Traheja, termin, ki se v botaničnem žargonu uporablja za poimenovanje cevk za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi v rastlinah, pogosto tudi za oznako lesnih žil, je nekoliko predrugačeno uporabljen za ime blagovne znamke izdelave in predelave lesenih izdelkov, za katero stoji mlad par – Sara in Martin Koželj. S svojim delom prevajata stare tehnike obdelave lesa v sodobne kose pohištva – iz veselja, entuziazma in prepričanja, da lahko kvaliteten in zdrav napredek dosežemo le tako, da najprej poskrbimo za trdne temelje.

Ideja za lastno izdelavo in predelavo lesenega pohištva se je rodila v času pričakovanja njunega sina Voranca, po katerem je njun prepoznavni izdelek, zibelka, tudi dobila ime. Prihod novega družinskega člana je združil potrebe s pogledi in predznanjem dveh različnih strok – krajinske arhitekture s Sarine in mizarstva z Martinove strani. Kot povesta sama, pa ne gre le za preplet strok, temveč že za preplet enake vzgoje od obiskovanja Waldorfske šole do izročila obrtniških družin, iz katerih prihajata. Na lastno ustvarjalno in nenazadnje tudi podjetniško pot sta se podala iz želje po učenju in deljenju znanja ter veščin, ki vse bolj izumirajo.

Pri svojem delu se pogosto poslužujeta tradicionalnih tehnik obdelave lesa, kar izhaja iz strasti do znanja in ohranjanja nečesa, kar zaradi današnjega življenjskega sloga, prežetega s široko potrošnjo cenenih izdelkov, tone v pozabo. Ročno delo nosi v sebi poseben čar tako za izdelovalca kot za imetnika premišljeno izdelanega predmeta. Njun delovni proces dopolnjujejo rezbarska dela, šelak politure in pletenje.

Zibelka, ki sta jo izdelala za lastnega sina, ju je opogumila, da svoje delo predstavita tudi onkraj kroga družinskih članov in prijateljev. Izdelek sta tako začela prijavljati na razpise in tekmovanja ter zanj prejela tudi nagrado BIG.

Premišljeno zasnovano gnezdece za novorojenčka odlikuje skrbna izbira materiala – od uporabe slovenskega masivnega lesa za nosilno ogrodje do mehkih delov, kot je vzmetnica iz ajdovih luščin in ročno pletena košara.

Svojo kreativnost pa rada preizkušata tudi pri prenovi starih, že odsluženih  lesenih izdelkov. »S prenovo pohištva in drugih lesenih predmetov sva začela predvsem zaradi družbeno-kulturnega pomena, saj vredne, skrbno izdelane kose pohištva vidiva kot glasnike tradicije, za katero si ne želiva, da utone v pozabo. Vsak star lesen kos izhaja iz določenega obdobja, je njegov glasnik tako v obliki uporabnosti kot v načinu izdelave. Vsekakor sva imela pri tem v mislih tudi trajnost in kvalitetno reciklažo, nisva pa iz tega izhajala,« o ideji za prenavljanje odsluženih kosov pohištva povesta Sara in Martin. Pri prenovi ne sledita enotnemu vodilu, temveč vsak kos obravnavata individualno, pri čemer želita iz vsakega izzvati njemu lastne potenciale. Včasih to pomeni tudi zgolj konzerviranje, saj »nekateri kosi najlepše zasijejo v svojem originalnem izvoru«. Lepoto prenove zanju predstavlja predvsem proces, ko se stari zaprašeni kosi levijo v ponovno uporabne elemente: »Videti 130 let staro počrnelo omaro, kako ponovno zasije, je res samo veselje,« dodata.

Ustanovitelja podjetja trenutno največ časa posvetita izdelavi pohištva po meri, pri čemer pa še vedno sledita vodilu kvalitetnega in dovršenega dizajna. O vizijah za prihodnost govorita odprto in puščata vrata odprta vsem ustvarjalnim izzivom, ki jih prihodnost prinaša – naj bodo to prenove starega, izdelava večje serije lastnih izdelkov ali še neodkrita povezava med krajinsko arhitekturo in mizarstvom. Ob koncu pa poudarita še, da bosta tudi v primeru izdelave serijskih izdelkov ostala zvesta filozofiji, ki sta jo vzpostavila ob začetku skupne ustvarjalne poti: način razmišljanja in življenjski slog, ki spoštuje našo kulturno-zgodovinsko okolje, ga ne izkorišča. ampak ga s svojim vložkom nadgradi. 

Fotografije: Jan Trstenjak