Poklic, položen v zibelko

Piše: Ingo Oblak

Pred kratkim sem pacienta, ki se je po letih nošenja proteze odločil za nove fiksne zobe, s katerimi bi spet lahko grizel jabolka, vprašal, kje nas je našel. Običajen odgovor, ki sem ga pričakoval, bi bil: prek priporočila, a dejal je: »Z ženo sva iskala po spletu in ko sva ugotovila, da ste družinsko podjetje, kjer dela že tretja generacija, sva si mislila, da potemtakem zagotovo obvladate svoje delo.« Kasneje sem izvedel, da tudi pacient vodi družinsko podjetje.

Drugi so vedno domnevali, da je bila odločitev o mojem poklicu samoumevna, mi položena v zibelko. Ne nazadnje sta z družinskim zobozdravstvom začela dedek in babica. Oče, ki je v otroštvu in mladosti zelo vplival name, je bil oralni kirurg, eden začetnikov zobnih implantatov na Slovenskem, in tudi medicinska fakulteta mi je bila preko strica, profesorja stomatološke protetike, znana še preden sem vanjo sam prvič pomolil nos. In vendar sem se do dne, ko sem oddal prijavnico za študij, otepal ideje, da bo družina z menoj dobila še enega zobozdravnika. Zanimali sta me fizika in splošna medicina, a so na koncu prevladali poznano, domače in veselje do ročnih del. Moja soba je bila polna prašnih Revellovih maket letal in ladij in očitno je nastopil čas, da sestavim in zlepim še kaj drugega.

Moja zgodba ni nenavadna. Med 40–50 študenti, ki se letno vpišejo na smer dentalne medicine medicinske fakultete, jih ima vsaj deset v ožji družini zobozdravnika. Morda je za zobozdravnike nasledstvo poklica še posebej tipično, saj so otroci v stalnem stiku z njihovim delom. Delo se ne konča ob 15.00, temveč se s klici, načrti in zgodbami pogosto širi v dnevno sobo, ko mimo švigajo otroški avtomobilčki. Sam sem rastel ob zgodbah, kako je dedek v vojski hodil od kasarne do kasarne in imel s seboj vojaka, ki je sveder na nožni pogon poganjal kot kolovrat; preden sem vedel, koliko zob ima odrasla oseba, sem neštetokrat poslušal o zatičkih, mostičkih in implantatih.

Morda je razlog ubiranja istih poti kot sorodniki v ustaljenih zasebnih oziroma koncesijskih praksah, ki mladim zobozdravnikom omogočajo hiter in olajšan vstop v delovno življenje. Morda, in temu najbolj verjamem, pa razlog tiči v ročnih spretnostih. Te so, kot vsak uspeh, rezultat manjšega odstotka genetike in večjega odstotka vpliva okolja oziroma števila vloženih ur. Dentalna medicina zahteva obilo strokovnega znanja, zato tudi študij traja šest let z dodatnim letom pripravništva. Velik del so ročne spretnosti, izkušnje, drobni triki in občutek za pacienta. Žal se vsega tega v omejenih urah praktičnih vaj med študijem v popolni meri ne da naučiti; kljub prizadevnosti študentov in učiteljev. Tako med kot tudi po študiju so v veliko pomoč domače mentorstvo, nasveti, prikazi ali triki, kar je neprecenljivo. Navsezadnje je zobozdravniški poklic v veliki meri ročna spretnost, če ne že obrt.

Čeprav bi marsikateri Slovenec najprej pomislil na Skandinavijo ali Nemčijo, je v vrhu EU po gospodarski moči na prebivalca (GDP PPP) skrajni sever Italije od Alp do južnega roba Padske nižine. Seveda imamo v Nemčiji gigante, kot so VW, BMW, Siemens, Bayer, Bosch, ki so v lasti nekaj posameznikov oziroma skladov in delničarjev. A v Italiji imamo neskončno manjših, izjemno uspešnih družinskih podjetji, kjer je direktor oče in poslovodja sin, kjer je računovodkinja nečakinja in vodja izmene sosed dve hiši dalje, kjer so zaposleni mnogokrat kot družina, poslovni partnerji in stalne stranke pa bržkone prijatelji. Izdelek oziroma storitev teh podjetji prinese bistveno več truda in osebnega pristopa, vodenje pa je zaradi prepletenih odnosov mnogokrat izziv. S podobnim se, kot večina družinskih podjetji v Sloveniji, srečujem vsak dan. Kljub izkušnjam, dobremu imenu in številnim pacientom se srečujemo z izzivi. Predvsem v zadnjem času na trg zobozdravstva vstopajo velika podjetja, ki jih velikokrat ne vodijo zobozdravniki, temveč ekonomisti, podjetja s tujim kapitalom (ponavadi hrvaškim) oziroma kapitalom zavarovalnic, skladov ali posameznikov iz povsem drugih branž. Taka podjetja, ki so bila ustanovljena tako rekoč včeraj, si nadenejo lepo zveneča, a prazna imena, za katerimi se večinoma skriva kup odličnih in manj odličnih strokovnjakov z vseh koncev in krajev. Vedno pogosteje tudi iz tujine, kjer je delovna sila cenejša. Na prvi pogled bi lahko zamahnili, češ, z njimi se ne bomo kosali, saj delujemo na različnih frekvencah. A vendar ta podjetja na trg vstopajo neizprosno, z agresivnim oglaševanjem, da bi povečevali tržni vpliv, kar povzroča izginjanje družinskih podjetji in manjših zasebnih ordinacij. Vsako dobro podjetje potrebuje ekonomista, a podjetje, v katerem ta pred strokovnjaki prevzame glavno vlogo, na stranke gleda kot na številke in prakticira agresivni kapitalizem, je za sektor škodljivo. V takem sistemu tudi za druge, ki želijo delati dobro in vsako leto bolje, kmalu zmanjka prostora. Prisiljeni smo namreč v igro »eksponentna rast ali propad«.

V naši družinski kliniki dela sedem zobozdravnikov (od tega dva iz družine), saj želimo pod eno streho ponuditi celostno oskrbo vseh specialističnih storitev. S tem nismo ravno majhni, nismo pa tudi med največjimi. A vendar naš namen ni povečanje podjetja. Vztrajati želimo na enaki ravni, in četudi je pritisk konkurence vsak dan večji, se je glede na rast števila novih pacientov ne bojimo. Želim si priti v službo in slišati: »Veste, dohtar, ta mostiček mi je naredil še vaš dedek in drži že 40 let.« Jutri želim pozdraviti našo glavno sestro, ki je z nami že 40 let. Na to sem ponosen in zato delam rad.

Na nedavnem seminarju družinskega podjetništva so se mi v spomin vtisnile besede neke predavateljice: »V klasičnih podjetjih je ekonomija enostavna, cilj poslovanja je maksimiranje dobička; v družinskih podjetjih pa primarni cilj ostaja družina, saj, kadar ni več tako, družina kot vez in njeni odnosi prenehajo obstajati.« Čeprav sem izredno ponosen na našo družinsko zobozdravniško tradicijo, mi ta neredko predstavlja veliko odgovornost. Trdno namreč verjamem, da ima vse, kar smo dosegli, pomen le, če pri tem ostanemo povezani kot družina.

Naslovna slika: V slogu Davida Teniersa mlajšega, 1610-1690, Zobozdravnik zdravi sedečega moškega. Sliko hrani muzej Wellcome Collection v Londonu