Podjetnost je v času mojega šolanja, najprej v umetniškem okolju AGRFT-ja, večinoma veljala za nekaj slabega, umazanega, nekaj, kar je z umetnostjo v nasprotju. To do neke mere razumem, smisel umetnosti je v idejnem preseganju obstoječega, ne le v materialnosti. Toda predsodek, da je pravi umetnik vedno nekoliko prikrajšan in v pomanjkanju, če je le dovolj dober, se mi vseeno zdi odvečen in zavajajoč.

Presenetilo me je, ko sem opazila, da tudi v stvarnem inženirskem okolju študija arhitekture ni bilo dosti drugače. O ekonomskih vidikih arhitektovega dela, o tem, kako začeti biro, kako voditi ekipo sodelavcev, kako zagovarjati ceno storitev, kako pridobiti čas, potreben za globoko domišljeno idejo, nismo veliko izvedeli.

Osebno menim, da je minimalna ekonomska neodvisnost v kateremkoli ustvarjanju ključna. Ker omogoča svobodo in avtonomijo. To seveda ni nobena nova ugotovitev: »Lastna soba in petsto funtov na leto« je definirala temeljni pogoj emancipacije Virginija Woolf na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Toda menim, da neodvisnost ne pomeni abonmaja na razpise in subvencije, kot je to razumljeno v slovenskem okolju, ampak lastno kreativno moč, ki prepriča občinstvo.

Kasneje sem ob nadaljevanju študija na Dunaju ugotovila, da je tam okolje drugačno, da sta umetnost in ustvarjalnost prepoznani kot živ, prisoten, normalen del vsakdana; na mestnih ulicah, na univerzah, v muzejih in na bankah. Ne zato, ker bi bili tam ustvarjalno močnejši, ampak ker je to vitalni del bivanja.

Vse ni transakcija. So dela, ki (nas) vse presegajo.

Ustvarjalnost ni breme, ampak je gonilo. Iz opustošenih krajev dela mesta, polna upanja. V kvantni abstrakciji išče estetiko. In vedno poskuša iti čim globlje k resnici.

Dobrodošli v novem El Normalu!