»Vaša babica je imela varno službo, vi pa se boste vsak dan borili, ker ne boste vedeli, ali boste jutri še imeli delo«

Dr. Aleksandra Kanjuo-Mrčela, sociologinja in raziskovalka na področju dela

Sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo-Mrčela raziskuje na področjih dela in ekonomije. Je predstojnica Centra za raziskovanje človeških virov in organizacij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot profesorica je v nenehnem stiku z mlajšo generacijo, ki je tik pred vstopom na trg dela. Veliko razmišlja o prihodnosti organizacije dela in izzivih, s katerimi se soočajo mladi. V pogovoru na temo začasnosti in dela sva spregovorili o naraščajočem trendu prekarnosti in prekarnega dela v Sloveniji in svetu. Dotaknili sva se tudi povezave med začasnostjo kot družbenim principom, ki ureja celo našo intimo, ter začasnostjo, ki se zajeda v naše odnose in siceršnje življenje posameznic in posameznikov.

Tekst: Liu Zakrajšek
Foto: Aleksandra Kanjuo-Mrčela

Začniva z definicijo tega, kar povezujemo z začasnostjo na trgu dela, to je prekarnost. Ali je prekarnost danes omejena na nestandardne oblike dela? Ali se neki vidiki prekarnosti lahko zaznavajo celo v bolj standardnih oblikah, na primer v redni zaposlitvi?

Absolutno. Tudi redne službe nas vse bolj silijo, da delamo vse več in več, celo do bolezni. Danes v povprečju delamo veliko število ur. Ljudje so to ponotranjili, kot tudi to, da moraš končati vse svoje vse številnejše projekte. Projektno delo je nov fenomen, ki na začetku moje kariere ni obstajal. Obstajala je moja služba. Po navadi na določenem mestu in času. Nadrejeni je točno vedel, s čim bo obremenil sodelavce in koliko zmorejo. Imeli smo tedenske sestanke, na katerih smo si razdelili delo. Tako je bilo celo v individualizirani raziskovalni sferi bolj vidno, koliko kdo in kaj dela. To je bil čas, v katerem je bila tehnološka novost telefaks. Takrat sem lahko prvič začela komunicirati z Američani v real time, če sem čakala šest ur, kar pa je seveda podaljšalo moje delovno življenje. Z vpetostjo v različne projekte zunaj osnovne organizacije, ali v različne organizacije, so delavci, posebej z novimi digitalnimi povezavami, lažje podvrženi preveliki količini dela. Delo za plačilo vse bolj pogosto zahteva še delo, ki ni plačano – iskanje novega projekta, nove službe ali dodatnega zaslužka, marketing samega sebe, poročanje o opravljenem delu. Prekarnost pomeni, da ni več samoumevno, da ti bo delo prineslo spodobno plačilo niti polno socialno varnost.

Kako velik del človekove identitete je delo? Poznamo besedno zvezo hustle culture, v zadnjih letih se veliko javno govori o izgorelosti in podobnem. Ali res delamo več, kot smo včasih, ali je to izkrivljen pogled?

Ni. Mislim, da živimo v družbi velikih pričakovanj, ne le glede dela, ampak do našega življenja na splošno. Smo ujetniki Instagrama, Facebooka in medijev, ki prikazujejo ljudi, ki so idealni v službah in v zasebnem življenju, ki so lepi, pametni, bogati in fit. Izgoriš takrat, ko tvoje zmožnosti ne dohajajo več tega, kar je postavljeno kot ideal ali zahteva. Od nas se pričakuje vedno več, nismo pa povečali števila ur v enem samem dnevu. Delodajalci de facto iz leta v leto od svojih zaposlenih zahtevajo vse več, bolj kakovostno in v krajšem času. Vse več pa je teh, ki niti niso zaposleni, nimajo delavskega statusa. So samozaposleni in sami odgovorni za vse vidike svojega delovnega življenja in socialne varnosti. Samostojno podjetništvo je veliko manj izraz revolucije novih podjetniških idej, veliko bolj pa oblika organizacije dela, ki prestavlja breme poslovnega tveganja na delavce.

Kako močan je trend prekarnosti v Sloveniji? Kako razširjeno je prekarno delo pri nas glede na splošno situacijo v Evropi?

To je težko natančno izmeriti, če upoštevate vse prej omenjene vidike prekarnosti. Eurofond pravi, da je v EU še vedno 6 od 10 služb rednih zaposlitev za polni delovni čas. To pomeni, da je že skoraj polovica vseh delavcev v službah, ki so bolj prekarne od standardnih, in to po anketah med tistimi, ki so v službah – medtem ko platformni delavci ali migranti brez delavskih pravic ne odgovarjajo na takšne ankete. Slovenija je nekje tu, imamo specifike, kot je na primer prekarno delo študentov.

Kakšna je problematika študentskega dela pri nas?

Številni študenti ne diplomirajo, ker bi s tem izgubili službo. Delajo, dokler imajo študentski status, redna zaposlitev pa ni možna, ker za delodajalca ob izgubi statusa postanejo predragi. Poleg tega študentsko delo pri nas pogosto ne služi temu, kar naj bi bil namen študentskega dela – pridobivanje izkušenj na področju, na katerem boš pozneje delal ali delala. Večina študentov dela v storitvah, npr. strežbi, kar je slabo za strežbo in slabo za študente. Ni dobro, če je študentsko delo samo vir osnovnih prihodkov, namesto da bi mladim pomagalo na poklicni poti.

Kako iz zgodovinske perspektive vidite trenutne trende na trgu dela?

Trenutno smo priča razkroju enega tipa gospodarske in družbene ureditve. Po drugi svetovni vojni so začeli ljudje živeti v upanju, da so mračni del zgodovine pustili za seboj, da se začenja obdobje razvoja za vse. To je bilo obdobje, v katerem so nedvomno obstajale velike ekonomske razlike. Toda hkrati je šlo za družbeno okolje, v katerem se je načrtovalo in uresničevalo napredovanje celih generacij. Vsaka generacija naj bi živela boljše od predhodne. To je bilo obdobje, ko so se izborile delavske pravice in standardi dela, ki jih zdaj izgubljamo. Pomembna opomba: tu govorimo o razvitem zahodnem svetu in delu takrat socialističnega bloka. Prekarnost, ki je prej obstajala drugod, zdaj postaja težava tudi tega dela sveta. Ulrich Beck, nemški sociolog, je že v devetdesetih letih zapisal, da se je po »zlati dobi kapitalizma« začela »brazilizacija« Zahoda. To metaforo brazilizacije uporabi, da bi opisal, kako se sistem, ki je prej ponujal doživljenjsko službo z vsemi pravicami, dokaj solidno plačo in socialnimi ugodnostmi, razkraja in postaja bolj podoben brazilskemu sistemu, za katerega je značilno veliko neformalnega zaposlovanja, veliko revščine ter ekonomska negotovost delavcev. Ob tem je treba omeniti, da je zahodni razviti svet svojo spodobno ureditev gradil tudi na osnovi izkoriščanja globalnega Juga, vključno z Brazilijo.

Omenjeni razkroj se dogaja vzporedno z zasukom dominantnega ekonomskega diskurza. Že od konca sedemdesetih let se krepi ideologija povečevanja prožnosti dela, večanja in celo zaželenosti ekonomskih razlik. Parola greed is good govori o tem, da moramo biti tistim, ki kopičijo največ ekonomskih dobrin, hvaležni, ker so gonilo ekonomskega razvoja, ki je dober za vse. Prelivanje njihovega bogastva na druge dele družbe se nikoli in nikjer ni uresničilo, ampak je diskurz tlakoval pot novi ekonomski ureditvi. Razkroj delavskih pravic, ki se zdaj dogaja vaši generaciji, si utira pot že štirideset let.

S čim se torej sooča generacija Z, ki trenutno vstopa na trg dela?

Vaša generacija je rojena v času, ko se je vprašanje tega, kaj so obveznosti delodajalca do delavca, popolnoma spremenilo. Ne gre za to, da mislim, da so slovenski delodajalci namenoma zlobneži, ki izkoriščajo delavce – gre za sistem, ki to omogoča na globalni ravni. Ni več nespodobno, da vam rečem: vaša babica je imela varno službo, vi pa se boste vsak dan borili, ker ne boste vedeli, ali boste jutri še imeli delo. Tu se dogaja svojevrstno sistemsko nasilje, ki ga je nekoč zelo dobro definiral Slavoj Žižek. Rekel je, da smo občutljivi na individualno nasilje: če oče udari otroka, kličemo policijo. Če pa iz dneva v dan živimo ekonomsko nasilje, če ti lahko nekdo reče, da jutri mogoče ne boš imela službe, pa tega nasilja ne vidimo. On pravi celo, da tiste, ki povzročajo tovrstno nasilje, ki spremeni ekonomsko doktrino do točke, na kateri je množica ljudi v hipu brez služb, slavimo kot heroje nove dobe.

Prej ste govorili o razkroju delavskih pravic. Katere so najbolj nevidne oblike izkoriščanja v delovnih razmerjih, ki jih opažate?

Zaradi omenjene nevidnosti sistemskih, strukturnih težav, se ljudje zatekajo v iskanje individualnih strategij preživetja. In potem imate probleme samoizkoriščanja in samotekmovanja. Uporaba novih tehnologij nas je na neki način navdušila in presenetila. Šele učimo se, kako s pomočjo novih tehnologij civilizirati načine dela v virtualnem prostoru in času. Pred mobilnimi telefoni smo imeli samo stacionarne telefone v službi. Ko so ti zazvonili po tretji uri, tebe pač ni bilo tam. Nihče ni imel tvoje domače številke. Še hujši v tem smislu je mejl. Zdaj se s pravico do odklopa borimo proti ponotranjenim principom, da si nenehno na voljo.

Slovenija je kljub vsemu relativno spodobna država. Še vedno imamo več delavskih pravic kot marsikje v svetu. V primerjavi s številnimi še vedno tudi cenimo vrednote solidarnosti in na tem gradimo socialne politike, imamo urejene starševske dopuste, javne, dobre in dostopne vrtce in šole in tako naprej. Zato imamo npr. manjšo vrzel v plačah med spoloma kot v drugih evropskih državah ali ZDA, ker lahko mame tako kot očetje delajo s polnim delovnim časom.

Kako prekarizacija dela zaznamuje družbo kot celoto in na drugi strani naše intimno življenje?

Slabo, saj popolnoma spremeni življenje. V času, ko se je od nas pričakovalo, da smo hodili v standardno nefleksibilne službe, so bile tudi druge sfere življenja standardno predstavljive. Danes imamo večjo svobodo izbire vsega: lahko se na primer odločimo, da ne bomo imeli družine. Ampak do te individualne odločitve, da se odločaš za različne stile življenja, ni prišlo samo na osnovi želje posameznic in posameznikov, temveč tudi kot odziv na spreminjajoče se družbene razmere in našo vse večjo refleksijo sveta okrog nas. Nestabilne delovne razmere zagotovo niso v prid odločitvam o večanju družin, tako kot druge nakopičene negotovosti – okoljske, politične in tehnološke. Stalnost in varnost omogočata tudi to, da ti ni treba imeti več služb, sebe promovirati kot znamko, biti sposoben za vse, kar je nerealno, ampak se preprosto razvijaš v svoji profesiji. Moja generacija je morda še verjela, da tudi, če se nam kaj sfiži, nekako že bomo, ker nam bodo poleg družine mogoče pomagale tudi institucije sistema. Vaša generacija pa se tega zelo boji. Brez ekonomske varnosti ni svobode na številnih področjih.

Najin intervju se je sukal okoli začasnosti v sferi dela. Je začasnost tudi lastnost sodobnosti, v smislu, da imamo tudi začasne odnose, začasna zanimanja?

Mislim, da v sferi dela začasnost ni naša odločitev. Količine pravic in varnosti pri delu ne krčimo in ne kreiramo sami in zavestno. To je posledica interesa in moči kapitala. Na delu smo zamenljivi. Ali to ustvarja posledice za naše siceršnje bivanje v družbi? Da. Pri tem je tudi problem, da imamo »razklane možgane«, o čemer je govoril Benjamin Reich: čeprav smo načelno za delavske pravice, želimo takrat, ko razmišljamo kot potrošniki, imeti nenehen dostop do vsega. Da mora na drugi strani za zagon 24-urne ekonomije nekdo stalno delati, pa ne pomislimo. Kar se tiče odnosov: družbena omrežja ustvarjajo, a tudi razkrajajo odnose. Če neprestano gledamo vplivneže, ki nam vsak dan tisočkrat povedo, kako smo super in so naši »prijatelji«, se mogoče manj obremenjujemo, če imamo v resničnem svetu manj odnosov in jih manj razvijamo. To je otročje, ampak ljudje temu nasedajo. Kljub temu pa mislim, in v tem sem optimistična, da vselej obstajajo prostori upora proti razkrajanju socialnih vezi in solidarnosti med ljudmi. Na nas je, na starejši generaciji, da vam, mlajšim, povemo, da ni bilo vedno tako, kot je zdaj. Da takšna prekarizacija vsega ni normalna. Pomembno je, da skupaj dosežemo boljše standarde dela danes za vse. Take, ki bodo zagotovili našo in tudi vašo varno starost.

Pogovarjala se je: Liu Zakrajšek