelo krhek. Tako sem se tudi sama večkrat počutila.«

[Hiška]

»To je stara hiška na Dolenjskem, v kateri sva dve leti in pol živela s fantom, preden sva jo podrla in se za daljše obdobje preselila v mobilni dom. V tem času sva na njenem mestu zgradila hišo, v kateri živiva zdaj. Za trideseti rojstni dan sem šla na Švedsko, kjer mi jo je v spomin na to obdobje vtetovirala svakinja.«

[Ženička]

»Ta tatu sem si dala narediti kmalu po tem, ko sva se s fantom preselila na deželo in se mi je začelo zdeti, da postajam takšna podeželska ženička. V dobrem smislu, seveda! Kdaj se počutim kot v pravljici; vsak dan sem v naravi, nabiram rožice, ob nogah se mi motajo mački. Res sem lahko pris(o)tna na neki drugačen način.«

[Kit]

»Kiti se mi zdijo izjemno fascinantna bitja. Razen ork jih sicer še nikoli nisem videla v živo, jih pa velikokrat sanjam. Priplavajo mimo in jaz se jih lahko dotaknem … Nikoli sicer nisem pogledala v sanjsko knjigo, kaj to pomeni. Je pa to tatu, ki je zaradi pozicije na prsnem košu zagotovo najbolj bolel. Trajalo je dve uri in pol, vmes bi lahko imela pavzo, ampak bi se v tem primeru vse samo še bolj razbolelo, tako da sva ga končala brez odmora.«

[Sonce]

»Ta tatu me spomni na obdobje v življenju, ko sem bila malo bolj dark. V resnici pa sem zdaj zdelo svetel človek. Ko sem si naredila ta tatu, je bilo to v trenutku, ko se mi je zdelo, da sem neko meglo svojega življenja pustila že za seboj in začela na stvari gledati bolj pozitivno, da sem se malo bolj sprostila.«

[Dekle s hrtom]

»Avtor tega tatuja je Srb, ki živi v Berlinu in je po koroni gostoval v Ljubljani. Njegova specialiteta so tatuji hrtov in takšnih punc, ki malo spominjajo na Mio Wallace iz filma Pulp Fiction. Zdi se mi, da sem to jaz, ker imam tudi jaz dva hrta, moja mami ima tri. Vedno sem odraščala z več psi, tako da na neki način ta hrt predstavlja vse pse v mojem življenju. Je pa moj drugi hrt, ki sem ga iz maminega legla dobila po tem, ko sem si ta tatu že naredila, slučajno videti popolnoma enako kot hrt na tatuju: bel kuža s temnimi ušeski. Tako sem ga očitno manifestirala s tem tatujem (smeh).«

[Kure]

»Na eni točki sem za tatuje navdušila svojo mami, ki je bila včasih odločno proti njim; zdelo se ji je, da si s tatuji uničujem kožo. No potem pa se je enkrat šla tetovirat in sem šla z njo. Imela sem torej kakšni dve uri, ko sem jo čakala in listala po skicirki tatu artista Nejca. Našla sem to kuro z dvema glavama in za hec poslala fotko sestrični, ki ima doma kokoši, z besedami: Haha poglej, tvoj naslednji tatu! Dlje kot sem sedela tam, bolj je rastla ljubezen do te kure. Takoj ko je bilo mamičine tatu seanse konec, sem poslala mesič Nejcu in si rezervirala to kuro.«

[Kača]

»To je moj edini barvni tatu. Je tudi eden izmed tatujev, ki sem si ga naredila tako, da sem v zameno za delo ponudila svoje keramične izdelke – kot nekakšna blagovna menjava, torej. Ta kača sicer nima nekega posebnega pomena, razen da mi je hecna in luštkana. Ko si narediš prve tatuje, se mi zdi, da za vsakega iščeš neko globljo simboliko. Zdaj pa si velikokrat naredim kakšen tatu tudi takrat, kadar nimam vnaprejšnje ideje o tem, kaj bi sploh rada imela. Recimo sploh takrat, kadar v Ljubljani gostuje kakšen tatu artist, ki mi je ljub, in izkoristim priložnost.«