Logopedska skupnost v Sloveniji je precej mlada in se šele dobro razvija. Logopedom prepušča malce detektivskega dela, saj se v tem trenutku najbolj zanesejo sami nase. To pa je gonilo želje po enotnosti ter dodatni strokovni rasti. Meta Dolinar in Petra Kavšek Vrhovec sta stvari vzeli v svoje roke ter poskrbeli, da se je pričela valiti snežna kepa nastajanja logopedskih pripomočkov za delo z otroki – nastala je blagovna znamka GingoTalk.

Meta in Petra, Petra in Meta. Logopedinji, ki odkrivata polja svojega poklica tudi onkraj začrtanih poti v sklopu svojih zaposlitev. Trenutno sta zaposleni kot logopedinji na primarni zdravstveni ravni, vsaka v svoji ambulanti zdravstvenega doma, Petra izvaja tudi dodatne privatne terapije. Ideja, da bi skupaj razvili strokovne pripomočke za svoje delo, se je začela rojevati kmalu po tem, ko sta se spoznali. Zaradi razmeroma nove in še premalo poenotene logopedske stroke pri nas je primanjkovalo uniformnih materialov za delo. »Skupnost se šele razvija, vendar to ne pomeni, da nismo strokovni. Vsak si pomaga po svoje, z materiali s spleta ali v tujem jeziku,« pojasni Meta. In tako sta začeli razvijati vsebine, prve slovenske logopedske kartice za otroke, ki imajo večje težave na področju govora.

Z kot začetki

Kako sta se našli? Obe sta takrat delali še v ustanovah, kjer so se zdravili otroci z razvojno-nevrološkimi in genetskimi težavami, in sicer kot strokovnjakinji za nadomestno in dopolnilno komunikacijo. Delo z otroki s cerebralno paralizo ter s hudimi možganskimi poškodbami pa s sabo pripelje tudi čustva, saj smo le ljudje. »Moj pacient je bil tudi otrok, ki je bil slep in gluh – morala sem mu omogočiti komunikacijo s svetom,« je povedala Meta. Petra je delala z deklico, ki je prav tako imela hude govorne težave. »Ti otroci navadno naredijo zelo majhne napredke v daljšem časovnem obdobju, ki pa so jih starši neverjetno veseli. Dostikrat smo na terapijah skupaj jokali,« je še dodala. Čustveni spekter se v teh primerih veliko bolj razteza, tako na negativnem kot na pozitivnem polu. Za tovrstno delo, se strinjata, moraš biti čustveno precej močan, v določenem obdobju se te vse to zlahka dotakne, obremeni. Temu primerno pa si tudi nagrajen. »Večletni trud, da je otrok izrekel eno samo besedo, da je začel govoriti s tvojo pomočjo – to ti ogromno pomeni.« 3-letni deček, ki ni mogel govoriti, saj njegovi možgani niso bili sposobni načrtovati govornega giba, ju je spodbudil k njuni skupni zgodbi. Kadar gre za terapije, ko je otroke treba učiti izgovorjave specifičnih glasov, se logopedi in logopedinje znajdejo sami. Otroke naučijo pravilne izreke, nato pa preko iskanja sličic na internetu z njimi vadijo izgovorjavo. »Ko pa otrok nič ne govori, potrebuješ bolj sistematičen pristop. Začeli sva ‘čarati’ in raziskovati in tako se je rodila ideja, da bi se iz primerov dvozložnih besed sestavil učni pripomoček. Tako se je rodil lik Gingo, maskota, ki otrokom preko učnih kartic pomaga pri pomnjenju in učenju glasov,« pojasnita.

Š kot širše

Najprej sta nastale učne pripomočke uporabljali le zase, kasneje sta jih predstavili tudi slovenski strokovni javnosti. Na Kongresu logopedov Slovenije se je izkazalo, da obstaja velika potreba po skupnih materialih. In nato sta stopili v akcijo. »Šli sva v globine raziskovanja, prišli do odličnih ilustratorjev, oblikovalcev, ki so pomagali soustvariti Gingov lik,« pove Petra. »Upala bi si trditi, da ima že skoraj vsak zdravstveni dom v Sloveniji najine materiale,« pravi Meta. »Izdelki, kot so GingoTalk, so zares potrebni.« V zadnjem letu ali dveh sta svojo vizijo še razširili – nastal je spletni portal za spodbujanje govora in jezika v preventivnem in kurativnem smislu. »Kdo z otrokom preživi največ časa? Starši, vzgojitelji in učitelji.« Ti se lahko po pomoč sedaj obrnejo na Gingo knjigo, lutko Gingo s karticami, učne liste ter na ostale stalne spletne vsebine, ki jih pričakajo na spletišču GingoTalk – vse to z namenom, da bi težave pri otrocih hitreje prepoznali in si z materiali pomagali. Logopedov je veliko premalo, otrok z govornimi jezikovnimi težavami vse več. »Rodijo se otroci s polnim potencialom, da bi se razvijali brez težav. Hiter tempo življenja pa jim zaustavi pot,« pojasni Petra. Starši zaradi preutrujenosti ali odsotnosti otroku prepogosto dajejo dudo, dovolijo uporabo stekleničke tudi do petega leta starosti, pred nos jim mnogi potisnejo tablico ali telefon. Iz tega pa izhajajo težave v govorni in jezikovni komunikaciji. »Tega je ogromno. Ekrani do otrokovega drugega leta starosti sploh ne bi smeli biti prisotni.« Kljub temu se je s težavo treba soočiti, poudarjata. Če pediater zazna kakršne koli specifike v zgodnjem razvoju otroka, ga mora napotiti dalje.

»Starši tu niso odgovorni, saj niso strokovnjaki,
ne vedo, kdaj se govorne posebnosti uvrščajo
med kritične.«

Vendar pa od napotitve do obiska logopeda starši in otroci v povprečju čakajo leto do dve. »V tem času jih napotiva na spletni portal GingoTalk, da raziščejo naše video vsebine. Ko pridejo, se dostikrat pohvalijo, da so kakšen glas usvojili že sami z otrokom, « povesta.

L kot logoped

Logopedija je širok pojem. Ne zajema zgolj terapije za izboljšavo artikulacije. Logoped se ukvarja tudi s ponovnim učenjem govora po travmah, najde sisteme, kako komunicirati preko pripomočkov v primeru odsotnosti govora, pomaga pri hripavosti, jecljanju, jezikovnih motnjah, kot so npr. uporaba pomešanih sklonov, spolov, nekoherentni stavki, pa vse do motenj hranjenja in požiranja. Petra pojasnjuje: »Vsi smo logopedi, delamo v zdravstvenih domovih, bolnišnicah, svetovalnih centrih, privatno ali drugod, npr. v vrtcih ali šolah. Ogromno pa je specialnih znanj, ki jih vsi logopedi ne obvladamo, tudi mi smo strokovnjaki za svoje, ožje področje. Uradnih specializacij za posamezno področje nimamo.« Največ je artikulacijskih težav, kar 80 % vseh logopedskih izzivov, zato sta se tudi preusmerili na to področje. »Iskreno sem mnenja, da je moj poklic najlepši na svetu,« se nasmehne Meta in Petra prikima.

»Čustveni vidik je nujen, otrok je še vedno otrok in rabi pristen človeški stik.«

Večina otrok se pravilne izreke glasov sicer nauči sama, v naravnem procesu skozi igro ter pogovor s starši in vrstniki, ob tem pa nevede prevzamejo tudi druge vzorce – ljubezen do maternega jezika ter občutek medčloveškega stika, ki ga bodo ti otroci, ko odrastejo, imeli drug do drugega. In tega ne more nadomestiti nobena tehnologija.