ANITA MIKLAVČIČ – ANIDA,
ustvarjalka in ilustratorka

»Želim si, da bi bilo v slovenskem poslovnem svetu več žensk«

Anita Miklavčič – Anida je svoje prve izdelke ustvarila že v srednji šoli – to so bili simpatični nahrbtniki, ki jih je ročno izvezla. Ko me je Ajda vprašala, ali bi naredila intervju z njo, sem bila iskreno navdušena. Anita prihaja iz moje domače Škofje Loke, je sestra mojega sošolca iz osnovne šole, enega izmed njenih prvih kosov pa imam še vedno doma. Z Anito sva se tako dobili kar na terasi enega izmed bolj priljubljenih loških lokalov in obujali spomine na njene kreativne začetke.

Tekst: Klavdija Rupar Vuga

Foto: Jaka Bulc, Olja Simčič Jerele, Tatjana Kotnik, osebni arhiv

Kako se je začela tvoja ustvarjalna pot?

Že od malega sem rada ustvarjala, delala različna ročna dela, tudi mami in babi sta veliko štrikali in kvačkali. Mami mi je večino oblek, ki sem jih nosila kot otrok, naredila sama. In je potem tudi mene potegnilo v to. Pred približno desetimi leti so bili zelo popularni šivani nahrbtniki na vrvice, v srednji šoli sem že znala šivati in sem si enega zašila, nanj pa navezla zanimiv motiv. Prijateljica je bila navdušena nad njim, zato sem ga naredila še njej, potem pa je bil to moj prvi kos, ki sem ga začela prodajati. Sledile so še peresnice, tobačnice in drugačni motivi na nahrbtnikih.

Si že po srednji šoli vedela, da si želiš to opravljati kot poklic ali je bil to bolj hobi oz. dodaten zaslužek?

Takrat si iskreno nisem zmogla predstavljati, da bi nekoč živela od tega. Vpisala sem se na študij psihologije, na drugo mesto pa na oblikovanje tekstilij in oblačil na NTF. Ko zdaj gledam nazaj, sem zelo srečna, da nisem bila sprejeta na prvo izbiro, saj se je vse tako odvrtelo, kot se je moralo. Na fakulteti sem se ogromno naučila, začela sem razvijati svoj stil. Najprej me je zanimalo klasično modno oblikovanje, želela sem si delati za večjo modno hišo, a sem kmalu ugotovila, da mi pri oblikovanju največ pomenita svoboda in osebni izraz. Hotela sem imeti tudi več pregleda nad proizvodnjo izdelkov. Velik del modne industrije je namreč hitra moda in izkoriščanje ljudi, živali … Nisem si želela biti del tega, saj sta mi veliko bližje počasna moda in moj small business, kjer imam popolno ustvarjalno svobodo in v tem res uživam.

Imaš kakšno vzornico, ti je še posebej všeč stil kakšne določene oblikovalke?

Navdušena sem nad znamko Helmstedt, ki jo vodi Emily Helmstedt, danska oblikovalka. Znamka daje poudarek ilustracijam in ročnim tehnikam na tradicionalen način, najbolj pa občudujem konceptualno identiteto znamke in avtentičen svet, ki ga oblikovalka razvija s svojim delom.

Kot umetnico zelo občudujem tudi Alino Tang, ki je tudi ustanoviteljica moje najljubše trgovine Pansy v Amsterdamu. V njej lahko najdeš izdelke umetnic, ki jih združuje ljubezen do barv in ljubkih stvari. Poleg trgovine gosti tudi številne razstave in dogodke, daje platformo manjšim umetnicam, vodi delavnice in gradi skupnost. Pred kratkim je gostila dogodek Tiny Festival, na katerem sem se s svojimi miniaturnimi produkti poleg 45 drugih umetnikov predstavila tudi sama.

Ustvarjanje skupnosti in združevanje podobno mislečih ljudi se mi zdi v umetnosti zelo pomembno, zato bi si tudi sama v prihodnosti želela delati nekaj v tej smeri.

V tvoji kolekciji najdemo keramične izdelke, ilustracije, oblačila. Kateri kos ti je najljubši oz. bi rekla, da najbolje predstavlja tebe?

Iskreno je to res težko vprašanje, saj so mi všeč vsi kosi, delam toliko različnih stvari. Na začetku me je najbolj zanimalo oblikovanje oblačil, trenutno bolj uživam v ilustriranju ali oblikovanju keramike, se pa počasi vračam tudi k oblačilom. Ilustracije so povezovalni del vseh mojih izdelkov, zato bi rekla, da mogoče najbolj predstavljajo mojo znamko, je pa tudi res čudovit občutek, ko vidim nekoga, ki ima oblečeno mojo obleko. Eden mojih zadnjih izdelkov je Tiny Besties – keramične figurice, na katerih so ilustrirana moja oblačila. Trenutno je to eden izmed mojih najljubših izdelkov. V njem sem namreč združila vse svoje različne strasti.

Vse izdelke izdeluješ sama, ali imaš koga, ki ti pri delu pomaga?

Večino stvari izdelujem sama, kadar imam res gnečo, dam šivati kakšno zadevo, pri proizvodnji nogavic sodelujem s podjetjem iz okolice Kranja, pri proizvodnji šalov pa sem sodelovala s podjetjem na Portugalskem. Se pa trudim, da večinoma vse naredim sama, pri ročnem pletenju mi pomaga tudi mami.

Kje vse si prisotna s svojimi izdelki in ali je med tvojimi kupci več Slovencev ali tujcev?

Imam svojo spletno trgovino, veliko delim tudi na Instagramu in Tiktoku. Največ ljudi me doseže na družbenih omrežjih. Nekatere izdelke se najde tudi v trgovinah manjših podjetnic po svetu, ena izmed takšnih je tudi v Amsterdamu in v Norwichu, v Sloveniji pa moje izdelke najdete v Babushka Boutique in v trgovini Kos v Mariboru. Trenutno je med mojimi kupci več tujcev kot Slovencev – ko sem začela na TikToku objavljati videe, sem dobila naval novih kupcev, predvsem iz tujine.

Eden največjih izzivov podjetništva je določanje cen. Kako si se ga lotila?

Vedno najprej pogledam cene podobnih produktov pri drugih ustvarjalcih, potem pa jih prilagodim za svoje produkte. Seveda poskušam čim bolj upoštevati čas oblikovanja in izdelave produkta, ceno porabljenih materialov, čas fotografiranja in marketinga, pakiranja in pošiljanja, davke in prispevke. Vsaka stvar procesa te nečesa stane in pomembno je, da se zavedamo, koliko dela, časa in vloženega denarja je za vsakim produktom. Največ težav imam s postavljanjem cen ročno izdelanih produktov. To je toliko dela, da bi lahko računal stokrat več, pa se ti še ne bi zdelo, da je dovolj.

Veliko si prisotna na družbenih omrežjih. Ali kdaj dobiš tudi negativne komentarje in kako se spopadaš z njimi?

Iskreno je negativnih komentarjev zelo malo, saj moje vsebine algoritmi ponavadi kažejo podobno mislečim ljudem. Imam pa občutek, da tiste, ki delamo ljubke, barvite stvari, ne jemljejo vedno povsem resno. Kot da umetnost ni resno delo. Če pride do tega, se osredotočim na dejstvo, da delam to, v čemer uživam, da je to del mojega osebnega izražanja in da nikoli ne moremo biti všeč vsem. Od ljudi, ki so jim moje stvari všeč, pa vedno dobim veliko podpore. To mi je tudi precej pomembneje kot negativni komentarji.

Slovenija je majhen, nasičen trg, poln umetnikov. Kako je vstopiti na tak trg? Se da živeti od svojega dela?

Menim, da je vedno prostor za nove ustvarjalce. Jaz sem na srečo kar hitro odkrila, kaj si želim početi, tako da sem že na fakulteti spoznala ljudi s podobnimi interesi, ki delujejo na podobnih področjih kot jaz. Preko faksa smo se lahko predstavili na različnih razstavah, tednu mode … Vse to so reference, ki so mi pomagale pri vstopu na trg. Nekaj časa sem delala v Babushka Boutique, kar mi je prineslo znanje na področju delovanja majhnih podjetij, sodelovanja z umetniki in tem, kako deluje wholesale prodaja. Se mi pa zdi pomembno, da se ne omejujemo samo na slovenski trg. Ko sem bila na izmenjavi Erasmus v Londonu, sem obiskala DIY Art Market, kjer so takrat razstavljali moji najljubši ustvarjalci. Kasneje sem se tudi sama prijavila in spoznala veliko oblikovalcev, ki sem jih dolgo časa občudovala. Razni marketi, na katerih predstavljaš svoje izdelke, so super mesto za pridobivanje novih poznanstev in novih strank. Zato sva s prijateljico dobro leto nazaj začeli organizirati Makers Market Ljubljana – naslednji bo potekal novembra v Centru Rog, decembra in januarja pa bova ob nabrežju Centra Rog izvedli tudi Makers Collective Pop Up Shop. Veliko ljudi sem spoznala tudi preko družbenih omrežij. Vedno boš našel ljudi, ki jim bo všeč to, kar delaš. In ja – od tega se da živeti. Mogoče traja nekaj časa, ampak če delaš s strastjo, ti uspe.

Ali pridejo kdaj tudi trenutki, ko bi najraje vse pustila in začela delati čisto nekaj drugega?

Seveda pridejo. Recimo takrat, ko dlje časa delam na enem izdelku, pa ni takšnega odziva, ki bi si ga želela. Moje delo je zelo osebno in s tem ranljivo, zato je neuspehe pri delu težko ne jemati osebno. Kdaj se vprašam tudi, kakšen je smisel vsega – po svetu divjajo vojne, genocidi, jaz pa rišem v svoji sobi – ampak to je nekaj, v čemer uživam. Vedno bomo potrebovali tudi umetnost, nekaj, kar ljudem polepša življenje, še posebno v težkih obdobjih umetnost ponuja neke vrste eskapizem. To je bilo zelo očitno med pandemijo. Pridejo različna obdobja – je obdobje, ko si poln dvomov in bi vse najraje končal, in so obdobja, ko dobiš nov zagon, novo energijo. To so pač čari podjetništva.

8 VPRAŠANJ ZA ANITO MIKLAVČIČ

1. Nasvet, ki bi ga dala nekomu, ki šele začenja svojo podjetniško pot … ceni svoje delo in uživaj v procesu.
2. Neuspeh, ki sem ga doživela na začetku svoje poti, pa sem se iz njega ogromno naučila … prvi večji neuspeh sem doživela, ko sem dobila svoje prvo večje naročilo keramičnih krožnikov za trgovino v Københavnu. V prvem poskusu so se krožniki razbili v avtu na poti do peči. Ker sem bila v časovni zagati, sem hitro naredila nove. Ker sem hitela, jih nisem v celoti posušila, zato so čisto vsi popokali v peči. No, v tretje mi je uspelo, sem se pa naučila, da s keramiko ne smeš hiteti, vzeti si moraš toliko časa, kot ga glina potrebuje. Keramika je zahteven medij, kjer gre res velikokrat kaj narobe, po drugi strani pa ni boljšega občutka kot polna peč uspešnih izdelkov. ☺
3. Želim si, da bi bilo v slovenskem poslovnem svetu več … barv, žensk, osebnega izraza in manj drop shippinga. 
4. Prvih 200 evrov sem s svojim delom zaslužila, ko … sem v srednji šoli prodala svoje prve vezene nahrbtnike.
5. Knjiga, ki bi jo priporočila vsem … Umetnikova pot Julie Cameron. Gre za priročnik, ki ti skozi 12-tedenski program pomaga spodbuditi kreativnost in samozavest, zelo veliko se naučiš o sebi in o svojih kreativnih blokadah ter kako jih preprečiti oz. se z njimi soočiti. 
6. Seriji, ki bi ju priporočila vsem … Desperate Housewives in Derry Girls. 
7. Film, ki bi ga priporočila vsem … Perfect Days.
8. Podkast, ki bi ga priporočila vsem … Therapuss, ker zelo rada poslušam »terapevtske« intervjuje z glasbeniki. Priporočila bi tudi podkast Sounds like a Cult, ki govori o modernih kultih današnjega časa.