»Kako naj ljubimo jezik, če se ga bojimo?« Znano dejstvo je, da se posamezniki, ki so imeli slabo izkušnjo v šoli, za učenje tujih jezikov odločajo v manjši meri. Na jezikovni agenciji LanguageSitter® so ta izziv rešili z malce drugačnim pristopom k podajanju znanja. Znebimo se učbenikov, stopimo izven učilnice, najdemo učitelja, ki je za tuji jezik strokovno podkovan in… začnemo.

Zgornji citat slovenskega jezikoslovca in literarnega zgodovinarja Kozme Ahačiča sem zasledila prav na družbenih omrežjih jezikovne agencije LanguageSitter®. Sovpada z vizijo, ki jo jezikovna agencija zasleduje že krepkih deset let in s katero se loči od ostalih ponudnikov na trgu. Kaj pa je lahko tako novega? Zgolj za učenje gre, si boste mislili. Inovacija pa ni samo nova rešitev na trgu, inovativen je lahko tudi nacin, kako že znano rešitev na drugačen način dostavimo do pravih uporabnikov. Učenje tujih jezikov je tako z LanguageSitterjem® dobilo nekaj novih spremenljivk, kar pa je znatno spremenilo celotno enačbo splošnega zadovoljstva pri tistih, željnih znanja. Kako sploh izgleda humanistika s podjetniškega vidika? Pogovarjala sem se z Dimitrijem Mikličem, ki je pred kratkim prevzel vodenje jezikovne agencije LanguageSitter® kot direktor, pred tem pa je v podjetju sodeloval kot aktivni solastnik. V podjetje je vstopil kmalu po ustanovitvi kot angelski investitor in jezikovno podkovana soustanovitelja, Deano Jezeršek in Marta D. Buha, podprl z bogatim znanjem na poslovnem področju ter kapitalom za nadaljnjo rast. V podjetju zdaj ostaja kot edini lastnik. »Uspeh predstavlja tudi to, da se nismo razšli v slabih odnosih – to je v poslu svojevrstna redkost,« se namuzne.

Kako, zakaj so drugačni?

Ponudnikov tečajev je pri v Sloveniji precej, vsi se bolj ali manj poslužujejo podobnih načinov predajanja znanja tečajnikom. Z LanguageSitterjem se je zgodba začela na nekoliko drugačnih predpostavkah – začetnika in soustanovitelja, Deana in Mart, sta kot strokovnjaka jezikoslovca področje odlično poznala ter standarde že takoj v začetku postavila visoko. Specifika učiteljev, oziroma jezikovnih trenerjev, kakor jim pravijo, je ta, da so prav vsi pedagogi, z diplomo s področja jezika, ki ga poučujejo. »V Sloveniji žal v tej branži ni nobene regulative, čisto vsak lahko poučuje tuje jezike. Ravno zato je veliko dumpinga cen, saj je ogromno študentov nižjih letnikov, ki so pripravljeni delati za mizerne urne postavke itd.« pojasnjuje Dimitrij. Zanimivo je tudi to, da njihova metoda učenja ne predvideva uporabe učbenikov. »Osnovna ideja je bila, da ne želimo šolskega pristopa.« Gradiva se pripravljajo po meri posameznika, za to pa je potreben kvaliteten začetni pogovor o želenih ciljih stranke. Sem spada tudi izbira termina in lokacije – prenos znanja se izvaja takrat/tam, ko/kjer si stranka želi.

Takšna dinamičnost pa odgovarja predvsem zaposlenim, ki nimajo stalnih urnikov ali pa tistim, ki so zelo zasedeni. S trenerji se dobivajo na kavi, preko spleta, med vožnjo v službo in drugje.

»Zgodilo se je že, da je direktor podjetja šel na Triglav, naša jezikovna trenerka pa zraven, saj je takrat imel dovolj časa za konverzacijo v tujem jeziku,« pove Dimitrij.

Vse te prvine pristopa ohranjajo še danes, razlika je samo v tem, da so se v začetku posvečali le posameznikom. »Ko sem se pridružil sam, pa smo začeli spreminjati mnenje o individualnem izobraževanju – Slovenija je premajhna, da bi živeli le od tega.« Potreba na trgu se je pojavila sama in jih poiskala preko zadovoljnih strank. »Izkazalo se je, da kadar je kakšen direktor zelo zadovoljen z našim tečajem, si pogosto zaželi, da bi ga opravili tudi zaposleni v njegovem podjetju,« pojasni Dimitrij. Takrat so začeli razmišljati o večjih skupinah, vendar še vedno znotraj okvirov poslovanja s podjetji.

Tuji jeziki, domača gruda

Ogenj, da bi postali večji in “dali nogo cez Karavanke”, kot se izrazi Dimitrij, je vedno tlel. V tujini sicer imajo nekaj strank, narediti prvi velik korak čez mejo pa je težji kot izgleda. »Če želiš oblikovati franšizni sistem, moraš biti tam, psihično in fizično prisoten,« razloži Dimitrij, ki mu takšne izkušnje niso tuje. »Še posebej pri našem pristopu, ki je zelo individualen. Prenesti je treba ne samo procese, temveč tudi kulturo, skrb za izvedbo, čustveno komponento…«. Prehitevanje pa bi lahko zrušilo to, kar so do takrat že postavili. »Kvaliteta mora ostati na tem nivoju,« še doda. To je razlog, da so tako butični in namenjeni točno določeni stranki. Nekaj slovenskega trga, ki bi ga še lahko osvojili, sicer ostaja, vendar ne želijo postati masovna produkcija.

»Če sprejemaš kompromise pri nekomu, ki ne rabi tvoje storitve, zapadeš v nek začaran krog popustov in padanja kvalitete storitev.«

Ko govoriva o slovenski majhnosti, pa je Dimitrij prepričan, da zna Slovence to na trenutke ovirati, včasih pa motivirati. »Slovenski trg je tako specifičen, da če ti uspe tukaj in so stranke zelo zadovoljne, je težko, da tega ne bi dosegel v tujini.« Prepričan je, da slovenski trg utrdi človeka. »Vložiti je treba ogromno dela – nič manj kot v tujini – izid pa je znatno manjši.«

Kaj podjetniku pomeni jezik?

Večina ljudi pri vodenju poveličuje klasično inteligentnost, pamet, iznajdljivost, češ da je vse to ključno za posel,« pravi Dimitrij. Sam zagovarja moč čustvene inteligentnosti, ki se po njegovem mnenju ravno v storitvenem sektorju preveč potiska v ozadje. »Veliko se lahko razreši s pogovorom, še posebej, če ne skrivaš svojih napak. Posuti se s pepelom in priznati zmoto je v tem poslu ključnega pomena.« Dimitrij kot serijski podjetnik razume ključno vez med poslom in jezikom. »Če razumeš jezik države, s katero posluješ, je lažje. Razumeš kulturo, lažje se povežeš.« pojasni Dimitrij. »Ni vse le v razumevanju posameznih besed, gre tudi za osebno noto, ki jo lahko začutiš. Odločitve in pogajanja lahko izvajaš precej drugače, kot če ne znaš jezika.« Verjame, da se preko odnosa z jezikom posameznik lahko spozna tudi s specifikami kulture. Za najbolj “normalnega” med jeziki pa Dimitrij proglasi srbščino. »Fascinira me njihov “piši kao što govoriš” koncept, poenostavili so si uporabo svojega jezika, tudi tujk.« Takšen pristop imajo le redki jeziki, pravi. Če hočemo ohraniti bit človeštva, našo kulturo in humanizem, moramo to storiti skozi človeški stik, razmišlja Dimitrij. Toliko kot je jezikov in načinov komuniciranja, toliko je prejemnikov sporočanja in kulturnih okolij. In če smo začeli s citatom, z njim še končajmo. Z besedami Karla V. Habsburškega: »Špansko govorim s svojim Bogom, italijansko z ženskami, francosko z moškimi in nemško s svojim konjem.« Noben jezik se ne predstavi, ne da bi s sabo prinesel še nekaj kulture.