Serijski podjetnik in vlagatelj. Soustanovitelj podjetij Klika, Sportradar in 1Home. Ustanovni partner Silicon Gardens, sklada tveganega kapitala v zgodnji fazi. Nadvse prijeten sogovornik, ob katerem pomislim, da bi si takšnih glasov v javnem prostoru želela še več. Pogovarjava se v hiši nasproti parka Tivoli, ki pod svojo streho združuje kar nekaj zanimivih kreativnih podjetij v hitrem vzponu.

Gregor, bi lahko izpostavil glavno misel, ki je značilna zate in te je pripeljala do trenutka, kjer si zdaj? Torej inženir, podjetnik, mentor in investitor.

Študiral sem računalništvo, po duši sem inženir. Že od nekdaj me je zanimalo, kako lahko stvari ali procese naredimo boljše. Tako inženirji kot tudi podjetniki običajno ne sprejmemo sveta kot zatečenega, ne sprejemamo statusa quo, ampak nas vodi radovednost in drznost. »Nekaj me moti in jaz lahko to spremenim na boljše!« In če ob tem nastane produkt, ki je koristen še nekomu drugemu, lahko iz tega narediš tudi dober posel.

Kako si kot študent izražal ambicijo spreminjati stvari na bolje?

Zanimalo me je programiranje in od nekdaj rad rešujem probleme. Bil sem uspešen na računalniških tekmovanjih in prejemal veliko vabil za razna sodelovanja. To je bil začetek tehnološke revolucije, ki je skozi čas omogočila ogromne spremembe sveta s postopnimi majhnimi inovacijami. Odločil sem se, da sprejmem povabilo podjetja Hermes Softlab, da z majhno ekipo v ločenem podjetju StorScape razvijem produkt z globalno ambicijo. Bil sem še v prvem letniku ljubljanske fakultete za računalništvo. Mednarodna ekipa je kmalu zrasla na 40 ljudi, s produktom smo konkurirali globalnim velikanom, kot je HP. Čeprav podjetje ni uspelo, je bila to zame zelo dobra popotnica kot merilo ambicije za naslednje podvige – da lahko iz majhne Slovenije tehnološko konkuriramo svetovnim velikanom.

Ko se je leta 2003 StorScape priključil nazaj v Hermes Softlab, sem z nekaj sodelavci, s katerimi smo bili tudi tesni prijatelji in približno enake starosti, ustanovil podjetje Klika.

Kako je potekala tvoja tranzicija iz inženirja v podjetnika in nato v investitorja?

Na Kliki smo delali kot zunanji laboratorij za inovacije naših partnerjev. Za vsak projekt smo proučili poslovni model in konkurenco partnerja ter predlagali, kako bi lahko uporabili najnovejšo tehnologijo za večje preboje oz. včasih celo spremembo poslovnih modelov.

Uživali smo, da smo bili plačani za delo, ki nam je bilo v užitek, in se zraven seveda tudi sami konstantno učili in napredovali. Ko je podjetje zraslo na okoli 15 ljudi, sem se moral bolj posvetiti poslovnemu delu in odreči programiranju. Spoznal sem, da lahko tako precej bolj vplivam na uspešno poslovanje podjetja – zdaj je to mogoče čisto logična povezava, takrat pa to zame vsekakor ni bila lahka odločitev.

Iz Klike si potem razširil svoj fokus na Sportradar. Kako je bilo s tem?

Leta 2010 smo začeli sodelovati s podjetjem Sportradar, ponudnikom športnih podatkov. Bili so tako navdušeni nad našim sodelovanjem, da smo se na koncu odločili združiti moči. Takrat je bilo pri nas zaposlenih okoli 50 ljudi, na Sportradarju pa nekaj manj kot 300 in dogovorili smo se za združitev – naredili smo medsebojni skrbni pregled, se dogovorili za delež in efektivno investirali Kliko v Sportradar. Pristopili smo kot soustanovitelji z 20 % glasovalno pravico na upravnem odboru. Od takrat naprej smo bili osredotočeni na rast Sportradarja. Vrednost podjetja je od takrat zrasla okoli 35-krat in v tem času smo postali največji ponudnik športnih podatkov na svetu. Sportradar trenutno pokriva 33 različnih športov, okoli 800.000 tekem letno in zaposluje skoraj 4000 ljudi po celem svetu, od tega 300 v Ljubljani. Lansko leto je skoraj prebil magično mejo 1 milijarde dolarjev prometa in na borzi NASDAQ kotira pri okoli 3,5 milijarde dolarjev vrednosti.

Kako pa si postal investitor?

V Sportradarju sem bil med drugim tudi del ekipe za prevzeme in združitve in tako pridobil precejšnje izkušnje kot investitor.

V istem obdobju je leta 2014 Jugo Petković kot prvi od naše generacije prodal svoje podjetje Mimovrste in dal pobudo, da začnemo investirati v mlada tehnološka podjetja ter jim pomagamo ne samo z denarjem, ampak tudi s svojim znanjem in povezavami. To je bil začetek skladov Silicon Gardens.

Po prodaji Outfit7 konec leta 2016 in Sportradarja leta 2018 smo krog investitorjev še povečali in leta 2019 postavili sklad SGF II.Lansko leto pa smo začeli s skladom SGF III, vrednim 30 milijonov evrov, ki zdaj združuje že okoli 100 uspešnih podjetnikov ter investira v celotno regijo bivše Jugoslavije.

Kakšne projekte podpirate z investicijami?

Investiramo predvsem v ambiciozne podjetnike iz regije z idejami, ki lahko zrastejo v globalna podjetja. Ker smo podobno pot prehodili že sami, lahko poleg denarja ponudimo tudi nekaj precej več vrednega – izkušnje, povezave in pomoč na skupni poti.

Do sedaj smo naredili že skoraj 50 investicij, med drugim v najuspešnejša mlada tehnološka podjetja v regiji, kot npr. Flaviar, Cleanshelf, BirdBuddy, JuicyMarbles, BlubBlub in podobna. Prvi sklad je že uspešno izplačal donos vlagateljem, uspešni ustanovitelji, ki so prejeli našo investicijo, zgradili svoja podjetja in jih prodali, pa so se pridružili kot investitorji v naslednjih skladih. Ta uspešen domino učinek želimo nadaljevati in s tem izboljševati svoje okolje.

Zakaj pa kot sklad ne investirate v družbenokoristne stvari, kot so stanovanja, infrastruktura, nuklearka …?

Take stvari običajno niso v domeni privatnih vlagateljev. Za to plačujemo davke – da država poskrbi za dobro infrastrukturo.

Silicon Gardens se mi trenutno zdi najbolj družbenokoristna stvar, ki jo jaz in moji kolegi s svojim znanjem, izkušnjami in denarjem lahko delamo.

Država se financira iz gospodarstva. To je dejstvo, ki se ga po mojem mnenju večina prebivalstva ne zaveda. Okoli 73 % prihodkov proračuna leta 2023 je prišlo od davka na dodano vrednost, davka od dohodkov pravnih oseb, dohodnine in trošarin. Če bomo imeli v Sloveniji v prihodnosti več izvozno naravnanih podjetij, ki zaposlujejo izobražene ljudi z nadpovprečno dodano vrednostjo, bomo lahko imeli tudi večji proračun in s tem upam, da tudi boljšo infrastrukturo za vse. In meni je v užitek delati s tako skupino investitorjev, ki je zbrana okoli sklada Silicon Gardens. Vsi si delimo podobno vizijo visokotehnološke Slovenije.

V pomoč vladi pri uresničitvi te vizije smo med drugim ustanovili strokovno združenje Slovenski tehnološki forum, ki združuje podjetja in podjetnike s področja visoke, napredne in inovativne tehnologije.

Poslanstvo STF je spodbuditi razprave in aktivnosti, usmerjene k novemu razvojnemu modelu in preboju Slovenije v državo, ki bo usposabljala kadre in razvijala talente za poklice prihodnosti. Gospodarstvo je po našem mnenju ključen člen za zagotavljanje družbene blaginje z ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo in udeležbo zaposlenih v lastništvu podjetij.

S spodbudnejšim poslovnim okoljem bomo na dolgi rok zagotovili trdne temelje solidarne, pravične, enakopravne in socialne države, v kateri želimo delati, ustvarjati in živeti.

V medijih ali pa arhitekturi dela veliko zelo nadarjenih, radovednih in načitanih ljudi, pa vendar je finančnega učinka relativno malo. Pogosto se pojavijo tudi priložnosti, ko bi lahko dobro zaslužil, vendar bi to pomenilo, da bi delal nekaj, česar kot arhitekt ali medijski ustvarjalec zares nočeš.

Vprašal bi se, zakaj je tako oz. ali je sploh res tako.

Če pogledava trenutne medije – to so zdaj visokotehnološka podjetja, kot npr. Facebook, Instagram, X/Twitter, TikTok … – mediji so se spremenili. Lokalni mediji, sploh če so omejeni z jezikom, ki ga govori relativno malo ljudi, kot je slovenski, imajo majhno moč. Lahko garaš, toda finančnega rezultata ne bo. Boriš se tudi proti trendu instantnih vsebin z zelo enostavnimi sporočili, ki jih lahko porabniki v petih sekundah pogledajo in gredo naprej. Poglobljeno branje in iskanje različnih zornih kotov je napornejše.

Bi se pa tudi vprašal, ali bi bili ljudje, ki trenutno delajo v medijih, lahko bolj učinkoviti, če bi delali v kakšnem visokotehnološkem podjetju.

Kaj bi ti kot podjetnik naredil?

Ko je Apple naredil prvi iPad, smo še kot Klika naredili mobilno aplikacijo Trafika, ki je združevala preko 50 različnih časopisov in revij ter mobilni aplikaciji za Delo in Dnevnik z namenom, da Slovenija ne bi zaostajala preveč za zahodnim svetom in bi lahko tudi pri nas brali medije preko mobilnih telefonov. Novinarji so me povabili na neko konferenco, kjer so me prosili, naj predstavim, kako vidim prihodnost medijev pri nas. Vzel sem naklade zadnjih 15 let, jih ekstrapoliral in vprašal: Se vam zdi tale trend dober? V naslednjih 10–15 letih se bo naklada vseh medijev tako znižala, da je vprašanje, ali bodo tiskani mediji sploh vzdržni. Že takrat je bilo zelo jasno, da se bodo mediji morali združevati, se prodati tujim večjim medijem in na vse možne načine zniževati stroške, če ne bodo spremenili načina, kako delajo. Videlo se je recimo tudi, da je naklada specializiranim medijem padala precej počasneje kot pa splošnim. Branje na telefonih pa je seveda raslo.

Kaj se je zgodilo s Trafiko? Še danes obstaja?

Po neuspelem poskusu širitve v Avstrijo in Nemčijo, kjer so se mediji že po drugi svetovni vojni tako prilagodili, da so združili svoje moči in organizirali svoje skupne storitve, kot je na primer tudi IT, v skupna podjetja, smo se odločili, da aplikacijo ugasnemo. Takrat smo se tudi že združili s Sportradarjem in svoj fokus usmerili na športne podatke.

Pa če se posvetiva še arhitekturi skozi oči podjetnika?

Oba moja starša sta arhitekta in zdi se mi, da je arhitektura super kombinacija tehničnega znanja, kreativnosti in empatije ter razumevanja uporabnika.

Res je.

V tehnoloških podjetjih imajo to vlogo produktni vodje, ki skrbijo za vsebinski razvoj produktov in so še posebej pri nas redki in zelo iskani. Preveč tehnoloških podjetij dela produkte brez takega kadra in na koncu na trgu niso uspešni čisto enostavno zato, ker njihovi produkti ne rešujejo dovolj dobro problemov uporabnikov. Ponavadi je razlika ravno v dobrem poznavanju in razumevanju trga.

Kakšne so tvoje izkušnje z arhitekturno prakso?

Po odhodu iz Sportradarja sem preuredil dom, namestil pametno inštalacijo s vsemi možnimi senzorji in na koncu razočarano ugotovil, da rezultat ni pravi inteligentni dom, kot sem si ga predstavljal jaz. Zato sem na hitro sprogramiral prototip in naredil kratek test trga. Iz tega je nastalo podjetje 1Home, ki trenutno zaposluje 20 ljudi in po več kot 60 državah sveta nudi rešitev, ki naredi pametni dom zares inteligenten in energetsko učinkovit. Sklepal sem, da bodo arhitekti prvi, ki bodo sprejeli tako rešitev, ampak zanimivo – ni veliko zanimanja, predvsem ne od starejših arhitektov, ki bi bili odprti do tehnološkega napredka na svojem področju.

Če zaokroživa, kakšne so prednosti Slovenije? In slabosti?

Slovenija ima veliko plusov. Imamo urejeno, varno državo, kjer lahko relativno poceni zelo dobro živiš, vsaj zaenkrat. Super je za družino in otroke. In je idealna država za upokojitev. Primanjkuje nam pa predvsem močne ambicije, da bi stvari spreminjali na bolje in s tem izboljšali življenja vseh nas.

Smo en mali Hobbiton. In ker se kot hobiti držimo predvsem v naši mali vasi, imamo tudi relativno malo ambicioznih podjetnikov, ki bi sploh imeli vpogled v globalne probleme.

Zakaj?

Če primerjam mlada tehnološka podjetja na Hrvaškem in v Srbiji, vidim, da so ustanovitelji precej bolj ambiciozni in na prezentacijah kar žarijo od samozavesti. Še bolj pomembno pa je, da pogosteje naslavljajo res velike probleme, ki jih je res vredno rešiti. Sklepam, da je to povezano z večjim deležem ljudi, ki so se preselili v tujino in tam dobili prve delovne izkušnje v večjih mednarodnih podjetjih. Takih podjetij, ki tržijo produkte po celem svetu, v Sloveniji ni prav veliko.

Zakaj je stik s tujino pomemben?

Ključno je, da imajo mladi ljudje čim bolj olajšano pot do te mednarodne izkušnje. To lahko omogočimo s spodbujanjem študija v tujini ali pa s privabljanjem multinacionalk v Slovenijo.

Po drugi strani pa moramo poskrbeti za urejeno in stimulativno poslovno okolje, da mladi lahko postavijo svoja potencialno globalna podjetja pri nas, ko se vračajo.

Na Hrvaškem in v Srbiji se je veliko ljudi preselilo v tujino med vojno. Zdaj se vračajo kot uspešni podjetniki, obe državi pa to z nižanjem davkov še dodatno spodbujata. Tudi multinacionalke so v regiji precej bolj prisotne – Microsoft in Amazon imata razvojni center v Beogradu, po zaslugi Photomatha pa ima zdaj tudi Google razvojno pisarno v Zagrebu.

Pa imamo kot regija vendarle kakšno specifično prednost?

Da. Smo izredno kapitalsko učinkoviti v primerjavi z zahodnimi trgi in lahko s precej manj sredstvi naredimo res veliko. Podjetja, kot so Outfit7, Dewesoft, Nicelabel in Klika niso nikoli prejela zunanjega kapitala. Ker zunanjega kapitala v preteklosti ni bilo veliko, smo se temu ustrezno prilagodili.

S pomočjo zunanjega kapitala pa lahko delaš bolj ambiciozne poteze in tako izjemno pospešiš rast svojega podjetja.

Kaj je zate uspeh, kaj neuspeh?

Cilji, se mi zdi, nikoli niso statični, ampak se spreminjajo. Ko splezaš na en vrh, dobiš lep razgled in si hitro lahko zastaviš nove cilje. Kot dolgoročni cilj si želim imeti zalogo zanimivih zgodb za vnuke, ki jih poslušajo na mojih kolenih.