Ko sem študirala umetnostno zgodovino, se natančno spomnim trenutka, ko nam je profesorica v predavalnici na Filozofski fakulteti pokazala sliko Popotnik nad meglenim morjem slikarja Casparja Davida Friedricha. Popotnik se ustavi na vrhu gore. Pred njim se odpre razgled, ki kar kliče po trenutku kontemplacije. Kje sem in kam grem? Me to, kar počnem, izpolnjuje? Je pot, ki sem si jo začrtal, še vedno prava ali pa me vse bolj omejuje? Po čem hrepenim? In morda najpomembneje: sem resnično svoboden?

Nemško romantično slikarstvo mi ni nujno blizu. Vseeno se tistega trenutka jasno spominjam zato, ker me je ob pogledu na Friedrichove meglice spreletel močan občutek, da sem tisto jutro, v tisti predavalnici pravzaprav popolnoma svobodna. Šlo je za noro, skoraj delirično občutje – občutje, ki zagotovo ni spadalo v zaspano vzdušje obveznega predavanja o umetnosti 19. stoletja. Toda študij, ki sem si ga izbrala, je zame predstavljal svobodo. Zavedanje, da sem tisto jutro sedela v prav tisti predavalnici in ne oni drugi, nekaj kilometrov stran za Bežigradom, kjer sem le nekaj let prej poslušala o mikro- in makroekonomiji, indiferenčnih krivuljah, elastičnosti povpraševanja in drugih stvareh, ki me nikakor niso osrečevale (!), so pa bile praktične (!), je bilo prav posebna svoboda. Bila je svoboda, da postanem, kdor hočem. Bila je svoboda, da se lahko, četudi sem bila prva članica ožje družine, ki je šla na fakulteto, z ekonomije prepišem na umetnostno zgodovino in zaradi te odločitve dobivam zgrožene poglede vseh pragmatičnih sorodnikov do devetega kolena. Bila je svoboda, da naredim nekaj, kar se moji racionalni, levi polovici možganov zdi precej blesavo. Bila je svoboda, da si dovolim tako »zafurati« svoje življenje. Bila je svoboda, da sem.

O svobodi je kakšno izrekel že vsak veliki pesnik, mislec in umetnik. Kdorkoli pogugla ključni besedi freedom in quotes, bo na internetu našel cel kup klišejskih izrekov, kjer črke lebdijo nad gorami, morji in oblaki – prosto po Friedrichu, torej. »Umetnost je hčerka svobode,« naj bi nekoč dejal filozof in pesnik Friedrich Schiller. »Kdor je pogumen, je svoboden!« je več stoletij pred tem zaklical Seneka. »Svoboda ni nič vredna, če nimaš svobode delati napake,« naj bi rekel celo Gandhi.

Noben izmed teh citatov me ni nagovoril tako kot odstavek iz romana How Should a Person Be kanadske pisateljice Sheile Heti, v katerem razmišlja o svobodi in ustvarjalnosti. Njen prijatelj Sholem in prijateljica Margaux sta oba umetnika. Sholem pravi, da je zanj svoboda to, da ima tehnično zmožnost in kompetentnost, da ustvari, karkoli si zamisli – kakršnokoli sliko, ki mu pade na pamet. »Toda to ni svoboda!« meni Sheilin sogovornik o Sholemu. »To je kontrola, to je moč.« Ravno nasprotno si Margaux upa improvizirati. Drzne si naslikati slabo sliko, se osramotiti, fejlati. »Resnična svoboda je, če si upaš riskirati, če si upaš v svet spraviti nekaj bednega in izpasti neumno.«

Upam si trditi, da so sogovorniki, s katerimi sem se pogovarjala za to številko, veliko bolj kot Sholemu podobni Margaux. Matija Medved, Lukas Novotny in Eva Mlinar so ilustratorji, ki brez tveganj in eksperimentiranja verjetno ne bi dosegli, da njihove ilustracije krasijo naslovnice knjig in svetovno znanih medijev po celem svetu. Zagotovo tudi ne bi priplezali do točke, ko od dela, v katerem resnično uživajo, lahko tudi dobro živijo.

Kot pravi Sheila v neki drugi knjigi, Materinstvo: »Samo v iskanju poraza je človek lahko resnično svoboden. Mogoče so prav luzerji avantgarda moderne dobe.«

In kot pravim jaz: svoboda je stati na vrhu gore kot Friedrichov popotnik in se zapoditi naravnost v meglo.